Praprotnik sep. 2012: Izgubili bomo še kakšno iluzijo, kar bo javno znano v dogled­nem času

4

Avtor: Bogomir Štefanič. Vir: Družina. Uvodna okrogla miza socialnega tedna 2012 je 17. septembra lani skušala poiskati odgovor na vprašanje, »ali Slovenijo vodijo odgovorni ljudje«. V razpravi je v imenu komisije za preprečevanje korupcije sodeloval tudi namestnik predsednika Rok Praprotnik. Med drugim se je opredelil do podatka iz javnomnenjske raziskave Eurobarometer, po kateri je skoraj 90 odstotkov slovenskih državljanov prepričanih, da so slovenski politiki skorumpirani. Praprotnik je ob tem podatku izrazil osebno mnenje, da tako hudo vendarle ni, da pa imamo kar nekaj posameznikov, ki so to, da so prišli na javno funkcijo, izkoristili za pridobivanje zelo osebnih koristi (pri čemer seveda v mislih ni imel plače). Dodal je še, da bo prišel čas, in to kmalu, »ko si bomo morali priznati, da smo glede tega bliže Romuniji in Bolgariji kot Nemčiji in Avstriji. Izgubili bomo še kakšno iluzijo, kar bo javno znano v dogled­nem času«.

Vnaprej najavljen potres

Ta »dogledni čas« je očitno pomenil nekaj mesecev, iluzije pa naj bi razblinilo poročilo protikorupcijske komisije, ki je pod drobnogled vzelo premoženje predsednikov parlamentarnih strank in pri dveh, predsedniku Slovenske demokratske stranke Janezu Janši in predsedniku Pozitivne Slovenije Zoranu Jankoviću, nanizalo takšne nepravilnosti oziroma ravnanja v nasprotju z zakonom o integriteti in preprečevanju korupcije, ki naj bi ob takšnem razumevanju politične kulture, kakršno velja v starih demokracijah, odneslo oba politična veljaka z vseh javnih in strankarskih funkcij.

Že ta dogodek daje vedeti, da so bili nekateri člani Komisije za preprečevanje korupcije še pred dokončnim oblikovanjem poročila pripravljeni javnosti ponujati drobce, ki naj bi naznanjali velik potres na slovenski politični sceni in da so za objavo poročila iskali le še primeren časovni okvir (če si dovolimo malce nagajivo špekulacijo: recimo tik pred spominsko slovesnostjo v Dražgošah, ki je vedno veljala kot propagandistični ojačevalec skrajnega levičarskega populizma, čemur se ni izneverila niti v letošnji izdaji). Vsebina poročila je bila namreč že dalj časa jasna, saj preiskovanci nanjo zaradi postopkovnih razlogov niso (več) mogli vplivati s kakršnimi koli pritožbenimi sredstvi.

Če se ob tem spomnimo še predvolilnih odtekanj informacij iz komisije, ki so problematizirali posamezne »posle« čisto določenih politikov (krediti Janeza Janše), in naknadnih pravniških očitkov, da se komisija pred objavo poročila o premoženjskem stanju vodilnih strankarskih politikov ni držala lastnega zakona in pravilnika, po katerem naj bi preiskovanci vendarle imeli možnost vpogleda in odgovora na osnutek po­ročila, lahko ugotovimo, da je tudi protikorupcijska komisija, hotela ali ne, postala dejaven igralec, ne pa sodnik v ostrih preigravanjih nasprotujočih si interesnih skupin – in sicer na strani tistih, ki bi se radi (za vsako ceno?) znebili sedanje izvršne oblasti.

Protikorupcijska komisija kot del korupcijskih tveganj­

V slovenskih razmerah je bolj kot »običajna«, nekateri ji pravijo »ulična« korupcija izročanja takšnih ali drugačnih podkupnin, razširjena sistemska korupcija. Zanjo je značilno, če uporabimo kar Praprotnikovo opredelitev, da določena klika npr. ugrabi zakonodajo in jo prilagodi svo­jim potrebam ali pa s kadrovskimi nastavitvami, funkcionalno blokado ali obvladovanjem medijskega prostora ugrabi celotne sisteme oziroma jih usmerja tako, da se gibljejo v smeri finančnih, ideoloških ali še kakšnih drugih interesov te klike. Kot tipičen primer take sistemske korupcije praviloma navajamo banke v večinski državni lasti, ki jih kritični opazovalci vidijo celo kot srce slovenskega korupcijskega omrežja (čemur želi sedanja oblast z oblikovanjem t. i. slabe banke narediti konec).

Ali je v to dogajanje mogoče umestiti tudi protikorupcijsko komisijo; ali ni tudi sama del povečanih korupcijskih tveganj v slovenski družbi? Odgovor je, žal, v marsičem pritrdilen. Že dejstvo, da komisijo vodi nekdanji visok funkcionar levičarske vlade (državni sekretar na ministrstvu za notranje zadeve) in da je njegov namestnik politično izrazito »profiliran« novinar najbolj levega slovenskega d(D)nevnika, od vsega začetka sedanjega mandata meče določene sence nanjo in vsaj v delu javnosti ne zbuja sicer za avtoriteto take ustanove nujni videz absolutne nepristranskosti.

Ne dvomimo, da bo takšno stališče pri marsikom izzvalo očitek, da želimo v nekritični obrambi sedanje izvršne oblasti in njenega najbolj izpostavljenega nosilca zgolj diskreditirati protikorupcijsko komisijo. Pa ne gre za to, kar je mogoče dokazati s preprostim preizkusom: pomislite samo, če bi bil na mesto, ki ga zdaj zaseda Rok Praprotnik, imenovan recimo kakšen preiskovalni novinarski kolega z Demokracije ali Reporterja ­– od tednikov torej, ki po mnenju levičarskih propagandistov, kakršen je Igor Koršič iz Koordinacijskega odbora kulture Slovenije, sploh ne bi smela imeti pravice izhajanja. (Zgolj za ponazoritev se velja spomniti viharja, ki ga je na levici dvignilo imenovanje naše nekdanje kolumnistke Zlate Krašovec med nadzornike Slovenske tiskovne agencije.)

V takem položaju, ko lahko tudi protikorupcijsko komisijo z nameščanjem »pravih« vodilnih funkcionarjev vidimo kot del klikarskega ugrabljanja družbenih sistemov, se nujno odpirajo vrata teorijam zarote. Recimo: znano je, da levica v sedanjem predsedniku vlade vidi nekakšnega Ala Caponeja, ki ga je treba vsekakor onemogočiti. Če to ni uspelo preko sodišča z afero Depala vas, če to zelo verjetno ne bo uspelo prav tako preko sodišča z afero Patria, pa naj bi uspelo z zgodbo o nepravilnostih pri prijavljanju premoženja, pri kateri (skorajda) ni na voljo pritožbenih vzvodov …

Kopičenje nezaupanja

Dogajanje, ki ga je sprožilo poročilo protikurpucijske komisije (njegovega razpleta v času pisanja tega prispevka seveda še ni mogoče predvideti, jasno je le, da je izzvalo težko premostljivo vladno krizo, ki se bo morda končala s predčasnimi volitvami in socialistično regresijo), tako znova razgalja krhkost ali celo ničnost slovenske politične kulture. Če bi ta po osamosvojitvi zrasla iz resnično očiščujočega procesa demokratizacije in dekomunizacije, se dobrih dvajset let pozneje ne bi mogli znajti v položaju, ko je družbeno zaupanje skorajda izničeno in se moramo do vprašljivih družbenih pojavov opredeljevati ne po stvarnih merilih popolnoma neodvisnih ustanov pravne države, temveč po navijaški pripadnosti tej ali oni družbeni skupini (ravnanje, v katero smo praviloma ujeti tudi novinarji), kar odpira vedno nova korupcijska vrata. To je resnična slovenska izgubljena iluzija.

Za naše razmere zato vedno bolj velja ugotovitev družbenega nauka Cerkve: »Med stranpotmi demokratičnega sistema je politična korupcija ena najresnejših, ker hkrati izdaja moralna načela in načela socialne pravičnosti; s slabim vplivanjem na odnose med vladajočimi in podaniki spravlja v nevarnost pravilno delovanje države; s kopičenjem nezaupanja državljanov do politike in njenih predstavnikov odpira vrata nezaupanja do javnih ustanov, kar vse slabi ustanove. Korupcija v temelju pači vlogo predstavniških ustanov, ker jih uporablja kot teren za politično trgovino med klientelističnimi zahtevami in uslugami vladajočih. Tako politične odločitve podpirajo ozke cilje tistih, ki imajo sredstva za njihovo uresničevanje, in preprečujejo rast skupne blaginje vseh državljanov.«

Vir: Družina


4 KOMENTARJI

  1. Veseli me, da vsaj kdo med desnimi komentatorji še premore nekaj razumske treznosti. Pokomentiral bi pa tole:
    “Že dejstvo, da komisijo vodi nekdanji visok funkcionar levičarske vlade (državni sekretar na ministrstvu za notranje zadeve) in da je njegov namestnik politično izrazito »profiliran« novinar najbolj levega slovenskega d(D)nevnika, od vsega začetka sedanjega mandata meče določene sence nanjo in vsaj v delu javnosti ne zbuja sicer za avtoriteto take ustanove nujni videz absolutne nepristranskosti.”
    S tem se lahko načeloma strinjam, ni pomembna samo nepristranskost, ampak tudi videz nepristranskosti. Pri tem pa je bolj kot politična neprofiliranost pomembna osebna integriteta. V tej luči Klemenčiču res težko kaj očitati, odstopli je z mesta državnega sekretarja, baje ravno zaradi najema prostorov NPU-ja in potem še sesul Kresalovo. Za Praprotnika pa bi verjetno vendar bilo bolje, da bi bil na njegovem mestu nekdo, ki bi dajal vtis večje nepristanskosti.

    Ne vem pa, kaj je problem, če je Praprotnik v naprej namignil, da bo pripravljeno takšno poročilo? Naslov je tu zelo drugačen kot v Družini, na Časniku očitno radi tendenciozno prestavljajo vsebinske poudarke? Raje se ukvarjajte z vsebino poročila!

Comments are closed.