Maver: Pozdravček iz leta 1994

Tokratne lokalne volitve so po mojem mnenju najpomembnejše po letu 1994. Potekajo namreč le pet mesec po zadnji državnozborski tekmi in po tem, ko se je napeta drama sestavljanja vlade iztekla v reciklažo vlade Mira Cerarja (in Alenke Bratušek) pod novim kapitanom, čeprav 3. junija ni bilo mogoče prezreti močnega glasu za spremembe.

Spomin na leto 1994 

Volitve bodo še vedno potekale tudi v ozračju odrinjenosti desnosredinske opozicije na rob. V tem je scena podobna kot leta 1994, ko se je z razrešitvijo Janeza Janše po Depali vasi in odstopom Lojzeta Peterleta, ki mu je sledil še njegov medijski linč zaradi sklenitve “oglejskega sporazuma” z Italijo, politična ladja ravno tako nagnila močno v levo. Krščanski demokrati so sicer na koncu ostali v večinsko levi vladi v zameno za majhne bonbončke, kar se jim je dve leti pozneje maščevalo.

Toda decembrske lokalne volitve leta 1994, prve po vzpostavitvi nove lokalne samouprave, so se vseeno sprevrgle v precejšen uspeh nekdanjih Demosovih strank. Njihovi kandidati za župane so bili izvoljeni v štirih mestnih občinah, med drugim v Mariboru, Kranju in Novem mestu. V Kranju je celo čisto malo zmanjkalo, da bi se v drugi krog prebila dva pomladnika, česar si danes ni mogoče niti zamisliti. Krščanski demokrati so z za lokalne volitve visokim dosežkom 18,5 odstotka presenetljivo osvojili prvo mesto na volitvah občinskih svetnikov in pokazali, da je Drnovšek premagljiv. Žal to ni bil le strankin najboljši dosežek na volilnih preizkusih v Sloveniji, temveč tudi njen labodji spev. Dve leti pozneje so volivci kaznovali njeno nesmiselno vztrajanje v Drnovškovi koaliciji, kjer niso mogli uresničevati svojega programa, in navsezadnje tudi dejstvo, da se niso hoteli odločno zavezati k sodelovanju z drugima dvema nekdanjima Demosovima strankama, SDSS in SLS. Ti stranki sta na lokalnih volitvah dodali skupaj še 26 odstotkov in ni bilo tako malo občin, kjer je trojica zasedla vsa prva tri mesta.

Povsem v mitično preteklost je sedaj pomaknjen še en izid volitev leta 1994. V ljubljanskem mestnem svetu je desna sredina osvojila minimalno absolutno večino in njegov predsednik je postal Dimitrij Kovačič iz vrst tedanje SDSS. Za trenutne razmere nenavadno je bilo tudi to, da je kot kandidat levice za ljubljanskega župana Dimitrij Rupel v drugem krogu porazil kandidata desnice, nekega Franceta Bučarja. O lojalnosti slednjega so že tedaj sicer obstajali dvomi, zato je na volitvah nastopal z dvoumnim zagotovilom, da “vaših glasov ne bo nosil drugam”. Še prej so desnosredinske stranke z izjemo krščanskih demokratov svoje predvolilno sodelovanje zapečatile s podpisom na (tedaj še Strgarjevem in Vidmarjevem) magistratu, po čemer lahko sedaj prav tako le cedijo sline.

Bo dovolj za ponovitev vaje? 

Ponovitev vaje iz leta 1994 je seveda praktično nemogoča. Volilno telo je precej drugačno kot tedaj, navdušenja prvih poosamosvojitvenih let, ki je lahko bilo gonilo tudi na volitvah, ni več. Na lokalni sceni je odločanje po strankarskem ključu prišlo močno iz mode in vsaj tu si Slovenke in Slovenci lahko dajo duška s pljuvanjem po osovraženi domnevni “strankokraciji”, ki je že več kot sto let ena njihovih nočnih mor. Kult “nestrankarstva”, ki dosega pri nas prav groteskne razsežnosti, saj se v neodvisnostne plašče tlačijo tudi izpričani strankarski vojaki in vojakinje, seveda ni posebnost lokalnih volilnih tekem pod Alpami. V ZDA in Kanadi je, denimo, standard, v manjših občinah prevladuje tudi na Češkem, Poljskem, Madžarskem in drugod. Vendar je za okolja s šibko parlamentarno tradicijo in neuravnoteženim političnim prostorom, kakršno je slovensko, lahko past. Kot sem zapisal že ob lokalnih volitvah leta 2010, je treba kar paziti, da ne zdrsne v beloruski model, ki deluje pod geslom “vsi neodvisni, vsi za Lukašenka”.

Nepošteno pa bi bilo, ko bi rekli, da rastoči vpliv “nestrankarskih” kandidatov in list v vseh primerih koristi na oblast abonirani levosredinski opciji. Leta 2014 je denimo zakril neuspeh desnosredinske opozicije, ker je večina glasov, ki bi jih lahko dobila na lokalni ravni podhranjena in komaj včeraj iz inkubatorja vzeta Stranka Mira Cerarja, pristalo pri neodvisnih, SDS pa se je s skromnimi štirinajstimi odstotki veselila prvega mesta med strankami.

Boljša lokalna organiziranost je tudi letos adut opozicije. Med vladnimi strankami lahko s SDS, Novo Slovenijo in tudi SLS zares tekmujejo samo socialni demokrati, morda malo še SMC, nikakor pa ne vodilna vladna Lista Marjana Šarca. Za SDS bi morala biti ubranitev prvega mesta med strankami tako razmeroma lahka naloga. Tako njen izplen kot izplen ostalih opozicijskih strank pa bo pokazal, ali opozicija še lahko računa na podporo sorazmerno široke “koalicije volivcev za spremembe”. Slednja se je vzpostavila ob parlamentarnih volitvah in ki se je nemara še nekoliko razširila zaradi razočaranja, ker njeni pogledi na noben način niso zastopani v trenutni vladi.

Mik mestnih občin 

A zaradi sorazmerno goste “nestrankarske” megle med listami bo vsaj simbolno pomembnejši izplen v najbolj izpostavljenih, mestnih občinah. Če bi bila, kot leta 1994, opozicija uspešna v štirih, bi to že bil precejšen uspeh. Najbolj pa bo, kajpak, odmevalo dogajanje v obeh največjih mestih.

Kar se tiče Ljubljane, se bo pravzaprav morala odločiti levica. Desnica je tokrat po vrsti manj posrečenih kandidatov vse od leta 2002 (z izjemo Mojce Kucler Dolinar na nadomestnih volitvah leta 2012, ki je tudi vknjižila najboljši rezultat po težko predstavljivih 45 odstotkih Antona Jegliča v začetku leta 1998) svoje delo opravila in stavi na eno najobetavnejših možnosti. A kot je bilo že večkrat opozorjeno, bi morali svoj kamenček k spremembi oblasti v prestolnici glede na ljubljansko demografijo v vsakem primeru primakniti predvsem na levi. Žal se je Levica pridružila dolgi vrsti Jankovićevih vazalov od LDS in SD preko Zaresa in SMC, ki so županu v zadnjih dvanajstih letih dobesedno podarili na tisoče svojih glasov. Tako je bil doslej njegov najresnejši izzivalec na levi pravzaprav Zaresov Vito Rožej, ki je na volitvah 2012 vsaj preplezal štiri odstotke. Čudi me, da je toliko levoliberalno usmerjenih kulturnikov in razumnikov celo s svojo kandidaturo še pripravljenih prispevati k ohranjanju Potemkinove vasi Jankovićeve liberalnosti in naprednosti, pri čemer se ta naprednost v glavnem izčrpa v nekaj cenenih geslih, medtem ko je sicer nikjer ni.

V Mariboru je županska tekma simbolno še skoraj pomembnejša kot v prestolnici. Morebitna vrnitev Franca Kanglerja na županski prestol bi namreč načela mitski status  “ljudskih vstaj” in s tem tudi bistveno opravičilo vladajočih za izrinjanje desne sredine v državi na politični rob, ki je prav v dogajanju ob koncu leta 2012 dobilo odločilen pospešek. V tem smislu sam razumem tudi vstop Saša Arsenoviča kot manj obremenjenega “nekanglerja” od sedanjega župana Fištravca v župansko tekmo v zadnjem trenutku.  Stave so namreč visoke.