Vsakič, ko začenjamo postni čas in s tem pripravo na obhajanje velikonočnega praznika, hkrati vstopamo tudi v čas osebne refleksije in iskanja še večje predanosti v hoji za Gospodom. Ob božji besedi razmišljamo, kakšen je pravzaprav način življenja, s katerim bi bili lahko še bolj povezani z Bogom. Na današnjo prvo postno nedeljo nam sicer znani evangeljski odlomek razgrinja nekaj temeljnih resnic o človekovih notranjih vzgibih.
Slišali smo, kako je Jezus, potem ko je bil krščen, odšel v puščavo, kjer so bile pred njega postavljene tri skušnjave. To niso katere koli skušnjave, ampak v sebi skrivajo temeljna nagnjenja človeške narave, ki se je s svojim padcem odvrnila od Boga. To so skušnjave, ki obletavajo vsakega človeka, ki se znajde na kateri koli vodilni funkciji. Pa pri tem ni treba, da imamo v mislih samo politike, državne ali cerkvene voditelje in podobne, temveč lahko vsak od nas v teh skušnjavah prepozna tudi samega sebe.
Jezus je s svojim krstom začel pot svojega javnega delovanja. S krstom mu je torej bila dana tudi neka oblast, neko vodstvo nad množicami, med katerimi je nastopal. Imel je veliko privržencev, ki so ga imeli za svojega učitelja in voditelja. Ko torej Jezus prejme to oblast, se najprej napoti v puščavo, da bi tam v postu in molitvi razmislil o tej oblasti. Ker pa je bil tudi človek iz mesa in krvi, se v njegove misli prikradejo skušnjave glede njegove oblasti. To so materialna, politična in duhovna skušnjava.
Najprej je tukaj materialna skušnjava. »Če si res Božji Sin, reci tem kamnom, naj se spremenijo v kruh.« Če imaš to oblast, potem ti je na voljo materialno ugodje. Ni ti treba živeti kot berač ali drugi revni ljudje, dana ti je možnost, da poskrbiš zase in živiš, tako kot se spodobi. Pri tem ne bo nobene škode, če ti bo šlo malo bolje kot ostalim, saj je to vendarle normalno, ker si njihov voditelj in imaš zelo odgovorno funkcijo. A Jezus odvrne: »Tega ne potrebujem. Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake Božje besede. Če želim kot voditelj in učitelj množice voditi k Bogu, ne morem sam v središče svojega življenja postaviti gmotnih stvari, ki bi mene samega odvračale od mojega Očeta. Ne potrebujem tovrstnih nadomestkov, da bi v njih iskal svojo srečo. Sploh pa ne na takšen način, ki bi drugim bil nedostopen in zato tudi nepošten.« Tako se torej Jezus odpove materialnemu ugodju in skušnjavi, ki je zelo prisotna v današnjem, potrošniškem času. Njegov odgovor je torej za vse nas zelo aktualen.
Naslednja skušnjava je politične narave. »Vsa kraljestva sveta in vsa oblast ti bo dana, če padeš predme in me moliš.« Za to, da bi imel oblast, ne potrebuješ Nebeškega Očeta. Obrni se proč od njega in služi temu svetu, saj vendar živiš v njem! In če boš tako ravnal, ti bo zagotovljen največji vpliv, s katerim boš lahko nad drugimi uveljavljal svojo voljo ter se po hitrem postopku znebil vseh drugače mislečih. A Jezusov odgovor je spet jasen: »Gospoda, svojega Boga moli in samo njemu služi!« Ne predaj se želji, da bi postal oblastiželjen in bi vladal nad drugimi. Sam želim biti popolnoma pokoren volji mojega Očeta, vse do smrti na križu. In prav v tem se bo razodela moja oblast in slava.
In slednjič je tukaj še tretja, duhovna skušnjava. Pogled z roba templja in besede: »Če si Božji Sin, se vrzi tukaj dol. Saj ti nič ne bo, ker bo tvoj Oče poskrbel zate, da se ti ne bo nič zgodilo. Sploh ne rabiš biti previden ali odgovoren, ti samo vedno zaupaj v tega tvojega Boga, pa te bo vedno rešil in ti pomagal.« Tudi tokrat je v Jezusovih besedah čutiti veliko odločnost, ko pravi: »Ne skušaj Gospoda, svojega Boga! Kljub temu, da te Bog tako ljubi in skrbi zate, pa si vendarle tudi sam odgovoren za svoje življenje in zanj nimaš imunitete zgolj zato, ker razglašaš, da veruješ v Boga, ki pazi nate. Če pa tako prelagaš svojo odgovornost na Boga, ga nimaš pravice prositi za pomoč.«
Ko tako Jezus premaga vse te skušnjave, lahko dokončno stopi na svojo pot javnega delovanja. Razčistil je namreč, kaj bo počel z oblastjo, ki mu je dana. Ne bo postal diktator, ki bi likvidiral svoje nasprotnike. Ne bo postal grabežljivec, ki bi si svojo močjo in vplivom nahlastal kupe bogastva. In prav tako ne bo postal domišljavec oziroma razvajen očetov sinček, ki bo vedno računal na starševsko protekcijo in familiarni ugled. Ne, Jezus bo postal voditelj, ki bo svojo oblast uveljavljal s ponižnim služenjem. Zato, ker je pripravljen služiti, je pripravljen za svoje učence narediti prav vse, tudi umreti. Ali ni to pravi zgled voditelja in učitelja? Sledimo mu tudi mi in skupaj z njim zakorakajmo v ta postni čas. Naj bo to čas milosti in čas novih priložnosti za spreobrnjenje ter osebno rast.
Besedilo je homilija na prvo postno nedeljo.
