Pravila novinarstva: »Naj se sliši tudi druga stran«

2
597

Glede na stanje v slovenskem medijskem prostoru je dobro, da se ozremo na tisti del sveta, ki ima dolgo, demokratično tradicijo. V prvi vrsti je to Velika Britanija, saj so bila uredniška pravila BBC in vrednote, ki jih ta inštitucija predstavlja, po drugi svetovni vojni vzgled medijem in medijskim hišam v vseh evropskih demokratičnih državah. BBC v svojih uredniških pravilih poudarja, da morajo novinarji uravnotežiti svobodo izražanja z odgovornostjo, na primer tako, da spoštujejo zasebnost in da se izogibajo neupravičenim kaznivim dejanjem, pa tudi da zaščitijo javnost pred škodo.

Drugače kot zasebni mediji pa je BBC seveda javna inštitucija, podobno kot RTV v Sloveniji, zato je zavezana neodvisnosti in nepristranskosti, kar pomeni, da mora hkrati nuditi raznolikost mnenj in sicer tako, »da noben pomemben sklop misli ne bo zaveden ali premalo zastopan«. Tukaj je povsem umestno vprašanje ali slovenska javna televizija ustreza tem pravilom? Na podlagi televizijskega programa lahko zelo hitro ugotovimo, da temu ni tako, ker niso vse družbene strani oz. sklopi enakopravno predstavljeni, nekaterih pomembnih tem pa sploh ni moč zaslediti. To se je npr. izkazalo pred nekaj meseci, ko je bil v Državnem svetu mednarodni posvet, ki je bil posvečen spominu doma in v tujini zelo odmevne razstave pred desetimi leti z naslovom »Temna stran meseca«. Tudi o tem, da je Evropska platforma spomina in vesti prav v sklopu tega posveta dala nagrado ukrajinskemu disidentu režiserju Olegu Sencovu, ki je bil obsojen na dvajsetletni strogi zapor, ker je nasprotoval ruski zasedbi Krima, RTV ni poročala. Prav takrat je bil Sencov celo v gladovni stavki. Tukaj bi lahko recimo povabili nekoga v Odmeve, kar se sicer dogaja za veliko manj pomembne zadeve. Je bil zamolčan zato, ker Sencov sedi v ruskem zaporu? Nekaj dni potem je dobil tudi Saharovo nagrado Evropskega parlamenta za leto 2018, temu se potem RTV ni mogla izogniti.

BBC kodeks predpisuje, da morajo biti novinarju pri proučevanju dokazov in pomembnih dejstev pošteni in odprti. To pravilo seveda ne velja samo za javne inštitucije, temveč za novinarje nasploh. Pod »uredniškimi vrednotami« navaja BBC kodeks, da je fundament inštitucije zaupanje, takoj pa ji sledita resnica in natančnost:

»Prizadevamo si ugotoviti resnico o tem, kar se je zgodilo, in se zavezujemo, da bomo dosegli ustrezno natančnost vseh naših rezultatov. Točnost ni zgolj stvar pravih dejstev; če je potrebno, bomo pretehtali ustrezna dejstva in informacije, da pridemo do resnice. Naš rezultat, ki je primeren za njegovo temo in naravo, bo temeljil na zanesljivih dokazih, ki so temeljito preizkušeni in predstavljeni v jasnem in natančnem jeziku. Prizadevali si bomo za poštenost in odprtost glede tega, česar ne vemo, in se izognili neutemeljenim špekulacijam.«

Kot že navedeno, je BBC kodeks močno vplival na razvoj podobnih kodeksov in zakonov po Evropi. Tako npr. navaja tudi avstrijski častni kodeks novinarjev, podobno tudi nemški, da je vestnost in korektnost najvišja dolžnost novinarjev – in sicer ne samo v poročilih, temveč prav tako tudi pri komentarjih.

Prav tukaj pa je opaziti precejšnje razhajanje v slovenskih medijih, saj je zelo razširjeno mnenje, da je zaradi temeljne človekove pravice do svobode govora in mišljenja v komentarjih dovoljeno domala vse, torej tudi navajanje napačnih dejstev, torej tako imenovanih »fake news«. Na drugi strani pa vodilni mediji ne obravnavajo nekaterih  »nedotaknjencev«, ki si potem lahko privoščijo domala vse, pa so deležni kvečjemu še pritrdilnih komentarjev, medtem ko se lotijo drugih samo za izjave, ki so sicer ostre, pa vendare popolnoma v okviru svobodnega izražanja. Spomnimo se na izrek Svetlane Makarovič, da je potrebno Cerkev sovražiti. Dejansko pa je svoboda govora podvržena omejitvam, ki jih definirajo zakoni oz. kadar gre za javno varnost, zdravje in moralo, pa tudi za ugled ali pravice drugih ljudi. Te omejitve so zabeležene v 29.členu Splošne deklaracije o človekovih pravicah in v 10. členu Evropske konvencije.

Ena od osnovnih načel dobrega novinarskega dela, ki je zapisan v številnih kodeksih, je tudi načelo »audiatur et altera pars« [Naj se sliši tudi druga stran], ki izhaja iz rimskega prava in pomeni pravico do zaslišanja. V sodobnih pravnih sistemih je to načelo redno zasnovano kot centralno procesno pravo. Načelo Audiatur et altera pars zahteva, da sodnik zasliši vse stranke, preden sprejme sodbo. Ta princip se je uveljavil tudi v dobrem in korektnem žurnalizmu, vendar se ga v Sloveniji zavedajo samo redki novinarji. V avstrijskem častnem kodeksu je npr. zapisano, da se je pri obdolžitvah potrebno obrniti tudi na obdolženo osebo oz. inštitucijo. V primeru, da ni odmeva, pa mora novinar dokazati, da se je trudil pridobiti izjavo obdolženega. V častnem kodeksu je še navedeno, da se takoj, ko se uredništvo zaveda, da je objavilo napačne podatke, prostovoljno objavi popravek, kar ustreza novinarski samopodobi in etiki.

Tisti, ki osebno obrekuje in se posmehuje, seveda krši novinarski etos in ga ne ščiti pravica do svobode govora, kot mnogi zmotno mislijo. Vsakdo pa ima pravico, da zaščiti svojo integriteto, svoje dobro ime. Zahteva lahko popravek v mediju (RTV, časopis) na istem mestu, na katerem je bilo objavljeno o njem to, kar smatra za neresnično. Mediji so na zahtevo obvezani objaviti popravek, če je ta ustrezno formuliran – torej kot to predvideva ustrezni medijski zakon, tudi slovenski. Tudi popravek temelji na zgoraj navedenem načelu. V skladu s tem lahko vsaka oseba in vsaka inštitucija (npr. založniška hiša, klub, javni organ), o kateri so se v medijih širile napačne trditve, brezplačno predstavi v istem mediju na istem mestu svoje navedbe oz. dejstva. Vendar pa lahko nasprotna izjava vsebuje samo dejanske navedbe, ne pa tudi mnenja. Popravek pa ni komentar. Marsikdo ne razlikuje med popravkom in komentarjem.

Tistemu, ki je oškodovan, je teoretično odprta seveda tudi pravna pot, kar pa je v Sloveniji izredno težavno, ker so pravni postopki lahko zelo dolgotrajni, poleg tega pa tudi ni povsem jasno ali se bo sodišče držalo zgoraj navedenega načela in bo zadeva končana s pravično razsodbo. Tudi zato smo priče mnogim zlorabam in prilastitvam javnega, pa tudi zasebnega medijskega prostora, ki pričajo o povsem zgrešenih in celo nevarnih tendencah njihovih avtorjev. O imenih mi ni potrebno govoriti, ker se skozi svoje izdelke skorajda vsakodnevno brez sramu razkrivajo. Treba pa je reči, da niso v čast niti novinarskemu poklicu niti situaciji v Sloveniji nasploh.

2 KOMENTARJI

  1. Odlično in potrebno zapisa, posebej pa upoštevanja. Zlasti je vprašljiva anonimnost pri komentarjih, ker je že samo to dejstvo problematično in znak nesuverenosti komentatorja.

  2. Avtorica članka v zadnjem odstavku pravilno ugotavlja: dokler sodišča v svojih razsodbah ne bodo upoštevala temeljnih pravnih načel, vključujoč načelo “audiatur et altera pars”, dotlej zaman pričakujemo, da se bodo novinarji držali temeljnih pravil novinarskega poklica.

    Ali če posplošimo: dokler slovensko sodstvo ne bo delovalo in se ravnalo po temeljnih pravnih načelih in Ustavi, temveč bo delovalo po političnih preferencah, zaman pričakujemo, da se bo katerikoli nosilec kateregakoli poklica držal načel svojega poklica.

    Poenostavljeno: dokler ne bomo živeli v urejeni pravni državi, zaman pričakujemo, da se bodo državljani držali reda, ki ga terja življenje v demokratično urejeni skupnosti.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite