“Pravite, da ste bili Slovenci dobri”

7

Francoski jezuit  p. Jaquinot je leta 1949 zapisal: »Pravite, da ste bili Slovenci dobri. Verjamem vam, dasi ne vem niti trohnice vaše zgodovine. Toda verjamem vam, ker sicer ne bi bili vredni tako velike svetniške žetve, kot jo žanjete danes. Bog daje milost mučeništva le kot najvišjo nagrado za dolgo zvestobo. Ali ste imeli kaj mučenikov v zgodovini? Sedaj jih imate! Ne enega, ne dva, v stotnijah polnijo nebo kot krasni sadovi dolge zvestobe ljubezni. Dobili ste narodne priprošnjike pri Bogu. Oh, kako jih boste še potrebovali. Prišli bodo dnevi, ko vaš narod ne bo tako dober, ko ne bo tako zvest, ko ne bo v stanju roditi svetnikov. Takrat jih boste imeli, te svoje svetnike kot vašo veliko narodno rezervo, da bodo za vaš narod prosili in ga iz težav vlekli.«

Skoraj sedemdeset let je minilo, odkar so bile zapisane te preroške besede. Res, prišel je čas, ko potrebujemo podporo naših svetnikov da so z nami, ko se zdi, da se slovenska tisočletna zgodovina bliža h koncu. Razklani, kot še nikoli, krščanske korenine našega naroda so močno načete, vrednote, kot so poštenost, solidarnost, pravičnost, ljubezen do domovine imajo velikokrat pridih neke davne preteklosti, medtem ko so kraja, laž, pohlep, nadutost vse prevečkrat občudovani in tako ali drugače nagrajeni. Gospodarska kriza je mnoge družine in posameznike pahnila v revščino, pa vendar se zdi, da še nismo dosegli dna, da nas še čakajo težke preizkušnje.

In ko se me že skoraj loti obup, se spomnim besed, izrečenih toliko let nazaj. Da, ni se nam treba bati, saj imamo tisoče priprošnjikov, ki so dali svoje življenje za Boga in našo domovino. Ni se nam treba bati, saj v moči njihove priprošnje zmoremo vztrajati v delu za skupno dobro in ohranjanje naše -slovenske zavesti. Zares Adamov greh je bil potreben, beremo na velikonočno vigilijo. Zares, smrt mnogih Slovencev je bila potrebna, da lahko v njihovi moči in podpori upamo in verjamemo v našo skupno prihodnost.

Iz hladnega umora, hlepečega po oblasti, se je torej rodilo dobro. Rodil se je svetal zgled, rodila se je milost svetih.  Vse zato, da bomo lahko živeli, da bomo v teh težkih časih, ko nismo tako zvesti, ko nismo v stanju roditi svetnikov, lahko kot narod obstali. Zato sem hvaležna za vsakega, ki je za nas dal svoje življenje.

Pripis: avtorica sem razmišljanje posredovala v kulturnem programu spominske slovesnosti na Teharjah

Foto: Wikipedia


7 KOMENTARJI

    • Slovenci smo dobili krščanske korenine, glej Krst pri Savici. 🙂 Sicer pa poišči še kaj o Cirilu in Metodu in Irskih misijonarjih na naših tleh…

      • Ne bom iskal, hvala. Takoj ko govorimo o pokristranjevanju, je jasno, da korenine niso krščanske. Pa se nekako ti dve besedi velikokrat zlorabljeno pojavljata skupaj.

        Današnja družba je krščanska, to pa je tudi vse.

  1. dober navedek si našla.

    pred leti sem enkrat končno stopil na teharje.
    med tednom dopoldan.

    pomnik je narejen obsežno in na moč.
    težo spomina nosijo atlantski verzi:

    “očem mimoidočih so se zdeli mrtvi, njih odhod je veljal za nesrečo in ločitev od nas za uničenje… oni pa počivajo v miru”

    ali nekje na sredini steze, ki se dvignjena nad tlemi pne od začetnega navčka do končnega sprejemnega kroga:

    “gospod, če bi bil ti tu, bi moj brat ne bil umrl…
    jezus pravi: tvoj brat bo vstal”

    pa enostavne, velike klesarije v kamnu, osnovni simboli (kapela, pot, zemlja, tlaki, oltar, križi, sarkofag) smiselni in razumljivi kot malokod.

    les na stezi, po kateri greš, vsake toliko rahlo ječi (dum-dum) in se zazdi, ko da gre vlak.
    ob strani so podesti, na njih postojiš, stopiš dol v travo…

    na tistih hektarih sem bil kako uro, pa ves čas sam.
    oziroma ne sam. mnogo živega je tam.

    se mi zdi: končno smo zmogli skupaj spravit nekaj zrelega iz vse te peze.
    naposled spomenik, ki govori in ne trobenta.

  2. Mučenci…, veliko mučencev…, Veliki križev pot slovenskega naroda. Vsi bomo umrli a malo jih je, ki resnično živijo.
    Če si v sebi izpolnjen, resnično srečen…, ali boš hlinil misel na pogubo svojega brata, pehal svojega bližnjega v prerani grob?
    Berite spise in osebna pisma, ki so jih pisali največji rablji sveta. Nič drugačni niso bili rablji, ki so pod rdečo zvezdo sejali obup in smrt vsevprek, tudi po slovenskih deželah. Ribičič, Kardelj, Rozman… Mnogi od njih so že deležni večnega plačila… in Bog jim bodi pravičen plačnik. Da so ob smrti premogli vsaj malo iskrenega kesanja.
    Ste že spoznali, kako hitro lahko mineva čas? Potem lahko razumete trditev svetopisemskega pisatelja, ko se mu zapiše da človekovo življenje premine kakor trava, ki jo pokosimo. Res je! Danes smo, jutri pa nas ne bo več.
    Poznate Gamaliela in njegovo svarjenje Judov, naj ne preganjajo Jezusovih učencev, da se nebi slučajno izkazalo, da so se s svojim zlohotnim ravnanjem postavili proti Bogu?
    Zakaj so tolike in tako okrutne zločine pri nas delali v zavesti:”Saj ni Boga”? Ali pa so to delali prav iz sovraštva do Njega. Mnogi zločini odražajo prav slednje: sovraštvo do vsega, kar spominja na obstoj Boga. In mislite, da bi imeli toliko mučencev, če bi ga v resnici ne bilo?
    Mar se mnogo tega ne odraža v slepem sovraštvu do vsega katoliškega sredi naše sodobnosti? Primer Makarovičeve in njenega izbruha najglobljega sovraštva do Katoliške Cerkve je zelo zgovoren. Vendar smo lahko mirni.
    Bog ne bo dopustil ničesar razen to, kar je dobro za nas in naše zveličanje.
    Preizkušenost rodi vero. In če so nam namenjene preizkušnje, je to za nas dobro. Izkazalo se bo slej ko prej, kdo ima v resnici dobre misli za narod. In če bomo Slovenci še enkrat deležni te časti? V cerkvi poznamo tudi nekrvavo mučeništvo. Tega so deležni mnogi tudi pri nas. In mnogi ostajajo zvesti in zorijo v mnogih priskušnjah, da jih bo lahko Bog uporabil za veliki načrt, ki ga bo razodel pred našimi očmi.

    Delajmo to, kar je v naši moči in bodimo pogumni. Moja stara mama je imela “žive sanje”. V veliki nepregledni množici mož žena in otrok v belih oblačilih in palmami v rokahje prepoznala svojega med vojno umorjenega brata Jožeta in ga vprašala, kam gredo. Z obrazom, ožarjenim od sija onstranske glorije ji je odgovoril: “Mi gremo v večno življenje…”
    In če samo pomislim, da so šli v tej koloni: pobiti po koncentracijskih taboriščih tretjega rajha, fašizma…in komunističnih ječ širom sveta…
    nepregledna množica, ki je ni bilo mogoče prešteti, in tudi naši mučenci so pridruženi njim, ki v Janezovem razodetju stojijo pred prestolom Jagnjeta, ki je sam dal svoje življenje in nas povabil, da ga vzamemo za zgled…
    Ne bojmo se, prestopimo prag upanja… za vse končno tudi za tiste, ki ne razumejo, ki se celo norčujejo, ki jim morda celo ledeni kri po žilah od nerazumljenega sovraštva…Bog nam bodi vodnik, njim pa usmiljen plačnik.
    Mir in dobro!

Comments are closed.