Pravo v Sloveniji

4
284

Zgodovina nas uči, da brez razvitega in učinkovitega pravnega sistema ni civilizirane, razvite in uspešne družbe.

Če se želimo voziti z vrhunskim avtomobilom, moramo uporabljati kakovostno motorno olje. Še več, olje moramo relativno pogosto menjati. Če tega ne počnemo, nam bo motor prej ali slej »zaribal«. Zavedati se tudi moramo, da bolj kot je kompleksen motor, bolj kakovostno olje potrebuje.

Človeška družba deluje podobno kot avtomobilski motor in pravo ima v družbi podobno funkcijo kot motorno olje v avtomobilskem motorju:

– oba potrebujemo predvsem na toriščih med posameznimi elementi in za hlajenje sistema ter za odvajanje odpadkov iz sistema;

– oba sta izpostavljena velikim obremenitvam;

– slaba kakovost s časoma povzroči katastrofalne posledice tako v avtomobilskem motorju, kot tudi v družbi;

– bolj kot je kompleksna družba oziroma motor, bolj vrhunsko pravo oziroma olje potrebujemo;

– oba sta življenjskega pomena in če sta zgolj nekaj trenutkov odsotna, »zariba« motor oziroma družba.

Slovenska družba je objektivno gledano zelo razvita in kompleksna. Ključno vprašanje s katerim se moramo soočiti je, kako kakovostno pravo je prisotno v naši družbi. Zagotovo je glede na objektivne kazalce izredno drago – slovenski davkoplačevalci moramo plačevati enega najvišjih % BDP-ja za pravosodje, imamo enega največjih deležev sodnikov na 100.000 prebivalcev. Zato se moramo vprašati, kaj dobimo za liter motornega olja, ki stane »okoli 30 EUR na liter«, in tudi, kako bi naš pravosodni motor deloval, če bi uporabil konkurenčna olja, ki stanejo 15, 10 ali zgolj 2,50 EUR na liter.

Glede kakovosti in učinkovitosti slovenskega prava in pravosodja obstajajo zelo različna mnenja. Naj predstavim samo dva diametralno različna pogleda:

a) »Slovenija ima zelo kakovosten in učinkovit pravosodni sistem, ki zadnja leta vse bolje deluje, zato se mora po tej poti še naprej evolucijsko razvijati.«

b) »Stanje v slovenskem pravosodju je slabo in ni upanja, da se bo njegova kakovost sama od sebe izboljšala, kar potrjujejo izkušnje preteklih dvajsetih let.«

Prvo mnenje je prevladujoče pri večini funkcionarjev in uslužbencev v pravosodju ter tudi pri večjem delu slovenske ekonomske in družbene elite, ki vsako kritiko pravosodja doživljajo kot napad na njegovo neodvisnost. Sedanja ekonomska elita pa doživlja možnost reforme slovenskega prava in pravosodnega sistema tudi kot grožnjo svojemu načinu življenja in poslovanja. Če parafraziram Marxa in Engelsa je stališče sedanje slovenske elite: »Pravo v Sloveniji je v zakon proglašena in ob pomoči pravosodnega sistema uresničena volja naše skupine, volja, ki ji je vsebina določena z materialnimi življenjskimi pogoji naše skupine.« Zato je razumljiva občutljivost oziroma včasih tudi kar alergičnost glede globljih premikov v pravu, saj se lahko s tem spremenijo »materialni življenjski pogoji slovenske ekonomske elite«.

Glede drugega pogleda pa moram reči, da ima pogosto težave z osnovnim razumevanjem delovanja in dinamike prava, da je pogosto idealističen ali celo naiven, kar je razumljivo, saj v Sloveniji nimamo izkušnje resnične pravne države in nam je mentaliteta pravne države kot take nekaj tujega. Imeli smo zgodovinsko izkušnjo avstrijskega pravnega in pravosodnega sistema, ki dejansko ne more biti sinonim za »moderno vzorno pravno državo« – v tistih časih je šlo za učinkovit sistem, ki pa je del zgodovine in ne prihodnosti. Druga zgodovinska izkušnja prava v slovenski mentaliteti pa je »komunistično hajduška različica«, kjer velja načelo: »Ko je jači, taj harači!«.

Če želi druga skupina resnične spremembe v pravu in pravosodju, mora odkrito povedati: »Stanje v slovenskem pravu in pravosodju je tako slabo, da tretja veja oblasti sama od sebe ne bo zmogla začeti ustrezno delovati brez vsaj začasne intervencije izvršilne in zakonodajne veje oblasti. Začasna omejitev pristojnosti sodne veje oblasti pa po drugi strani predstavlja ogromno odgovornost za ostali dve veji oblasti.« Po domače povedano je to podobno situaciji, ko je Avstrija leta 1878 nad Bosno in Hercegovino ustvarila protektorat in za svoje ravnanje prevzela odgovornost za ureditev razmer v tem delu Evrope.

Nekaj konkretnih predlogov in stališč:

a) Ni res, da pravosodja in prava ni mogoče v kratkem času temeljito in uspešno reformirati. Glede tega obstaja veliko pozitivnih primerov. Vprašanje je zgolj, ali v družbi za to obstaja volja. V Sloveniji te volje do sedaj nikoli ni bilo, niti je ni (še) sedaj.

b) Močno dvomim, da bo slovensko pravo in pravosodje na dosedanji evolutivni način uspelo preskočiti na nivo, kjer bi zagotavljalo nemoteno in učinkovito delovanje družbe in gospodarstva. Navedeno pomeni erozijo in  sesedanje slovenske družbe tudi zaradi odsotnosti ustreznega delovanja pravosodja.

c) produktivnost slovenskega pravosodnega sistema je zelo nizka. Zato bo potrebna centralizacija organizacije in vodenja; spremeniti bo treba sistem, ki bo zagotavljal reševanje benignih zadev (kar je naloga vsakega pravnega sistema) in  bo na minimum zmanjšal delež malignih zadev; ter kvantni preskok v mentaliteti vseh udeležencev v pravosodju.

d) Osebno sem prepričan, da bi lahko slovenski pravosodni sistem tudi bistveno bolje deloval, če bi imel 1/3 manj funkcionarjev in uslužbencev, kot jih ima sedaj. V pravosodju pogosto predstavljajo vzpodbudne številke o zmanjševanju zaostankov – po drugi strani pa molčijo o strukturnih spremembah. Prihajamo v fazo, ko si »povprečni Slovenec« oziroma predstavnik srednjega sloja enostavno več ne more privoščiti kakovostnega sodnega varstva ali pa je to zanj povezano s prevelikimi tveganji. Namesto tega pa imamo zadnje čase npr. ogromno zadev, ki jih povzročajo tudi polpismeni dolžniki z slaboumnimi ugovori zoper sklepe o izvršbi, ali pa marginalizirani posamezniki, ki v sodnih postopkih dejansko nimajo kaj za izgubiti in katerih zadeve niti pod razno sploh ne bi smelo obravnavati pravosodje, nikakor pa ne na takšen način, kot to počne sedaj. Največji aktualni problem slovenskega sodstva je, da običajen državljan s problemi, ki jih bi moralo reševati pravosodje v normalni civilizirani družbi, dejansko nima možnosti do ustreznega pravnega varstva v praksi, ter da podjetja v pravosodju nimajo servisa, ki ga za normalno delovanje potrebuje vsako gospodarstvo.

Po moji oceni imamo na izbiro tri opcije:

a) V Sloveniji se ne bo spremenilo nič bistvenega. Pravosodje kot eden izmed bolj rigidnih sistemov bo ostalo še toliko bolj nespremenjeno in bo postajalo vse bolj samozadovoljno. Priča bomo eroziji naše družbe in bomo postajali vse bolj podobni Hrvaški, Bosni, Srbiji, Bolgariji, Albaniji. Postopoma bomo postali dežela onkraj civilizirane in razvite Evrope, kjer bomo izpostavljeni cikličnim turbulentnim pretresom, krizam, samovolji in tudi sistemskemu nasilju.

b) Pod pritiskom mednarodne skupnosti bo prišlo do korenite reforme pravosodja, ki bo postalo bistveno bolj vitko, učinkovito in samokritično – z bistveno manj pravil, katerih kršitve pa bodo bistveno bolj dosledno in strogo sankcionirane. Ko bo nefunkcionalnost slovenskega pravosodnega sistema postala za mednarodno skupnost tako moteča, kot so postale mamilarske združbe, bo zelo verjetno intervenirala tudi na tem področju. Srečo v nesreči imamo, da smo del mediteranske druščine kronično bolnih držav, ki vse urgentno potrebujejo posebej intenzivno »terapijo« tudi na področju pravosodja in ker obstaja zelo velika verjetnost, da se bo morala tudi Slovenija podvreči tej »skupinski terapiji«.

c) bojim se, da je tretja opcija, da bi zdravo demokratično jedro Slovenije iz svojih notranjih moči uspelo izvesti reforme enaka skoraj 0%. Spremembe pod tujim diktatom bodo daleč od optimalnega, hkrati pa se moramo zavedati, da bo prihodnost brez sprememb dobesedno katastrofalna.

Kljub temu pa jasno povem svoje mnenje, če sem prisiljen izbirati med dvema slabima opcijama, se odločim za tisto, ki Sloveniji daje vsaj srednjeročno upanje, da bo postala pravna in civilizirana družba in to kljub okrnjeni suverenosti. Zavedati se moramo, da bo tudi v primeru zahtev mednarodne skupnosti po reformah uresničitev le-teh v praksi v veliki meri odvisna od nas samih. Po domače povedano: »Kar smo si skuhali in kar si bomo v bodoče kuhali po tujih receptih, to bomo morali mi in naši potomci pojesti!«

Razmišljanje je bilo predstavljeno na Otočcu 2012 v organizaciji Prebudimo Slovenijo

Foto: Svet Evrope


4 KOMENTARJI

  1. Spremembe bodo v vsakem primeru Enkrat bodo finančniki zaprli pipicom,iz katere tečejo evrčki in rekli: “Hop! Naši ste!” In mi bomo lahko rekli samo: “Vaši smo!”

    Tako je z vsakim, ki troši več kot proizvede.

  2. Skratka, smo pred novo revolucijo. Vprašanje je edino, kako močno bo krvava. !
    Tako enostavno je to.

  3. Tudi jaz ocenjujem, da bo naslednje leto za Slovenijio prelomno. Pri tem se bo moralo soočiti tudi z eno največjih in najbolj nevarnih metastaz v slovenski družbi – pravosodnim sistemom, ki ni imunski sistem naše družbe temveč rakasta tvorba.

  4. Slovensko pravo ni rodilo demokracije in države, je še globoko v komunizmu, izjeme so silno redke. NE- Pravo je pravzaprav vso krizo povzročilo, dovolilo laži in krajo, servilno do oblasti, samo da so avtonomni, pa če se lopovom tudi nič ne zgodi…Laž ima še zelo močno domovinsko pravico med “elito” in seveda med ljudmi, vse za “bogatenje”, dostojanstva ni, sicer se naslednje ne bi moglo dogajati, že od l.1941 do teh dni:
    Bil sem bog, še vedno pravi general Udbe Jovo Kapičić!?
    Tako v knjigi „Goli otoci Jova Kapičića” Tamare Nikčević, bivši namestnik šefa jugoslovanske Udbe, ko govori o Golom otoku, o odnosu z Josipom Brozom Titom, Milovanom Đilasom, Aleksandrom Rankovićem.
    „Zgodbe, da je Goli otok bil srednjeveška mučilnica, so najobičajnejša izmišljotina! Nihče ne more, da to reče«, še vedno pravi Jovo Kapičić (90).
    »Kar se Golega otoka tiče, verjemite mi, da spim spokojno kot dojenček«, še pravi Kapičić. Da obstajajo pričevanja o mučenju na Golem otoku, o čemur govore tudi dela akademika Dragoslava Mihailovića, Kapičić zavrne: „Kakšni ljudje, kakšen akademik?! To so lažnivci!«
    Na slovenski nacionalni RTV hiši pa zopet vsako nedeljo v najbolj gledanem terminu gledamo »dokumentarec«, tokrat hrvaški o Titu, pred tem smo gledali slovenski dokumentarec o Golem otoku »Gradimo novi svet«, kjer je general Udbe eden najpogostejših in glavnih razlagalcev in zagovornikov bivšega režima in seveda Tita. Tedaj je bilo vse predvsem lepo in povsem vse O.K. ?
    V slovenskih osamosvojitvenih zakonih in Ustavi je torej očitna zmota o enoumnem režimu, ki je kršil človekove pravice? Ali res, saj tako zgodovino vendar prikazuje nacionalna RTV?
    O slovenskem dokumentarcu »Gradimo novi svet« je letos dr. Ludvik Čanžek, žrtev Udbe: »Pričakoval sem smrt; ostal pa sem pri življenju. A so mi prisodili koncentracijsko taborišče, kjer je bilo včasih hujše kot v Auschwitzu, kjer niso poznali medsebojnega obračunavanja med kaznjenci, kot na Golem. Bil sem eden od številnih partizanov. Komaj 17 let mi je bilo, ko sem leta 1944 odšel na Štajerskem v boj za svobodo. Naj povem dve stvari, ki sta me v filmu strašno prizadeli. Nastop nekdanjega Rankovićevega pomočnika generala UDBE Jova Kapičića. Še danes mi zvenijo njegove hude grožnje, ki jih je izrekel na zboru kaznjencev iz vseh republik, ko nas je obiskal v juliju 1949 na otoku: »Ili ćete revidirati svoj stav, ili ćete ostaviti kosti na ovom ostrvu« (ali boste spremenili svoje stališče ali pa boste pustili kosti na tem otoku). Skrajno nerazumljivo mi je, da so mu ustvarjalci filma v Sloveniji dopustili upravičevati obstoj taborišča in izvajanja krutih telesnih in duševnih mučenj. Prikazan je bil, kot da je bil tudi on žrtev Udbe! Njegovi so se izživljali nad kaznjenci; mi smo morali skloniti glavo, ko smo jih srečevali – celo pogled v obraz je bil prepovedan. »Sagni glavu!« je bil ukaz. Res, ne bi mogel verjeti, da je nastal film 63 let po dogodkih. Taka sta bila, morda sta še danes vzgoja v šolah in strah ljudi pred Udbo. Kaj bi se zgodilo v Nemčiji, če bi danes Heinrich Himmler, šef Gestapa, če bi bil še živ, upravičeval nemška taborišča z mednarodnimi razlogi? V Nemčiji je prepovedano kazati v javnosti celo kljukasti križ! Kapičić bi se moral zagovarjati pred sodiščem, ne pa da razširja svoje laži v javnosti! Celo v Srbiji se ga izogibajo……..Upam, da bodo moja razmišljanja in občutek za pravično družbo naletela na razumevanje ali celo podporo. Naj bo to vredno vsaj razmisleka današnje mladine.
    Očitno tega poziva žrtve Golega otoka in Udbe mnogi poklicani še niso dojeli in sprejeli.«
    Doklej bo v Sloveniji ravno Udba razlagalec naše zgodovine? Domoljubje? Nikakor ne!
    Franc Mihič, univ.dipl. inž. Kosovelova 2a 1310 RIBNICA

    P.s.:
    Bliža se dan samostojnosti, dan plebiscita, na RTV SLO pa na naš račun general Udbe Slovencem še naprej v dokumentarcu razlaga zgodovino!
    Kaj bi rekel Vaclav Havel, kaj šele Jože Pučnik, France Prešeren in Primož Trubar?
    Gotovo ne bi bili tiho!?
    Prava kulturna sramota, ko lahko Udba razlaga zgodovino!
    Kje so glasni aktualni kulturniki in akademiki, branitelji naroda in človekovih pravic?
    Doklej bo nacionalna RTV SLO omogočala in plačevala iz našega denarja, da bo general Udbe Slovencem razlagal zgodovino?

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite