Poznič: Naloge za demokratično Slovenijo so velike

13
249

Avtor pogovora: Gašper Blažič. V Argentini rojeni dr. Andrej Marko Poznič, moralni teolog in publicist, je župnik v Ihanu pri Domžalah. Z njim smo se tokrat pogovarjali predvsem o izvolitvi novega papeža ter o aktualnih političnih in družbenih razmerah v Sloveniji.

Gospod Poznič, kako ste sprejeli novico, da je bil za papeža izvoljen dosedanji nadškof kardinal v Buenos Airesu Jorge Mario Bergoglio?

Najprej sem bil presenečen nad hitrostjo izvolitve. Na neki način sem se pustil zapeljati novinarjem, ki so špekulirali o daljšem konklavu. Izvolitev buenosaireškega kardinala je bila zame popolno presenečenje. Potem pa se je takoj zavrtel film o posledicah, ki naj bi jih imela izvolitev v Argentini, kjer si mnogi obetajo podoben učinek, kakor ga je imela izvolitev Janeza Pavla II. za Poljsko in Evropo za železno zaveso, tudi za Slovence.

Po prvih dneh papeževanja pa je videti, da je Sveti Duh dobro opravil svoje delo!

Navadno favoriti, ki se pojavljajo v medijih, niso izvoljeni, razen v prejšnjem konklavu, ko je bil za papeža izbran Joseph Ratzinger, tj. dosedanji papež Benedikt XVI. Kako to komentirate?

Konklave je tako redek dogodek, da je celo večina volivcev prvič na njem, kaj šele opazovalci zunaj, do katerih ne pride praktično nobena pametna in verodostojna informacija. Vse, tudi to, kdo so favoriti in kdo ne, je na ravni nepotrjenih govoric, se pravi rumenega tiska. Včasih je favorit nekdo, ki ga potem tudi izvolijo, drugič je popolno presenečenje, tretjič je izvoljen nekdo iz skupine »papabile«, se pravi iz skupine favoritov. Meni se zdi vse skupaj novinarska folklora, ki ni pretirano škodljiva. O nečem pač morajo pisati, govoriti in kazati.

Že Benedikt XVI. je postavil precedens, s tem ko je odstopil in ob tem spremenil nekatere običaje tudi pri volitvah papeža, denimo z uvedbo dvetretjinske večine. Novi papež Frančišek pa je že pri prvem nastopu nakazal nekaj novosti. Je morda to napoved drugačnega sloga vodenja vesoljne Cerkve?

Benedikt XVI. je predpisal dvetretjinsko večino za vsak krog volitev. Zahteva po tako široki večini pa je bila vseskozi navzoča. Prav je, da je tako, kajti papež potrebuje podporo vseh kardinalov, ne le tistih, ki ga izvolijo. Cerkev ni parlament, kjer en glas večine zadostuje, da večina »povozi« manjšino in jo ignorira (pri nas npr., ko je Pahorjeva vlada sprejemala razvpiti družinski zakonik), diskriminira ipd.

Cerkev je vse kaj drugega. Edinost izhaja iz pripadnosti Kristusu in vemo, da je on tik pred smrtjo posebej molil zanjo, kar pomeni, da je prava edinost velik božji dar. Kardinali, ki svojega glasu niso dali izvoljenemu, zato niso diskriminirani, šikanirani ali kako drugače zapostavljeni. Z izvolitvijo je stvar končana, zdaj gremo naprej.

Osebno me veseli, da je Frančišek pokazal toliko »novosti« že ob svojem nastopu. Obetam si, da bo znal urediti in prenoviti kurijo pa tudi, da bo njegov zgled prodrl tudi navzdol. Najprej do škofov, da bi svoje kurije prevetrili, pomladili, debirokratizirali in tudi osebno prevzeli nekaj Frančiškovega duha. Potem pa tudi do duhovnikov. Saj tudi za nas velja, da nas besede mičejo, zgledi pa vlečejo.

Kardinal Franc Rode je po končanem konklavu dejal, da novi papež pozna v Argentini živeče Slovence. Po izvolitvi je papež rekel Rodetu, naj moli zanj po slovensko. Ste se vi osebno kdaj srečali z novoizvoljenim papežem?

S sedanjim papežem se nisem nikoli srečal. Da pa pozna Slovence, ni čudno. Kot jezuitski predstojnik je prav gotovo poznal p. Lojzeta Kukovico SJ, eden od njegovih pomožnih škofov pa je sin slovenskih staršev. V argentinskem episkopatu so škofje s slovenskimi koreninami, ki jih ne skrivajo.

Za Slovenijo, ki je tako majhna, je dobro, da jo papež pozna po njeni najboljši plati, po njenih zdomcih v Argentini.

Je presenetljivo, da je na papeški prestol prvič sedel nekdo iz jezuitskih vrst?

Vedno mora biti enkrat prvič. Izvoljen pa je bil kot kardinal iz Buenos Airesa in ne zaradi svojega jezuitskega staža.

Kaj pa ime Frančišek? Za papeško ime je bilo uporabljeno prvič.

Papež ima popolno svobodo pri izbiri svojega imena. Če je ime program, potem je to zelo zgovorno.

Kaj pričakujete od novega papeža?

Pravzaprav nimam posebnih pričakovanj. Vedno znova se opečemo, ko pričakujemo brezmadežno, perfektno Cerkev, ki bi bila tako sveta, da ne bi mogel nihče ničesar reči zoper njo. Taka pričakovanja so skregana z zdravo pametjo. Cerkev je sveta, ker je Božja, in je grešna, ker je človeška. Oba elementa prideta močno do izraza. To je pač tipično krščansko, da je Božje učlovečeno zato, da nam je blizu.

Ne pričakujem, da bi se spreminjal nauk ali kaj bistvenega v cerkveni disciplini. Kar je narobe, npr. homoseksualne poroke in mnoge njihove zahteve, ostane narobe, tudi če države pristanejo na izsiljevanje teh lobijev, kakor so nekoč popustile pri depenalizaciji splava in s tem samo povečale probleme, ki jih umori nerojenega povzročajo v družbi − od staranja prebivalstva do psihičnih težav žensk, ki so splavile. Umor pač ostaja umor, posebno še umor nedolžnega, nerojenega človeka. Tu Cerkev ne bo nikoli odstopila, niti za ceno prefinjenih medijskih in sodnih preganjanj ne.

Pričakujem pa spremembe pri držah in pojavnih oblikah, ki so nedopustne. Pričakujem, da bo nastopil čas, ko bodo preganjani in kaznovani pedofili, pralci denarja in kar je še takega med klerom ne glede na to, kako visoko mesto zasedajo. Tu ne gre za nauk, temveč za očitne prestopke zoper nauk in civilno zakonodajo. Da ne bo pomote, Cerkev nima ne pravne ne policijske moči, da bi kazniva dejanja preganjala! Pričakujem, da se bodo vsi ti prestopki učinkovito, hitro in v korist žrtev razčiščevali, se kaznovali in se bo opralo dobro ime mnogih po krivem obtoženih.

Poleg tega pričakujem, da bo država naredila red v šolah, športnih društvih, dijaških domovih itd. S temi pojavi ni okužena samo Cerkev, ampak marsikateri, ki s prstom kažejo nanjo, dobro skrivajo lastne prestopke. Tu pričakujem za vse enako! Pričakujem celo, da bi novinarji našli končno čas, da bi pogledali tudi kam drugam in začeli razkrivati zlorabe, ki so pozabljene, ker ni politično korektno o njih govoriti.

Kaj pomeni to, da je prvič doslej sedež rimskega škofa prevzel nekdo iz Latinske Amerike? Zdi se, da gre za nekakšen kompromis med tem, da papež pride iz zunajevropske države, in težnjo, da Petrov sedež znova zasede Italijan.

Kakšen kompromis so sklenili med seboj kardinali, ne vem. Bili so pa učinkoviti in menim, da so izbrali pametno. Tu bi ponovil, kar je napisal Vittorio Messori o tej temi. Dejal je, da je bil že skrajni čas za tak korak. Korak se mu zdi pravilen, ker Cerkev v Latinski Ameriki izgublja vernike hitreje kakor v Evropi. Na Stari celini odhajajo ljudje v nič ateizma, v Novem svetu odhajajo v sekte in protestantske skupnosti, ki ne poznajo nobenega ekumenizma. S tem izzivom na Zeleni celini se bo odslej soočala Katoliška cerkev.

Za novega papeža velja, da so mu blizu socialna vprašanja, skrb za revne itd. Pa vendar je najbrž zavzel tudi distanco do t. i. teologije osvoboditve. V čem je njen temeljni problem?

Teologija osvoboditve ni edina teologija, ki odgovarja na socialna vprašanja. Je le neposrečena poroka katoliške misli z maksizmom. Zato jo je Cerkev zavrnila. Skrb za revne je zapisana v DNK Cerkve, in kdor hoče biti pravi Jezusov učenec, mora posvetiti svojo pozornost revnim in čuti notranjo potrebo, da pomaga in se zavzema za pravico. Mati Terezija, Pedro Opeka in sto tisoči drugih bolje odgovarjajo na to vprašanje kakor teologija osvoboditve. Vemo, da marksizem vodi v sužnost in smrt, evangelij pa daje življenje. Pameten človek lahko primerja učinke enega in drugega. Papež Frančišek je bil vedno na isti liniji z velikimi kristjani, zavračal pa je zmoto in bil vedno zvest Cerkvi v njenem nauku. Zato je toliko bolj verodostojen kakor znani teologi osvoboditve.

Kje vidite najbolj žgoč izziv Cerkve po svetu?

Najbolj žgoč izziv je vedno isti. Biti Kristusov. Delati v tem svetu, da bi dobro zmagovalo nad zmotami in zlom. Katoličani smo v tem pogledu zaspali, se polenili. Prepustili smo javno sfero kričačem, zemeljskim odrešenikom, ideologijam in samozvanim »naprednjakom«. Po dobrem stoletju njihove prevlade vsi problemi ostajajo in dodajamo jim nove: ekološki problemi, bolezni, vojne, terorizem, elektronski veliki brat itd. Kako prav je imel Jezus, ko je dejal, da bo vse to zemeljska stvarnost do konca sveta.

Pustili smo, da so nas ožigosali za »tradicionaliste«, »konservativce«, »kršitelje človekovih pravic« (posebno pravic samozvanih manjšin) ipd. Ker nas ni bilo po lastni ali tuji krivdi v prvih vrstah civilne družbe, političnega življenja, sindikalnega boja ali kulture in gospodarstva, je svet izgubil celovitost, ki je potrebna, da se problemi rešujejo v skladu s skupnim dobrim. Priče smo neurejenemu popuščanju lobijem, ki gledajo izključno nase. Trpi pa normalna (že pojem »normalno« je razvrednoten, če ne celo tabu) večina. Katoličan gleda na svet in človeka z Božje perspektive. Bog je vsaki stvari določil mesto in namen. Dobro in prav je, da človek stvari ureja v skladu s tem širšim pogledom. Če pa človek sam določa stvarem mesto in namen, pridemo do nesmislov, kakor so bili zapisani v družinskem zakoniku ali pa pravnem pozitivizmu, kjer se na koncu uveljavi »resnica« najmočnejšega, npr. pri splavu, evtanaziji, ločitvah ipd. Če dobro pogledate, vidite, da vedno obvelja nasilje najmočnejšega zoper šibkega (mame/očeta/zdravnikov zoper nerojenega; zdravih zoper bolne; staršev zoper otroke). Tako »reševanje« problemov, kakor ga predlagajo najmočnejši lobiji, ne prinaša rešitev, temveč je pravzaprav pometanje pod preprogo in eno samo veliko sprenevedanje.

Kaj pa Cerkev na Slovenskem? Še nedavno je doživela velike pretrese, od finančnega zloma mariborske nadškofije do raznih afer s škofi …

Mariborski fiasko čaka na sodni razplet, ki pa se bo očitno – kakor je v Sloveniji v navadi – zavlekel. Ne glede na to, kdo bo spoznan za krivega ali ne, bi pričakovali, da bi znotraj Cerkve postopki potekali hitreje na podlagi moralnega kodeksa, ki ga oznanjamo ne glede na to, ali je kriv duhovnik ali škof. Po drugi strani pa je afera Rode tipičen primer podtaknjene ali sproducirane afere. Čestitam kardinalu za postopek in držo pa tudi, da je tožil, ker mu je bilo načrtno vzeto dobro ime. Dobro ime pa je vse, kar duhovnik ima. Hvala Bogu, da so obsojeni pedofili že za zapahi. Za nas je v tem pogledu nastopil čas premisleka in usmiljenja, kako jim bomo kot skupnost pomagali pri reintegraciji.

Zdi se, da je Cerkev na Slovenskem v krču, ki jo hromi pri soočanju z naštetimi problemi, in očitno čaka, da vihar mine. Če se kaj dela za odpravo naštetega, potem je to zelo skrivno in nevidno, meni neznano. Učinkov katarze ni videti. Osebno sem silno nezadovoljen zaradi drže episkopata. Namesto upravnih korakov, ki bi marsikaj lahko uredili, smo ta čas sredi procesa branja pastoralnega dokumenta »Pridi in poglej«, iz katerega naj bi prišli do pastoralnih načrtov za župnije, škofije in Slovenijo. Menim, da je škofijski pastoralni in delovni načrt naloga škofa in njegovih sodelavcev. Pri tem so jim na razpolago vsaj trije dokumenti, ki so bili narejeni v zadnjih 25 letih.

Žal med nami tudi še ni pravega notranjega dialoga. Kdor dvigne svoj glas in predstavi svoje argumente, ki so drugačni kakor uradni, se mu ne piše dobro. Očitno je to refleks, ki je ostal od komunizma sem, saj je bilo treba držati skupaj, da smo preživeli rdečo zver. Zdaj pa smo že dve desetletji svobodni, a še ne znamo drug drugega poslušati in sprejemati (kakor v državi tako v Cerkvi!), se odkrito pomeniti in dogovoriti in potem skupaj delati. Kljub vsemu pa je presenetljivo to, da imamo v Sloveniji izredno žive župnije, velikansko cerkveno ponudbo različnih dejavnosti in živo Cerkev, ki je priča Gospodovega vstajenja.

Slovenski misijonar na Madagaskarju in kandidat za Nobelovo nagrado za mir Pedro Opeka je, če sodimo po intervjuju na MMC RTVS glede papeža nekoliko bolj zadržan, češ da je zavladala nekakšna evforija kot ob rojstvu otroka …

Branko Cestnik je v Družini lepo zapisal: katoličani se veselimo kot otroci in smo v tem iskreni. Nikakor pa ne gojimo kulta osebnosti, kar se je pokazalo, ko smo brez težav sprejeli tega papeža. Pa smo se veselili tako Benedikta kakor Frančiška. Papež je Kristusov namestnik in to je to!

Morda še skok v Slovenijo. Obeta se nam nova levosredinska vlada (pogovor je bil narejen še pred izvolitvijo vlade, op. G. B.). Kaj to po vaše pomeni za Slovenijo?

Nič novega. Še ena izvedba znane kontinuitetne farse. Veliko visoko donečih besed, v resnici pa lustracija v vseh inštitucijah vseh, ki ne mislijo po njihovo po eni strani, po drugi pa plenjenje državnega premoženja v zasebne namene.

Farsa je že to, da kot normalno sprejemamo vlado, ki ima svoj dejanski sedež oblasti v udbo-mafijskih krogih, kar sedaj z zaskrbljenostjo ugotavljajo celo tisti, ki so brezpogojno podpirali in razpihovali odstranitev Janševe vlade. Da bo mandatarka dejanska voditeljica nove četice, ne verjame nihče. Upam, da niti sama ne, ker bo imela sicer takoj težave z dežurnimi rablji: novinarji, ki pridno odgovarjajo na ukaze iz ozadja.

Noro je, da se bodo nekje na »kavici« sešli Kučan, Golobič, Janković in Lukšič in odločali o važnih stvareh. Podpisani bodo drugi, a brez njih se ne bo nič zgodilo. In to je najhujše zlo. Prišli smo v popoln udbo-mafijski položaj, ki je skregan z bistvom demokracije, ki je v tem, da ljudstvo izvoli svojo vlado po svojih predstavnikih. Stanje je dejansko slabše kakor v času revolucije, ko si je KPS uzurpirala oblast in zato pobila 150.000 ljudi.

V novi vladni koaliciji izstopa predsednik DL Gregor Virant, ki je »načelno« zapustil prejšnjo koalicijo, pri vstopu v novo pa zamižal na obe očesi. Ali to kaže, da je že politično mrtev?

Imeti Viranta za načelnega politika je bolj pobožna želja kakor resničnost. Čas bo pokazal, ali se ga bo DL znebila oz. ali bodo volivci nagradili njegovo dvoličnost ali jo kaznovali.

Kako pa komentirate listo ministrskih kandidatov, ki jo je vložila mandatarka Alenka Bratušek?

Večinski in kontinuitetni mediji hočejo, da verjamem, da so strokovnjaki. Enačiti »naše politike« s strokovnjaki je tipično slovensko. Politik je politik, na volitvah se preverja njegov domet. Strokovnjak pa deluje v drugi ali tretji vrsti, pripravlja argumente za politične odločitve. Argumenti »levih« ali »desnih« ali »neodvisnih« strokovnjakov pa so si popolnoma enakovredni. Žal nam novinarji v Sloveniji onemogočajo poznavanje različnih argumentov, ki so podlaga za politične odločitve.

Lista pa je po drugi strani sestavljena iz samih starih obrazov. PS je v kratkem času svojega obstoja pokazala, kako gnila je že od vsega začetka. Njen zamrznjeni predsednik, ki je po poročilu KPK »pretočil« 2.000.000 evrov premoženja, je še naprej župan. Mandatarka je očitno prepisovala (prepričan sem, da bodo na FDV znali dolgo, zelo dolgo analizirati, kar računalnik naredi v nekaj sekundah, ko bo mandata konec, bodo pa izrekli sodbo) in niso iz trte izviti očitki, da ni bilo vse tako pošteno na gradu Brdo. Njeni člani so bili vodstveni člani v treh različnih strankah. Vedno pa so si znali dobro postlati, s polnimi usti so »branili« pravice manjšin in teptali pravice večine. DeSUS je tako ali tako stranka preteklosti, s katero ni prihodnosti. SD je požrla svoje lastne besede o novih volitvah. O DL pa rajši ne izgubljam besed. Če se ne znebijo Viranta, si prav gotovo ne zaslužijo političnega preživetja. Ljudje, ki so jih volili, naj rajši volijo SD ali PS, bo stvar preprostejša in bolj jasna.

Naj dodam, da kandidatka za ministrstvo za »družino« pravzaprav sovraži družino in podpira istospolne skupnosti (dovolj je prebrati, kaj je zapisala v svoj blog), da se lahko pripravimo na nove diskriminacije temeljne celice družbe v korist ideologije »prihodnosti«, »napredka«, ki uničuje in nič ne gradi.

Je glede na to, da je funkcijo finančnega ministra zavrnilo veliko potencialnih kandidatov, mogoče pričakovati nove politične krize? Tudi javno mnenje se nagiba k temu, da bo nova vlada še manj uspešna kot dosedanja.

Kriza bo, če bodo ljudje v vladi menili, da imajo pravico in dolžnost delati po zdravi pameti, z odgovornostjo, ki jo formalno prevzemajo za Slovenijo. Če bodo neposlušni svojim botrom iz ozadja, bomo imeli krizo. Če bodo delali, kar so si v Murglah zamislili, bodo do konca mandata počasi, a zanesljivo potapljali Slovenijo. Revna in zapeljana masa bo lahka žrtev takrat bogatih in na videz vsemogočnih udbo-mafijskih hobotnic.

Ob imenovanju novega finančnega ministra se upravičeno sprašujem, kako bo človek, ki je molčal ob vseh tistih klientelističnih posojilih na NLB, ki so bila namenjena izključno kontinuitetnikom, zdaj delal za skupno dobro.

Mislim, da je namen te vlade izničiti vsako pluralizacijo, ki se pojavi, ko niso na oblasti. Ohranili bodo vzvode nadzora pri organih, s katerimi lahko ustrahujejo in uničijo politične nasprotnike. Na prvem mestu so Računsko sodišče RS, potem KPK in seveda Informacijski pooblaščenec. S temi tremi orodji, ki jim dodajo medijski linč, lahko obvladajo vsakega človeka. Nad temi tremi organi naša država nima nadzora.

Ko bo to narejeno, bo čas za nove volitve, ki so jih še pred dvema mesecema obljubljali vsi. Nato pa vse tiho je bilo. Nujno potrebujemo nove volitve. Te so možnost, da »vlado v Murglah« izločimo iz igre in se vrnemo na demokratični parket.

Naloge za demokratično čutečo Slovenijo so velike, zato je vedno živa zahteva in povabilo, da se aktivno vključimo v javno življenje.

Vir: Demokracija


13 KOMENTARJI

  1. Zelo dober, iskren intervju, ki odlično analizira slovensko stanje, pri čemer uporablja etično nesovražne misli in izraze. Je lep primer demokratičnega odnosa do drugače mislečih, zaradi česar teža je izrečenega toliko večja, ker jo ni mogoče utišati ali jo obravnavati zavajajoče.

  2. Glede na “uspehe” padle vlade in dokazane nečedne rabote organizacije, ki ji pripada, bi bilo za tega dušnega pastirja očitno primerneje, da bi se pri govorjenju držal evangelija.

    • Ali nimamo vsi enakih pravic, da povemo svoje mnenje? Tudi Vase navedbe o neuspehih Janseve vlade in drugih necednosti so zelo subjektivne narave in Vase lastno videnje. Vendar pa ocitno sodite med tiste, ki bi se naprej radi dolocali, kdo se sme oglasiti in kaj sploh sme povedati.

    • Drži kot pribito! G. Poznič bi se lahko malo pokesal tudi zaradi globoke vpletenosti številnih argentinskih (in drugih latinskoameriških) duhovnikov in škofov v zločine, ki so jih na Zeleni celini zagrešile razne desničarske vojaške hunte. Krvavi diktatorji, kot so bili Pinoche, Videla, Batista …, so bili vedno obdani s katoliškimi dostojanstveniki. A o tem g. Poznič ni spregovoril niti besedice …

      • Tudi Vi bi radi predpisovali, kdo naj kaj pove in pri komu naj se opravici. Jaz pa se vedno cakam na opravicilo vseh tistih, ki so pri nas desetletja delali krivice, pa sedaj uzivajo visoke pokojnine. Upam, da se boste kdaj oglasili tudi v teh primerih…

    • Ti si pa kot ena brezmožganska lajna.

      Ves čas brez argumentov šimfaš prejšnjo vlado, čeprav je bila dosti boljša kot Pahorjeva, in še boljša od Bratuškove.

  3. Glede na to, da je g. Poznič iz Argentine, bi bilo primerno, če bi ob tej priložnosti priznal in obžaloval kolaboracijo katoliške duhovščine v Argentini in drugod po Latinski Ameriki z zločinskimi desničarskimi režimi, ki so množično kršili človekove pravice in pobili na sto tisoče političnih nasprotnikov. Sicer pa se strinjam z nasvetom, ki mu ga je dal rx170.

    • Najprej ti obsodi zločinske levičarske režime tam v latinski Ameriki, ne pa obsojati nečesa, kar je bilo nujnost, da so se ubranili pred zločinskimi levičarji.

    • Eno je ubiti politične nasprotnike samo zaradi nestrinjanja in ker ne podpirajo njihove komunistične diktature (to so počeli komunajzerji), kar je zločin.

      Drugo pa je pobijati v obrambi pred zločinskimi levičarskimi režimi, kar je samoobramba in ni zločin.

      Desničarske diktature so bile pa nujno potrebne, da so preprečili prihod na oblast komunistom.

  4. Potemtakem se moramo vsi državljani venomer kesati za vse hude grehe, ki so jih v zgodovini storili državljani različnih držav in biti zaradi tega tiho.

    Namesto, da bi glasno povedali, kako se lahko grehov za vselej izognemo.

    Do avtorja bi lahko bili kritični, če bi pripadal organizaciji,ki se danes ne bori za plemenite cilje človeštva.

    • Venomer bi se morali opravicevati samo kristjani in to za dejanja, ki so jih storili drugi. Ne poznam pa levicarjev pri nas in nekateri med njimi so imeli tudi vidne funkcije v ZKS,ki bi se distancirali od komunizma, kaj sele, da bi se opravili narodu za storjene krivice. Zato naj tisti, ki vedno pozivajo k opravicilu le katolicane, to store tudi v tem primeru. Med slednjimi je namrec se kar nekaj zivih, t.j. tistih, ki so te krivice tudi sami delali. Le-ti namrec prejemajo za svoja zlocinska dejanja se privilegirane pokojnine (npr. oce znanega slovenskega pravnika).

      • Popolnoma pravilno. Opravičevati se za dogodke pred stoletji v drugačnih časih, v drugačnih okoliščinah, predvsem pa, pred nekaj generacijami, ko so danes vsi že nekaj stoletij mrtvi.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite