Po zadnjih parlamentarnih volitvah na Poljskem so evropski in ameriški liberalni politbirokrati, ki »materinsko« skrbijo za korektnost poljske politike, od »vsega hudega«, dobili čir na želodcu. Do dna srca jih je pretreslo dejstvo, da je poljsko ljudstvo, ki se je prestrašilo ekonomske nestabilnosti Stare celine, ruske invazije v Ukrajini in islamizacije Evrope ter naveličalo invalidnosti levičarske politike, krmilo države predalo v roke Kaczyńskemu in njegovim strankarskim kolegom, ki so se nemudoma lotili reform.
Poljski družbeni prostor je poln zanimivih dogodivščin. V teh dneh se posveča pozornost šesti obletnici letalske nesreče v Smoleńsku, ko je tragično preminil velik del tamkajšnje politične elite, svetovnemu dnevu mladih v Krakovu in z njim povezano nevarnostjo terorističnih akcij, nikdar dolgočasnim odnosom z Rusijo in Nemčijo, imigrantom, pa tudi športnemu dogajanju in s cinizmom zabeljenemu rumenemu tisku, ki celo zahtevnih bralcev ne razočara. Za vsakega se nekaj najde, vendar zahodnih »politkomisarjev« takšno dogajanje ravno ne pritegne, saj si belijo glave z domnevno »podhranjenostjo« demokracije v največji državi Višegrajske skupine. Za rdeči alarm so prepoznali že obsežne čistke na medijskem področju, še bolj pa so jih zabolele spremembe zakonov. Da bi slednje preprečili, so se skupaj s poljskimi pajdaši naslonili na ustavno sodišče v Varšavi, ki predstavlja še zadnjo rešilno bilko njihovih apetitov. Med vsemi zakoni jih je najbolj razdražil tisti o prepovedi abortusa, za katerega sicer že veljajo stroge omejitve. Dovoljen je namreč le v primeru ogroženosti življenja matere, hude deformacije ali bolezni ploda in posilstva. Z novo poljsko oblastjo in pod pokroviteljstvom RK se želi doseči še dodatne omejitve na tem področju. Govorijo celo o popolni prepovedi tovrstnih posegov, zato si tisti, ki nad takšnimi napovedmi niso ravno navdušeni, na vse kriplje prizadevajo za ohranitev starega stanja, v prihodnosti pa liberalizacijo tega področja. Kot sredstva za dosego cilja jim služijo medijski, diplomatski in politični vzvodi ter vsesplošni protesti. Po vsej deželi se razlega kričanje razkačenih feministk, ki javnost prepričujejo, da je njihovo telo njihova posest, in da lahko z njim počenjajo, karkoli jim »zapaše«. Cerkev in desnica pa opozarjata na svetost človeškega življenja že od spočetja in abortus enačita z umorom.
Umetna prekinitev nosečnosti že desetletja buri duhove tudi na Poljskem. Država spada med tiste, ki glede abortusa ne veljajo za ravno liberalne, temveč se oklepajo tradicije. Z novo oblastjo bi se lahko tovrstna zakonodaja še zaostrila in narasli spori znotraj moralno razdeljene družbe, kar nakazuje na kompleksnost in občutljivost problematike. Vendar se ne da izogniti vprašanju: kaj pa pravica nerojenega otroka do življenja?
