Pravnomočna Patria

sodisceZadevi Patria sem v preteklosti posvetil že kar nekaj strokovnih člankov in javnih oglašanj. Tudi na straneh tega časopisa, kjer sem Patrio zaradi njenega seizmičnega vpliva na slovenski politični prostor označil kot politični proces par excellence. Ne torej nujno v njenem nastanku, prav gotovo pa v njenem učinku na slovenski politični prostor. Ta se nam v teh dneh, kot je dobro znano, ruši pred očmi. Vendar tokratni razmislek o zadevi Patria ne bo obravnaval njenih političnih posledic, ampak le nekatere pravne dileme.

Z odločitvijo višjega sodišča je prvostopenjska sodba v zadevi Patria postala pravnomočna. To pomeni, da zanjo velja domneva pravne pravilnosti; da jo je kot tako treba spoštovati in da na njeni podlagi lahko praviloma nastopijo v njej predvidene pravne posledice. Pravno dogajanje v tej zadevi pa kljub njeni pravnomočnosti še zdaleč ni končano. Zagovorniki so že napovedali vložitev izrednih pravnih sredstev, morebiti bo sledila tudi neposredna ustavna pritožba na Ustavno sodišče in nazadnje bi lahko končali, po nekaj dodatnih letih, še v Strasbourgu.

V luči dolgotrajnosti postopka in njegove razvpitosti sem prepričan, da si želijo tudi pravni laiki razumeti, na čem konkretno pravnomočna sodba temelji. Tega, žal, ni preprosto pojasniti v nekaj stavkih. Kot zapiše višje sodišče, je zadeva tako kompleksna, da jo je mogoče razumeti le kot celoto in zato tudi, nekoliko nenavadno, zavrne poskuse pritožnikov, da bi sodbo analitično razgradili. Sodba tako po mnenju višjega sodišča stoji kot celota in kot tako jo je z odkrito vztrajnostjo višje sodišče tudi potrdilo.

V tem je lahko njena moč in hkrati šibkost. Višje sodišče poudari, da je sodba indične narave. To pomeni, da ne temelji na neposrednih dokazih, ampak na posrednih. Na temelju indicev je domnevnega storilca mogoče obsoditi le, če ti tvorijo zaprt vzročno-posledični krog, ki omogoča sklepanje z gotovostjo, da je obtoženi dejanje zares storil.

Glede te gotovosti bo tudi po pravnomočni sodbi še precej razdvajanja političnih duhov, pa tudi pravniških mnenj. In to upravičeno. Zadeva Patria je pač zaznamovana z obtožnim predlogom, ki je zatrjeval storitev kaznivega dejanja na neznanem kraju, ob neznanem času in na neugotovljen način. Tudi pravnomočna sodba v tem oziru ne stori velikega koraka naprej. Čas je še vedno opredeljen kot »v času od 10.8. 2005 do 22.8. 2005«. Kraj še naprej ostaja neugotovljen, a ga višje sodišče, skupaj s časom, označi kot okoliščini, ki nista odločilni za obstoj kaznivega dejanja.

Tudi laik bi ob tem moral zastriči z ušesi. Vse na tem planetu se vendar zgodi v določenem času in prostoru, ali pa se to ni zgodilo in torej ne obstaja. Trditev, da obe okoliščini: čas in kraj »zgolj pripomoreta k individualizaciji konkretnega kaznivega dejanja«, nista pa njegov zakonski znak, je tudi najmanj nenavadna. Individualizacija je namreč ključna, če naj bilo kaznivo dejanje sploh storjeno.

Podobno nenavadno celo za laična ušesa zveni trditev višjega sodišča, da ni ovira, da prvostopenjska sodba navaja, da se je dejanje zgodilo »na neugotovljen komunikacijski način.« Zakaj: ker je »zakonski znak ‘sprejem obljube’ vsebinsko (ker gre za neke vrste subjektivni znak kaznivega dejanja) dovolj določno determiniran že v samem zakonu in tega zakonskega znaka, razen v abstraktnem opisu kaznivega dejanja (kjer se navaja očitek sprejema obljube) v konkretnem dejstvenem opisu niti ne bi bilo potrebno še natančneje opredeliti.«

Z drugimi besedami: obljuba je konkretno sprejeta, ker je sprejem obljube že v zakonu opredeljen kot sprejem obljube. Kako je bila ta sprejeta, konkretno z enim samim aktom in dokazom v sodbi ni izpričano. Sodba je, ne pozabimo, vendar indična! Zato se je sodišče, kot v vseh drugih posameznih elementih kaznivega dejanja zateklo k holistiki, torej k utemeljevanju in dokazovanju posameznih elementov z zatrjevano logičnostjo celote.

A tu imamo opravka z vsaj navideznim logičnim protislovjem. Celota je lahko prepričljiva le, če so taki njeni posamezni deli. Ne moremo pa posamezne dele ocenjevati v naprej kot logično prepričljive v luči celote, ki jo moramo šele ugotoviti. Tako se zdi, da ima sodba same logične spremenljivke in nobene dokaz(a)ne konstante.

Skratka, tudi ko izključimo vsakršna politična ozadja, je zadeva Patria, vključno s sodbo višjega sodišča, sama pravno po sebi izjemno kompleksna in temelji na neprepričljivih, zares krhkih pravno-logičnih konstrukcijah. Vodotesnost obrazložitve, ki si jo je v enem svojih javnih nastopov zaželel bivši predsednik ustavnega sodišča, tako še zdaleč ni samoumevno podana.

Z vidika same ustavnosti bi želel, slednjič, opozoriti še na nekaj potencialno ustavno spornih delov sodbe. Ti se nanašajo zlati na samo opredelitev kaznivega dejanja v kazenskem zakoniku. Višje sodišče v sodbi nekajkrat, a ustavnopravno povsem nekritično, ugotovi, da je 269. člen KZ na številnih mestih »pomensko odprt.« Tako glede vpliva, kot celo tudi glede samega dejanskega stana kaznivega dejanja. Če je temu tako, bi se veljalo vprašati, ali je 269. člen KZ sploh ustaven, ali je sploh skladen z načeli pravne države, med drugim tudi lex certa?

Da bodo bralci bolje razumeli in kot jasno zapiše višje sodišče, kaznivo dejanje po 269. členu KZ je storjeno že tedaj: »ko storilec, v konkretnem primeru obdolženi Janša, sprejme ponudbo koristi in ko niti ni nujno, da bi moral pri drugih, torej pri osebah na MORS-u, ki so sodelovale v postopku pregleda in ocenjevanja prispelih ponudb, dejansko posredovati.« Ali je to že dovolj za inkriminacijo ravnanja in ali je ta dovolj določna, je seveda ustavnopravno vprašanje, na katerega bo v prihodnosti moralo odgovoriti najprej vrhovno, nato pa tudi ustavno sodišče. Nekatere države so menile, da ni. Zato, za razliko od Slovenije, tega kaznivega dejanja v svoj pravni red niso prenesle na tak nedoločen in za stranke pravno (ne)varen način.

Skratka, zadeva Patria poraja celo vrsto tehnično-logično- in ustavnopravnih vprašanj. Četudi odmislimo vse politične scenarije za njo in ob njej, je torej izredno krhek pravni primer, ki s pravnomočnostjo še zdaleč ni dosegel svojega epiloga. Kot ustavni pravnik si želim, da bi do njega vendarle prišlo na način, ki bo prepričljiv za večino slovenske pravne stroke in ki bo mednarodnopravno primerljiv. Ta želja je še toliko bolj na mestu, ker bo v naslednjih dneh in tednih sledila politična histerija, kot je običajna za take primere. Upam, da bo slovenska pravna stroka tokrat ostala zvesta svojemu poslanstvu in zadevo obravnavala, kot je navada v tujini, ad rem in z vso svojo profesionalno integriteto.

Pripis uredništva: Prispevek je bil v nekoliko spremenjeni obliki najprej objavljen v Večeru.