Pravičnik Danilo Türk

Avtor: Uroš Urbas. Vir: Finance. Gospod predsednik, glede na vašo ljubezen do luksuza na davkoplačevalski račun, ali še vedno menite, da imate moralno pravico govoriti o pravičnosti v Sloveniji?

Ali lahko na socialistični strojni opremi zaženemo pravično programsko opremo? Namreč, predsednik republike Danilo Türk je minuli konec tedna po poročanju STA za Primorski dnevnik opozoril, da je treba najti pravičnejšo razporeditev bremen, tega pa brez podpore sindikatov in opozicije ni mogoče uresničiti. Trditev predsednika republike je po mojem mnenju zelo krivična, tako do 110 tisoč državljanov, ki so že brezposelni in vsak dan kruto občutijo bremena, o katerih javni sektor še vedno razpravlja predvsem na teoretski ravni, kot do vseh delodajalcev, ki so bili že pred tremi leti prisiljeni v boleče ukrepe odpuščanja in zniževanja plač; kot delodajalce jih sedanji predsednik republike niti ne vidi kot enakovrednega partnerja, čigar mnenje bi poslušal. Opozarja namreč, da je treba najti konsenz zlasti s sindikati in opozicijo, ki ji pripada njegov protežiranec Zoran Janković.

Pri tem pa bode v oči, da o socialni pravičnosti govori predsednik republike Danilo Türk, ki si je ob začetku krize za dvodnevni obisk v BiH najel letalo, za katerega smo davkoplačevalci plačali 90 tisoč evrov; prav tako si je predlanskim na stroške davkoplačevalcev najel letalo iz Londona v Oxford (razdalja z avtom je okoli sto kilometrov), kjer je predaval na LSE, in to prav v času, ko je tam študirala tudi njegova hči, danes sicer zaposlena v javnem zavodu Ljubljanski grad; ali da se po Sloveniji prevaža v skupini prestižnih in požrešnih limuzin in terencev; ali da je z njegovim prizadevanjem Vasilka Sancin članica slovenske arbitražne ekipe pri vprašanju meje s Hrvaško in ima pogodbo z ministrstvom za zunanje zadeve.

Tudi zaradi takšnega ravnanja predsednika republike se je šele v četrtem letu trajanja krize v Sloveniji izkristaliziralo vprašanje, odločilno za delovanje vsake družbe, to je vprašanje pravičnosti. Filozof Adam Smith je menil, da družba lahko preživi brez dobrohotnosti, ne more pa preživeti brez pravičnosti. Tega njegovega spoznanja slovenska politična elita ni zmogla prenesti na raven delovanja države. Raje se je posvečala redistribuciji ustvarjenega z namenom čim večje dohodkovne (ne premoženjske!) enakosti. Nikoli pa ni bil cilj tranzicijskih politikov enakost pred zakonom. Zato čedalje več Slovencev meni, da Slovenija ni pravična država. V to spoznanje jih sili preprosto opazovanje poti pridobitve premoženja nekaterih državljanov, ki so imeli politično podporo.

Vprašanje o pravični družbi v Sloveniji ni postavljeno štiri leta prepozno, temveč dvajset let prepozno. Ko bo predsednik republike prihodnjič razmišljal o reševanju Slovenije in »vztrajanju na konceptu, ki je pretirano pod vplivom neoliberalističnega pogleda«, ga zaradi njegove kredibilnosti prosim, naj najprej odgovori na dve preprosti vprašanji (tudi Nemci so pred nekaj meseci to spraševali zdaj že nekdanjega predsednika Christiana Wulffa): Prvič, kje ste bili predsednik republike v minulih treh letih, ko so podjetja krvavela zaradi posledic krize, vi pa ste o pravičnejši porazdelitvi bremen molčali? In drugič, glede na vašo ljubezen do luksuza na davkoplačevalski račun, ali še vedno menite, da imate moralno pravico govoriti o pravičnosti v Sloveniji?