Pravica do normalnosti

16

svete goreVčeraj je bil en lep, vesel dan. Saj veste, tisto drobno osebno zadovoljstvo, ko človek doživi nekaj lepega oz. dobrega. Ali kot bi rekel Immanuel Kant: »Lepo je tisto, kar nam je všeč, a pri tem ne iščemo nobenega interesa.«

Pravzaprav se mi nič posebnega ni zgodilo, ali pač. Udeležil sem se maše za domovino na Sveti Gori nad Solkanom. Jesensko sonce je božalo primorsko pokrajino, rahel veter pa je poskrbel za jasno ozračje, ki je ponujalo veličasten razgled tja do Krna in Triglava.

Polna cerkev, veliko poznanih, somaševanje več duhovnikov s škofom Metodom na čelu, ubrano petje. Mašo v Marijini baziliki je organiziralo Območno združenje veteranov vojne za Slovenijo. Lepo, kajne? Prišli so predstavniki vojaškega vikariata in tudi praporščaki s slovenskimi zastavami. Veliko jih je bilo, naših zastav. In je šlo, brez kakšnega posebnega protokola, prisotna je bila tista simpatična napol romanska improvizacija oz. občutek za organizacijo, ki je vse postavil na svoje mesto, ob pravem času.

Maša se je darovala za domovino ob priliki obeležitve odhoda zadnjega vojaka JLA iz Slovenije in v počastitev vseh padlih v vseh vojnah. Pika!

Lansko leto, približno ob istem času, je bila na Sveti Gori tudi maša. Takrat so se klopi, predvsem v prvih vrstah, »šibile« od odličnežev, ki so se prišli pokazat. Seveda, saj je šlo za odmeven medijski dogodek, na katerega so vabili mediji, razne ustanove in »pravoveren« ljudski glas. Snemala je TV, poročevalci so molili svoje mikrofone in iskali izjave udeležencev. Pozneje se je te maše prijel vzdevek »partizanska oz. borčevska maša«. Danes vsega tega ni bilo zaznati, se je pa čutilo tisto pristno in slovesno vzdušje, ki je doma samo na Primorskem.

Nihče ni poudarjal, kako je lepo in kako je potrebno počastiti boj za svobodo. To se je enostavno čutilo, tudi iz priložnostnih besed spomina in zahvale, ki jih je polkovnik Srečko Lisjak izrekel ob koncu slovesnosti, kar pri oltarni mizi. Niti z besedico ni nikogar žalil ali izključeval. Nasprotno, zahvalil se je za relativno majhne človeške žrtve, ki jih je terjala slovenska osamosvojitvena vojna. Ja, to je tisti častnik Slovenske vojske, ki je 28. junija 1991 vodil drzen napad na kolono JLA, ki je zavzela mejni prehod v Rožni dolini pri Novi Gorici. In si je potem »prislužil« grožnje z odhodom v Haag, kjer naj bi se zagovarjal za vojne zločine, storjene v tistem spopadu. Prišle so iz domačih logov, »strici iz ozadja« so mu pač zamerili pokončnost in odbitje njihovih poskusov, da bi igral njihovega dvornega norčka.

Zato ne čudijo tokratni poskusi iz Ljubljane, iz »zveze«, kjer so želeli današnjo slovesnost prikrajšati za udeležbo veteranov. Namreč, pred tednom so jim poslali dopis, da se z uniformami in prapori ne sme v cerkev?! Pa naj razume, kdor more. Očitno bi nekateri radi še naprej zganjali sektaštvo in sejali razdor med ljudmi ter se šli razredni boj. Obenem bi taisto početje nalepili prav t.i. drugi strani in jo v medijih ter z njihovo uslužnostjo bombardirali z etiketami o izdajstvu, odpadništvu in zločinstvu.

Časi se spreminjajo, kljub vsemu. Kar se Italijanom, Avstrijcem, Čehom in drugim zdi normalno ob takih slovesnostih, povsem očitno tudi pri nas dobiva domovinsko pravico.

Tisto, kar je bilo včasih samoumevno in potem izgnano iz narodovega spomina, počasi a vztrajno spet dobiva prostor pod soncem. Hvala Bogu, očitno postajamo normalni.

Pred par meseci sem slišal osebno pričevanje nekdanjega partizanskega borca iz manjšega kraja v zamejstvu na Goriškem. Pripovedoval je o svojih izkušnjah v partizanskih vrstah, ko se je kot mobiliziran mladoletnik septembra 1943 udeležil bojev na t.i. goriški fronti. Samo za osvežitev spomina: Partizanske enote na Primorskem so želele sredi septembra 1943 zadržati nemški prodor pred Gorico. Toda bile so nepripravljene in preslabo vodene, tako da so nemški okupatorji, ki so zamenjali Italijane, kmalu krvavo zatrli partizanski odpor ter povzročili velike in nepotrebne žrtve.

No, omenjeni možakar je pripovedoval, kako so se nič kaj junaško skrivali v Trnovskem gozdu, tam pri Rijavcih, ko so pač videli silno nemško premoč. In tam, v skalni votlini, je dvanajst primorskih mož in fantov ždelo nekaj dni. Lačni, žejni, prestrašeni. Na dan vseh svetih, 1. novembra popoldne, je eden izmed njih rekel: »Sedaj so naši domači zbrani na domačem pokopališču na grobovih rajnih in molijo, dajmo tudi mi kaj zmoliti za naše rajne.« Iz žepa je najmlajši med njimi potegnil rožni venec, in vsi, prav vsi, so v en glas molili s priprošnjo k Svetogorski Kraljici za rajne.

Foto: Jože Plut

16 KOMENTARJI

  1. To pa je že vonj po civilizacijski normalnosti, ki si z veliko težavo utira pot napredka na slovenskem!

  2. Z veseljem sem gledal ameriške filme o njihovi državljanski vojni. V večini so pošteno prikazane obe strani – tudi poražena. V številnih ameriških filmih o osamosvojitvi so pošteno prikazani tudi Britanci. V tadrugih se takoj opazi nizek intelektualni nivo.

    Tako da seveda. Prosim za normalnost. Med drugim tudi naj se normalno prizna, kateri Slovenci bi si zaslužili pred haško sodišče.

    Privilegij močnih je, da lahko priznajo svoje napake. Vztrajanje pri “neomadeževanosti” slovenske osamosvojitve kaže na nesamozavest, ali sploh imamo svojo državo.

    • No Đukanovič, malo pojdi na sprehod (šetaj malo).
      Sedaj boš sral o nekem dvomu v brezmadežnost osamosvojitve, pa so voditelji osamosvojitve v zaporu, agresorji pa na svobodi.
      Pa ne nakladat o pravu in pravičnosti. Problem je, da smo izgnali le borce, ostali so pa petokolonaši, KOS, UDBA, familije, simpatizerji, jugosodstvo, jugomediji, jugokultura, jugošport…jugodržavne službe, ki so ostale (carina, policija , vojska, zdravstvo, RTV SLO, ) Ti sedaj vodijo Ljubljano in našo vlado.
      In ti bi še o osamosvojitvi in njeni upravičenosti. Ne kakaj (ne s…)

  3. G. Renato Podberšič, tako kakor vi tukaj opisujete čuti veliko Slovencev zbranih ob nedeljah pri mašah. To niso majhne številke in majhna energija. Potrebno jo je združiti. Trenuno ni kohezijskega jedra. Pomladna politika je skregana, RKC se ukvarja samo s sabo ali je razcepljena v politiki.
    Civilno gibanje z jasno izraženimi stališči in zahtevami do vlade RS je potrebno.Povezava z vstrajniki in v boj za neodvisno sodstvo, medije, .. za vse stvari, ki jih kristjani plačujemo, pa nas v glavnem ponižujejo in zlorabljajo.

  4. Lahko bi Renato Podberšič z imeni in priimki predstavil, kateri kreteni so podpisani pod dopis, ki od veteranov vojne za Slovenijo zahteva, da se z uniformami in prapori ne sme v Cerkev k spominski maši.

    Takim nekulturnim boljševističnim ustrahovanjem in ustrahovalcem je treba enkrat za vselej naredit konec!

  5. Se strinjam, enkrat za vselej se naj pove po imenu in priimku, čeprav vemo kdo vodi obrambno ministrstvo.
    Za Janšo grem staviti da ni bil kriv pri Patrii, tako da ga je škoda, da je v arestu zaradi tega, za bavčarja pa ni usmiljenja, tako kot ne za časarja, lovšina in podobne, saj so načrtno delovali v škodo firm katerih so vodili, pa naj bo bavčar še nevem kakšen osamosvojitelj. Žal nekateri radi pozabljate, da prihaja iz levice in da je poleg Janše prav on pomagal uničiti Demos.

  6. Tega tudi ne razumem: partizanom ne morete vzeti borbe proti nacizmu. Tega jim enostavno ne morete vzeti. Niti s kalimerovskim
    “kako so se nič kaj junaško skrivali v Trnovskem gozdu”, niti z “nepotrebnimi žrtvami”, niti “slabo vodene in nepripravljene”. In tako naprej.
    Tudi z arogantnostjo “počastitve vseh padlih v vseh vojnah” ne izkazujete nobene lastne kreposti, kajti v tej aroganci vam nihče ne verjame, kdor je pri pameti.

    Zgolj s politično korektnostjo ne bo šlo. Treba bo stati za nečem!

    • Tega tudi jaz ne razumem najbolje: “partizanom ne morete vzeti borbe proti nacizmu …” ??
      Kaj pa mnogi primeri, ko so se partizani v sodelovanju z nacisti (da uporabim vaš izraz) spravljali nad Slovence? Je tudi šlo za boj proti nacizmu??

      • marta: “Kaj pa mnogi primeri, ko so se partizani v sodelovanju z nacisti (da uporabim vaš izraz) spravljali nad Slovence?”
        =======

        Tudi tega (in predvsem tega) se jim ne da odvzeti.

      • Seveda ne. Revolucija je dejstvo. Njihova zmaga je bila nečastna, o tem ni dvoma. Težko je ločiti, vem. Njabrž bo treba poskusiti z obojim. Z bojem proti nacizmu in z revolucijo, ampak tako da eno drugo ne negira. Imajo nekatere častne bitke, vendar nečastno zmago, likvidacije med in po vojni, državljansko vojno.

Comments are closed.