Dogodki, dogodki, dogodki. Kot študentko Filozofske fakultete v Ljubljani me že sami letaki in plakati na fakulteti, kaj šele na cesti, veliko bolj opozarjajo na prihajajoče dogodke kot pa na sama predavanja. Vabila na dogodke, delavnice, srečanja, projekcije srečujem na vsakem koraku in sploh ni možnosti, da bi lahko obiskala vse, ki me zanimajo, če se seveda poleg trudim opraviti svoje študentske obveznosti ter poskrbeti za svoje zdravje. Preprosto preveč je vsega. In ko se že odločim, da nekam grem, in to ni vedno kino, gledališče ali koncert, prej kaj, kar je brezplačno, a z opisom vsebine in naslovom privabi, na kraju dogajanja ugotovim, da bom ena redkih prisotnih. Turobno vzdušje na prizorišču podkrepi še nepripravljenost oziroma pasivnost voditeljev, za katere velikokrat izveš, da to delajo samo za svoje golo preživetje s pomočjo financ, ki pridejo v njihove roke preko raznih študentskih, državnih ali evropskih razpisov. Seveda je tu še stok in jok, da država ravno na teh koncih krči proračun in da je zato na razpolago vedno manj denarja za takšne projekte, največkrat kulturne. Imajo takšni ‘dogodki’ potem sploh smisel?
Ne pravim, da je vse, česar se udeležim, brez vrednosti. Ponekod se tudi naučim veliko novega. Toda takšni pozitivni projekti so po moji lastni izkušnji v manjšini ter se veliko manj promovirajo, kolikor bi se mogli, verjetno tudi zaradi manjšega proračuna, ki jim je dodeljen. Žal pa ostali projekti, za katere res ne veš, kako so se dokopali do državnega denarja, odžirajo tega iz raznih skladov za to, da se ga dobesedno vrže v zrak. Ko se že toliko govori o varčevanju v naši ljubi Sloveniji …
Po drugi strani pa lahko ravno nizek proračun doprinese k iznajdljivosti organizatorja in je dobra šola predvsem za novince v organizacijskih vodah. Manjši projekt zaradi manjšega proračuna ti da izkušnje na podlagi napak, ki si jih pri večjih projektih ne smeš privoščiti. Kakor pravijo, z malim se vse začne. Prav tako denar redkokdaj prileti z neba. Je pa res, da z nizkim proračunom sam nisi preskrbljen in si prisiljen to delati v lastno veselje ali slabo voljo ostalih, še posebno, če si zaposlen le preko honorarnih projektov.
In kaj napoči potem, ko se dogodek zaključi? Nič kar bi sama pričakovala. Bolj malo je konstruktivnih refleksij, pogovorov, podajanja mnenj, morda idej za izboljšanje, ni spominov in anekdot, ki bi jih lahko pripovedoval svojim otrokom na stara leta. Zasut si le z novimi dogodki pretežno enake kakovosti, ki ti zgolj zapolnijo čas z reklamami in pogovori ‘a si bil tam pa tam … ‘ in ‘ja super/ kr neki jo blo’. Tako velika masa dogodkov po mojem mnenju vpliva samo tako, da ne pušča dihati tistim dogodkom, ki bi si to zaslužili, ter prav tako tudi ne udeležencem, ki so zajeti v vrtincu norenja sem ter tja. V poplavi vseh aktivnosti preprosto nimaš ne volje, ne časa in ne miru, da bi premlel določeno situacijo, jo kritično pokomentiral in morda organizatorju podal kakšno konstruktivno idejo.
Vprašali boste, zakaj bi se potem vseh t. i. dogodkov sploh udeleževala? Meni so ponujeni zgolj na pladnju, lahko jih preprosto zavrnem in živim svoje študentsko življenje. Na to odgovarjam s tem, da naj bodo dogodki še tako vprašljivi ali pa nasprotno, genialno izpeljani – vedno jih pripravljajo ljudje. Ljudje, ki te obdajajo, še posebno pa v mestu, v mojem primeru je to največkrat Ljubljana, na vsakem koraku. Si mar želiš biti vsako sekundo v dnevu vsak dan v letu, izoliran? Ti je vseeno, če kot v inkubatorju stopaš po Čopovi, Trubarjevi ali Metelkovi? Dogodki so del ljudi in so po mojem mnenju ustvarjeni za osebnostno in duhovno rast v odnosih, pogovorih, aktivnostih, organizaciji, spoštovanju sočloveka in kritičnem razmišljanju. Koliko pa se je tekom let ta dobronamerna ideja izpridila, pa bi lahko bila tema za drug prispevek.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
