Povod za tokratni vihar v medijih je knjiga spoštovanih zakoncev Hribar Slovenski razkoli in slovenska sprava. Nezgrešljivo je, da je ta knjiga nastala kot odziv na Možinovo znanstveno delo Slovenski razkol. Avtorja začneta opisovati razkole v Karantaniji in od tam vlečeta vzroke za vse razkole Slovencev prav do današnjega dne.
Kot dosledna nasprotnika krščanstva, zlasti katolištva, vidita razkole povsod, le v svojem delovanju ne
Pravzrok razkolov naj bi po njunem bilo pokristjanjenje naših prednikov. Za božjo voljo, pokristjanjevanje Evropejcev je bilo neizbežno, nekaj stoletij prej ali kasneje, in Karantanci nikakor niso mogli biti izjema. So si tudi vsa druga evropska ljudstva s krščanstvom naložila prekletstvo razkolov? Sploh pa nova generacija zgodovinarjev s Filozofske fakultete zanika neposredno povezavo Karantancev s Slovenci in s tem trditve Hribarjevih dodatno postavlja na trhle temelje.
Le kako sta avtorja knjige lahko spregledala razkol, ki ga je povzročila Spomenka Hribar s pozivom Ustaviti desnico! 18. aprila 1992? Samo nekaj dni zatem je bila osamosvojitveni vladi izglasovana nezaupnica in 14. maja 1992 je bila desnica ustavljena. Tine Hribar v Družini zvali krivdo za razpad Demosa izključno na Janšo, kar je zame novost. Doslej je prevladovalo mnenje, da je bil vzrok razpada v nesprijaznjenosti SDZ z volilnim rezultatom. Neizpodbitno dejstvo pa je, da je Janša že 27. julija 1991 predlagal zamenjavo Peterleta z Bavčarjem, kar lahko razumemo kot predigro Spomenkinega ustavljanja desnice. Že trideset velja poročanje radia Erevan, da imajo volivci vedno prav, razen v primeru, da zmaga desnica.
Niti spominska maša v Kočevskem Rogu leta 1990 niti simpozij Slovenska sprava pravzaprav nista prispevala k resnični spravi
O spominski maši v Kočevskem Rogu leta 1990, ki ji dnevna politika še danes pripisuje preveliko pomembnost v smislu sprave, lahko govorimo le kot o začetku nekega procesa, o otoplitvi odnosov med sprtimi Slovenci. Kdo se je pravzaprav s kom spravil? Spomenka Hribar se hvali z velikimi zaslugami pri režiranju dozdevne sprave med Komunistično partijo in Katoliško cerkvijo. Napaka (verjetno hotena) in pomešane zgodovinske vloge udeležencev v narodni tragediji ter vnovično potiskanje Cerkve v vlogo vodilne protirevolucionarne bojevnice! Kompliment pokojnega Janeza Pogačnika, namenjen Spomenki Hribar, pri osvetljevanju zgodovinskih dejstev nima kaj iskati. Tudi korespondenca v zvezi s pripravo spominske maše je lahko le dokaz o nastavljenih limanicah nadškofu Šuštarju.
Trideset let po spominski maši v Kočevskem Rogu je SAZU organizirala simpozij Slovenska sprava. Če pogledamo seznam predavateljev, na njem zlahka opazimo prstne odtise zakoncev Hribar. Premaganci v revoluciji spet niso prišli do besede in v zborniku, ki je izšel po simpoziju, se je z uvodnim nagovorom pojavil nekdanji predsednik Milan Kučan. Naključje? Ne.
Sprave, kot si jo zamišljata zakonca Hribar, ne more biti, saj sta z vtikanjem v dnevno politiko (napol zasebna izjava Komisije SAZU za človekove pravice 16. novembra 2020), preziranjem katolištva in iskanjem rešitve v neopoganstvu že zdavnaj izgubila verodostojnost. Naj ne bo odveč, če se ob koncu razmišljanja spomnimo trditve Tineta Hribarja, da so počelo vsega gorja in vojn na svetu monoteistične religije. Se bomo Slovenci med seboj spravili lahko šele po izničenju monoteističnih religij, od katerih je prvo na vrsti prav krščanstvo?
Vir: Družina
