»…v tem postopku ni bilo mogoče ugotoviti neposredne komunikacije med obdolženim Janezom Janšo in predstavniki Patrie, to pa iz razloga, ker je obdolženi Janša več kot očitno želel navzven ostati “neviden” …«
Zgornji odstavek je le majhen delček pisne oblike razsodbe, ki je po dolgih mesecih čakanja vendarle prišla do obsojencev v zadevi Patria, namreč do Janeza Janše, Ivana Črnkoviča ter Antona Krkoviča. Je pa morda prav ta del najboljši prikaz prvovrstne pravniške šlamastike slovenskega pravosodja, ko sodniki obtožencem tako rekoč berejo misli, kaj so »nameravali storiti«. Predstavljajte si, kako bi se počutili, če bi vas policija aretirala, sodišče pa bi vas vtaknilo v pripor in vam začelo soditi zaradi kaznivega dejanja – ker ste menda »nameravali spolno zlorabiti« nekoga. Miselni delikt? Če to ne zadostuje, ti najdejo še kakšen nov greh, pa čeprav nakazila gotovine.
Toda omenjeno sodbo velja umestiti v širši družbeni in politični kontekst. V zadnjem času je bilo namreč obsojenih kar nekaj posameznikov, ki so se pečali z gospodarskim kriminalom. Slovenska javnost je tako dobila vtis, da pravna država vendarle deluje in da moramo sodstvu zaupati. A kaj, ko smo priče novemu pohodu principa dogovorne ekonomije – ne samo zaradi tragikomičnega pohoda Gašparja Gašparja Mišiča na čelo Luke Koper, pač pa tudi zaradi nadzorovane likvidacije dveh bank, ki sta sumljivo povezani s tranzicijskimi tokovi kapitala. Kar navsezadnje dokazuje tudi kadrovanje v obe banki ter povezave teh ljudi s politiko. Seveda pa je potrebno spustiti čim več megle (beri: organizirati partizanske manifestacije), da se pozornost ljudi obrne stran od pravih problemov in da se volivce na nek način »uspava«. A priznati je treba, da se ikonografija s teh proslav ter praksa, ki jo uvaja sedanja vladajoča elita, lepo ujemata.
Za delovanje demokracije je bistveno, da vse tri veje oblasti – zakonodajna, izvršna in sodna – delujejo neodvisna druga od druge. Seveda je v praksi nemogoče doseči popolno neodvisnost vsaj pri odnosu med zakonodajno in izvršno vejo oblasti. Zato pa je pomembno, da sodna veja oblasti deluje kot avtonomen družbeni podsistem, ki zagotavlja pravno varnost tako državljanu kot posamezniku, pa tudi skupnosti, poleg tega pa ščiti oz. zagotavlja uresničevanje ustavnih norm, kot je denimo enakost pred zakonom. V času komunističnega režima tovrstne neodvisnosti seveda ni bilo, saj je bilo pravosodje izvrševalec politike komunistične oblasti. Ali drugače povedano: sodstvo je bilo skupaj z milico, JLA in tajno policijo (Udba) udarna pest revolucije. To seveda ne pomeni, da so se razmere od tedaj do danes veliko spremenilo. Glede na to, da je dr. Ljubo Bavcon, sicer avtor represivne kazenske zakonodaje, še vedno strokovna avtoriteta za mnoge pravnike v državnih službah, se lahko vprašamo, ali se je v letih 1990 in 1991 v našem pravosodnem sistemu sploh kaj spremenilo. Je sploh prišlo do preloma z revolucionarnimi izročili glede na znani izrek »Samo preko mojega trupla!«, ko je šlo za lustracijo?
Ob obletnici terorističnega napada na ZDA bi se morali torej spomniti, da v Sloveniji doživljamo nekakšen permanentni terorizem s strani pravosodja do tistih, ki nis(m)o na »pravi« strani. Seveda gre lahko tudi za pasivni terorizem – da sodniki na drugi strani zamižijo na obe očesi, ko gre za dejanja sovražnega govora bodisi proti volivcem pomladnih strank bodisi proti katoličanom. Kar nekaj takšnih primerov smo že doživeli. Človek se upravičeno vpraša, kako naj se v takšni državi počuti varnega, če je v praksi dejansko »drugorazreden«, tako kot so po nekdanjem predsedniku republike dr. Danilu Türku »drugorazredne« tudi žrtve komunističnih pokolov v Hudi jami? Je torej presenetljivo, da danes nekateri že naglas razmišljajo o nadaljevanju čistke iz leta 1945, saj je šlo itak za klerofašiste in izdajalce, torej ne-ljudi?
Skrajni čas je, da se otresemo še poslednjih iluzij o tem, da je Slovenija normalna demokratična država z normalnimi političnimi delitvami ter z neodvisnim pravosodjem. Država, kjer se določeni skupini ljudi nekaznovano odreka dostojanstvo človeka kot osebe, ne more biti normalno. Pač pa jo je potrebno šele narediti normalno.
