Pozdravljen Živjo

3
31

Priznam. Že od malega imam en velik kompleks. Kar odrevenim, če moje pisanje podčrtajo z rdečo (ali celo prečrtajo!). Kakšnih 10 let, v svinčenih časih (za mlado generacijo: to je bilo tam nekje v začetku 70-ih let prejšnjega stoletja, prejšnjega tisočletja) sem mislil, da so moje otroške travme že ozdravljene in odpravljene, potem pa se je spet začelo … in traja še do danes. Trenutno živim v tretjem tisočletju … našega štetja …

Začelo se je v Osnovni šoli … pardon: osnovni šoli … Ja, tule bi bilo že rdeče podčrtano, s »pardonom« vred. Moja učiteljica … pardon, moja tovarišica (za mlado generacijo: takrat smo bili vsi enaki, učitelji, učenci in naš dragi Tito, zato smo bili vsi »tovariši« in »tovarišice« – je pa res, da so nekateri tovariši lahko druge pošiljali za kazen stat v kot, in da niso čisto vsi tovariši imeli svojega lovišča v Kamniški Bistrici ali 100-metrske jahte opremljene s kinodvorano … kot naš »drug« Tito, zato sem jaz takrat mislil, da je on pač malo drug tovariš).

No, kje sem že ostal? Aja, pri moji tovarišici iz prvega razreda. Saj smo jo imeli vsi kar radi. Bila je prava dobričina. Večkrat nam je takoj po vsakodnevni obvezni prisegi (za mlado generacijo: pouk smo začeli tako, da je reditelj stopil pred tablo, dvignil roko k čelu … ampak malo drugače, kot ste videli tisto za Hitlerja in pozdravil: »Za domovino…« mi pa smo zakričali: » s Titom naprej!«, povedala kakšno pravljico, ampak ne tistih sodobnih iz dnevnih časopisov, temveč iz prejšnjih mračnih obdobij.

Da nadaljujem. Ko naj bi jaz, na prime,r na tablo napisal nosilca svetle prihodnosti, sem namesto »delavski razred«, napisal »delav?ki razred«. Če sem natančen – ni bil ravno vprašaj, temveč narobe obrnjena črka (tega tedaj še nisem vedel) »S«. Skratka: po navadi sem S (začel in zato) napisal narobe obrnjeno! In obratno: tudi vprašaj sem (obrnil in) napisal narobe. Tako sem namesto »Kje je Ivo?« napisal »Kje je IvoS« . Ne vem zakaj je po pouku nato ravnatelj našo tovarišico spraševal nekaj o sumljivih kraticah.

Da ne bom predolg.Vsako mojo napako je tovarišica podčrtala z rdečo! Problem je (bil) v tem, da nisem imel le problemov s črko S, temveč občasno tudi z drugimi 24 črkami. Za mlado generacijo; takrat sploh še nismo vedeli za črke kot x, y, w … Prvo smo pri pouku srbohrvaščine spremenili v »H«, pri drugi smo zradirali spodnji repek in dobili »v«, tretjo pa obrnili na glavo, da je postala vsaj za silo »M«.

Skratka; moji spisi so bili (potem, ko so jih obdelali tovariši in tovarišice) skozi vseh 8 let obvezne osemletke bolj ali manj podčrtani z rdečo. Potem, ko smo zmagali na prvih svobodnih volitvah (za mlado generacijo in za K.K. – to je bilo leta 1990), pa so moje članke nadaljnji cenzorji (pardon: lektorji) podčrtavali tudi z drugimi barvami, kar je predstavljalo za moj ranjeni ego vsaj malo olajšanja.

No, pa smo že v 21. stoletju. Moja besedila podčrtuje sproti kar računalnik sam. To ni prav, pardon, pomota… tako, tako… to spet ni prav… sem se zmotil… in takoj popravim… a tole se piše narazen?… bom dal pa presledek… tako, tako… Me veseli, da Vaša firma še ni propadla! Lep pozdrav! Adijo! Adio! Čao! Čau-čau! Živjo! … Kaj je zdaj to? (odrevenim)

Vse podčrtano: od »Adijo! do »Živjo!« … Bok! … Tako, to pa gre… Po hrvaško…

Škoda, da ni kakšen del telečje vratovine poimenovan »adio«… pa mi ne bi podčrtalo!

Moral bi seveda napisati: »Nasvidenje!« Tudi »Na svidenje!« mi ne podčrta, sem se že sprostil…

Če bi napisal »Zbogom!« ali »Z bogom!« bi si pa moj poslovni partner še kaj mislil, da sem njegovo firmo že kar odpisal.

Sedaj pa resno: »Nasvidenje« in »Zbogom« sta kar lepi slovenski besedi za slovo! Na žalost pa ju vse manj uporabljamo v vsakdanjem govoru. Vse bolj se poslavljamo z »Adio« (dobesedni prevod našega pozdrava Zbogom v italijanščino) in »Čao«(Mussoliniju je vsaj delno le uspelo), kar pa nam gotovo ni v čast. Kot da ne bi imeli naših lepih slovenskih besed!

Slovenščina je bogat jezik. Predlagam, da se vsaj malo potrudimo in začnemo ponovno in vse bolj uporabljati katero od naših lepih besed, predvsem tudi za slovo.

V nasprotnem primeru bodo naši otroci kmalu že v zadregi, ko jih bodo njihovi evropski prijatelji vprašali:

»How do you say Good-Bye in Slovenian?«

Adijo? Čao?

Foto: Photoxpress

3 KOMENTARJI

  1. Duhovito, Tone. A veš, da imam pa jaz strah pred zamenjevanjem črk. Namesto “november” sem napisal “novebmer”. In to trikrat zaporedoma v popravi šolske naloge. Potem sem jih dobil z ravnilom čez pleča … Taka je bila šola v naših časih (začetek sedemdesetih).

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite