Pozabljeni čas

2
Foto: Kongres Kristusa Kralja, foto: Zaveza.
Foto: Kongres Kristusa kralja, foto: Zaveza.

Pisalo se je leto Gospodovo 1939. Deželo so obiskali topli poletni dnevi. Bela Ljubljana je bila skrbno okrašena z mlaji, zastavami in cvetjem, v izložbah pa razstavljeni najrazličnejši verski motivi. Na ulicah, trgih, v cerkvah in na stadionu so odmevali nabožni spevi gorečih romarjev, ki so iz celotne kraljevine Jugoslavije, pa tudi inozemstva radostno hiteli na enega največjih in najsijajnejših dogodkov tistega časa – na kongres Kristusa kralja s katerim je v tistih julijskih dneh dihala vsa slovenska prestolnica. Zgodovina ne pomni, da bi se v njej še kdaj zbralo toliko ljudi naenkrat. Udeleževali so se svetih maš in prisostvovali nabožnostim ter igri o kraljestvu božjem, nekateri pa so čas posvečali celo akademski misli na seminarju v hotelu Union in raznim razstavam.

V samem bistvu je šlo za veličastno manifestacijo Kristusovega kraljevanja na Zemlji. Prva svetovna vojna je na prebivalstvu pustila globoko duševno rano in z njo malodušje, duhovno krizo pa so še poglabljali, že tedaj razširjeni pojavi – sekularizacija, materializem, liberalizem in komunizem, zato je papež Pij XI. pričel z iskanjem rešitve, ki bi okrepila medlo vero ljudi ter Kristusa znova povzdignila na piedestal vladarja vseh vladarjev. Tako se je rodil kongres Kristusa kralja, kjer se je krepila zamisel o ustanovitvi armade Kristusovih borcev za širjenje Božjega kraljestva med brezbožci, katerih namen je bil izkoreninjenje Boga in Cerkve. Ideje Kongresa so v praksi zaživele v Katoliški akciji – laičnem gibanju, prav tako nastalem v času pontifikata že omenjenega svetega očeta. Njegovi bistveni poudarki so bili krepiti katoliško nravnost v župniji, širjenje verskega tiska in karitativnost. Vanjo so vstopali predvsem mladi. Pot k njeni uveljavitvi na Slovenskem je bila porasla s trnjem in zaznamovana z nenadnim koncem leta 1945. V predvojnem obdobju je skušala odgovoriti na potrebe tedanjega časa, v vojnem pa obrodila sad in palmo mučeništva – Alojzija Grozdeta. In četudi se zdi, da s kratkim obstojem ni prišla do izraza, sem prepričan, da je mnoge pripeljala do vere in jim tudi v najtežjih časih revolucionarne gonje pomagala, da so v smrt odhajali z Odrešenikom in spomini na veličastni kongres. Očitki v zvezi s Katoliško akcijo pa se nanašajo predvsem na njeno »totalitarno« poenotenje katoliških skupin in aktivizem, preveč usmerjen navzven, kar v samem bistvu ni reševalo človekove notranje duhovne krize.

30. leta 20. stoletja v marsičem spominjajo na današnjo situacijo v Cerkvi. Poleg vsesplošne gospodarske in moralne krize v družbi, jo pestijo še notranji škandali in duhovna mlačnost, vendar pa tudi danes Bog pošilja rešitev. Po 2. vatikanskem koncilu so se namreč pojavile skupnosti, katerih namen ni poenotenje karizem, marveč edinost v bogastvu različnosti duhovnih darov in prepustitev Božji volji, ki spremeni človeka od znotraj, da postane sol, luč in kvas za svet in s tem resnični »oproda« Kristusa kralja.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


2 KOMENTARJI

Comments are closed.