Levičarji, ki nam vladajo, so rakava rana narodnega telesa

49
1598
Sovražnega govora se ne premaga z levičarskimi recepti
Pozabimo na »multikulturalizem, vrnimo se k naravnemu odnosu do družine in otrok

Pogosto se sprašujemo, kako ravnati v času, ko sta pod vprašaj postavljena obstoj naroda in njegove istovetnosti. Vedno bolj smo usposobljeni, da predvidimo bližnjo prihodnost in jo tudi dejavno oblikujemo. Ne osebne prihodnosti, temveč skupno. Pogled v že vidno narodno in cerkveno prihodnost nam pravi, da nas čakata dva velika spopada, na katera se moramo pripraviti. Če hočemo v tem boju obstati, moramo premagati lenobnost in začeti delati. Tu gre za osebno raven, ko spremenimo svojo miselnost in osebna dejanja, tj. postanemo bolj dosledni. Edini poraz v tem boju je vdaja, ki prihaja iz mentalitete lenuhov, ki trdijo, »da ni mogoče nič spremeniti, nič narediti«! Taki so poraženi, še preden se je boj resnično vnel.

Levičarji, ki nam vladajo, so rakava rana narodnega telesa

Prvi boj se nanaša na naravni red. Gre za obstanek našega naroda, naše identitete, naše samobitnosti, obstoj našega jezika, naše tisočletne kulture. Ne le mi, Slovenci, temveč ta boj bije celotna Evropa in v istem smislu ves t. i. »krščanski zahodni svet«.

Da Slovenci izumiramo, mnogi med nami nočejo niti slišati in rajši pišejo o demografski krizi in katastrofi drugod, kakor da bi zaskrbljeno razmišljali, obveščali in ozaveščali o istem problemu pri nas. Predvsem tisti ne, ki so za to izumiranje najbolj odgovorni, ker imajo oblast, pa od tam vsiljujejo svoje poglede, svoj svetovni nazor, svojo ideologijo, tj. svojo samovoljo celotnemu narodu.

Nič si ne zatiskajmo oči. Levičarji, ki nam vladajo, so tudi rakava rana narodnega telesa, zato so naše meje odprte za vsakega migranta, s katerimi se bolje ravna kakor z lastnim državljanom.

Ker pa imamo možnost voliti, postane vsak, ki take podpira, soudeležen pri njihovih izbirah in delu ter nosi svoj del odgovornosti zanje. Vsak, ki jim da svoj glas, ve, zakaj je to storil, in toliko je tudi soodgovoren. Zato velja vedno poziv: »ne sodelujmo s svojim glasom s takimi, ki tajijo Boga in ne priznavajo naravnega reda« in nam delajo škodo. Oddajmo svoj glas bolj vrednim. To je najbolj preprost način sodelovanja v tem boju!

Boj za obstanek našega naroda bomo morali katoličani biti skupaj z drugimi Slovenci, z vsemi, ki so dobre volje in v srcu dobro mislijo. Kdor ljubi Slovenijo in slovenstvo, ta ljubi samega sebe, in kdor ljubi samega sebe, skrbi zase. Ta naloga se odvija na odru tega sveta, v politiki, v šolah, v govorici, v miselnosti. Bitka se bije za svobodo duha, besede in združevanja.

Pozabiti na modni »multikulturalizem  in se vrniti k naravnemu odnosu do zakona, družine in otrok

Skupaj z izumiranjem našega naroda se spreminja ne le etnična sestava prebivalstva, ampak tudi njegova verska podoba. Slovenci nismo več večinsko katoličani ali pa ateistični katoličani. Slovenci smo že prešli mejo samoobnove, ki jo predstavlja razmerje med rojstvi in smrtnostjo. Število prebivalstva naše države se sicer ohranja, a se spreminja njegova struktura. Tega nam ne povedo tolikokrat, kolikorkrat bi bilo potrebno. Da bi se zganili in kaj naredili – da bi se spreobrnili, bi rekli v Cerkvi. Učinke naše zgrešene demografske politike in miselnosti že vidimo. Občutili pa jih bomo vsi, tudi tisti, ki so zdaj zaslepljeni in ideološko uvrščeni v modni »multikulturalizem«, ki zanika in sovraži lastni svet in nekritično sprejema tujega.

Če že bomo Slovenci izumrli, umrimo vsaj tako, da bomo baklo žive in prave vere predali tistim, ki bodo za nami živeli na tem prostoru.

Tu je rešitev pravzaprav preprosta in težka. Samouničevalne sile, ki sebe imenujejo »napredne«, mogočne in zaverovane v svojo oblast.

Vir: Slovenski čas, št. 113, str. 7

49 KOMENTARJI

  1. Ko je govora o filmu tekme ameriških vojako nad M. Sedlom, je slišati iz krajev, ki so ostali za tem območjem, kako bi  bilo, “če bi” Američani odšli šele leta 1991. V priključitveno cono bi prišlo nazaj iz izseljeništva in Jugoslavije milijon rojakov, Glavno mesto bi štelo kakih 800 tisoč prebivalcev, če ne več. Potem pa bi lahko dokazali, kaj zmoremo. Pa vendar eni jugonostalgiki oporekajo, glede socialnih pravic, pridobljenih v jugonostalgični preteklosti… Ali ima npr. Švica probleme s socialnimi pravicami, če bi se takoj tri milijone Evropejcev želelo priseliti gor, če bi jim odprli vrata?
    Imeli bi že davno avtoceste s predori, železnice sodobne s predori, tajkuni pa bi imali izbiro ostati ali iti v svetlo jugonostalgično prihodnost-preteklost.
    Danes je čas za prebuditev ali pa gre vse v maloro.

  2. G. Poznič vse imate prav, ampak rajši ostanite pri pridigah.
    Naši boji so veliko več od odlaganja volilnega lističa v skrinjico. In če že bomo slovenci izumrli… ne vsebuje nobenega pogojnega dostojanstva, po katerem bi recimo lahko uresničevali takšne misli. Grozno misel ste nam naložili.

    • Naložil nam je misel, ki nam da misliti, če malo zavijem v pleonazem. Zalo tehtne so misli g. Pozniča in prav je, da jih širi, če jih že oni ne, ki so za to poklicani (in plačani). Vaš poziv, naj raje ostane pri pridigah (eo ipso samo pri božjih zadevah), čeprav se z zapisanim strinjate, je malce deplasiran. Po vaše naj bo torej tiho. Ali v skladu z večinskim prepričanjem: cerkev je ločena od države, zato naj se ne vtika v politične zadeve; sodnih odločb in ravnanj sodnikov (ker so nezmotljivi) se ne sme komentirati; vojaki, policaji, sodniki (sploh pa ustavni!) ali kar celotni javni (beri: paradržavni) sektor se ne sme ideološko ali politično izjasnjevati – če pa že, potem pa samo za smer, ki s(m)o jo izbojevali v revoluciji. Potem se pa čudimo, da smo tiho, ko bi morali zaropotati. Tiho, ker nas je bodisi strah (revolucionarne reminiscence) ali pa radi pojemo svojo himno:”Imamo se fajn!” Strah nas je, da naše mnenje ni v skladu s tem, kar se od nas pričakuje, ker bomo takoj označeni za janšiste (Kaj ne bi smeli biti, če smo v demokraciji?), če morda že ne gre za sovražni govor. Še malo, pa bomo govorili kot “naš ata – socialistični kulak”: Zdaj koje svoboda, moramo paziti, kaj govorimo! Potem pa se čudimo, da je naša demokracija votla, navidezna, zgolj formalna. Potem se pa čudimo, da je naša konstruktivna družbena kritika popolnoma izzvenela in se samo še gostilniško (kjer dobimo malo korajže) obdelujemo.
      Zato, g. Poznič, korajžno naprej. To kar ste zapisali tu, tudi v cerkvi pridigajte, morda bo komu dalo vsaj malo misliti. Zakaj pa – z malo ironije – tudi duhovniki ne bi smeli biti družbenopolitični delavci, podobno kot novinarji? Saj smo vendar v demokraciji. Prav imate, da gre v apelu za izrazito osebno raven nas vseh državljanov; premagajmo strah ali lenobnost. In ne bodimo poraženci, predno se boj sploh prične!

  3. Dobra misel, toda, čeprav ni nič novega povedano. Lenost zavesti povzroča lenost, ki nagovarja k dejanjem. Samorazvajanje namesto samoosveščanje in delavnost za čistos duha, spoznavanje, poglabljanje z namero dejanj, pravih dejanj k cilju poštenosti do sebe, do drugega, do države, naroda in najprej do Boga. Iz teg lehko izhaja vse, kar nam manjka v zadostni večini. Če tega ni v takšni meri, odmiranje vitalnih delov, ki jih ne uporabljaš, zanesljivo napreduje. Da napreduje odmiranje je voidno, da se manjša število aktivnih v DEJANJIH ČISTOSTI.
    Opaziti je sicer večanje le teh, toda obenem večanje polovičarstva in podkupljivosti do razvajanja in zato tudi brezbrižnosti do idealov, ki izvirajo iz čiste vere. Ta večina je pogubna, čeprav so med njimi “dobri ljudje”, ki ne storijo nič za svojo rast in za skupno rast. Če pa iz tega močvirja ne bomo zrasli, nas bo pogoltnilo, kajti to je lastnost močvirja. Pogoltno in neusmiljeno je tudi do farizejev in virus, bakterije, ki ga ustvarjajo se širijo iz dneva v dan, zato ni dovolj, da kdo pazi le, da ne stopi vanj.

  4. G. mag. Andrej M. Poznič doboro preberite in komentirajte!:
    Ali lahko kristjan voli levico?
    DRUŽINA-8.7.2007

    Vidimo, da so v svetu kristjani tudi levičarji. Pri nas ne. Kaj bi se moralo zgoditi, da bi pri nas kristjan lahko volil levo stran? Grega

    Najprej bi morali dobro definirati, kaj je levičarstvo? Koliko različnih vrst levičarstva je? Na katera področja se delovanje levo usmerjenih ljudi najbolj nanaša in ali smo pri tem samo na polju ozke politike ali širše civilne družbene dejavnosti?

    Uvodnik v zadnji reviji Tretji dan (revija za katoliške izobražence) na primer zelo strogo obravnava sodobno levičarstvo. Ne samo zaradi idej, ki jih levičarstvo ima, temveč tudi zato, ker je dokaj nepregledno, razdrobljeno, protislovno (na kar je prejšnji teden opozoril odhod g. Kebra iz načelno leve LDS), razpeto med nežnimi socialnimi ideali in kruto preteklostjo, ki sta jo v vzhodni polovici Evrope zaznamovala laž in zločin. Skratka, danes na levici ne veš, kdo je kdo, in kaj kdo pravi, ko nekaj pravi.

    Priča smo poigravanju s simboli in velikimi besedami, zlasti ko se levica kaže kot množična, ulična, folklorna politična stran. Naj s tem v zvezi nekdo že enkrat pojasni kult Che Guevare! Ta človek je na Kubi pomagal zatirati drugače misleče, z gorečnostjo je zapiral homoseksualce. Danes bi veljal za terorista, toda ostaja ena prvih ikon sodobnega levičarstva (po novem tudi kakšnega od slovenskih sindikatov). Ko danes evropska levičarska mladina razglasi mirovniške ideale in gre na ulice, mora biti policija pripravljena na vse prej kot na »miren« dan, smetarji in steklarji pa imajo drugi dan polne roke dela. Ko izvajajo protiglobalistične demonstracije, vedo povedati, da sovražijo ameriško prevlado in trdi kapitalizem, kot alternativo pa ponujajo nebulozno anarho-hipijevsko vizijo človeštva – tipično za razvajene otroke bogatega Zahoda. Tako da levičarstvo niti na ulici, ko ga na svoj način živijo z visoko politiko neobremenjeni mladi, ni prepričljivo.

    Pri nas na strankarski ravni potekajo trije zanimivi procesi: fenomen Pahor, preobrazba LDS in nastanek društva Zares. Upajmo, da bodo pripomogli k razvidnosti levega prostora in misli ter (Bog pomagaj, če se tako izrazim) k večji sproščenosti. S tem bo kristjanu laže razmišljati o dialogu s tako imenovanimi levimi družbenimi silami. V idealnih razmerah, ki vladajo ponekod po Evropi, kristjani ne »grešijo«, če volijo levico. Ne nazadnje so nekateri vodilni evropski levičarji tudi zgledni kristjani – denimo Prodi in Blair.

    Pri ocenjevanju levice bodimo danes zlasti pozorni na dvoje vprašanj: na vprašanje verske svobode in spolne morale. Kristjan ne more voliti levice ali sodelovati v levici, če slednja zatira svobodo veroizpovedi (kar danes znajo delati zelo prikrito) in razglaša ali se bori za spolno razpuščeno družbo, v kateri naravna vez med moškim in žensko in naravno oblikovana družina nimata vrednosti. Če smo pred desetletji na levi našli brezbožni socializem, ki je religijo obravnaval kot enega od spodbujevalcev socialne nepravičnosti, je danes na levi manj socialnega sanjarjenja in več borbe za zaščito uživaštva vsakega posameznika. Tu levica spet trči ob religijo, kar jo vodi do novih oblik kulturnega boja.

    Pozor! Hudič je mojster pretvarjanja. Ravno tam ga ni, kjer ga najprej vidimo. Slovenski kristjani smo po tradiciji antikomunisti. Imamo razloge za to. Upravičene. Prvi je Kočevski rog. Toda medtem ko se strastno ukvarjamo z »rdečo« nevarnostjo onkraj barikad, mojster pretvarjanja neopazno, čisto nedolžno za našimi hrbti opravi najbolj škodljive manevre. Tako se nam je zgodilo, da smo danes po logiki »normalnega« kapitalizma in v »skromnem« prizadevanju ustvariti nekaj več denarčkov za dobre namene preko »cerkvenega« podjetja T-2 eden največjih raznašalcev pornografije na Slovenskem. Bíli smo silne bitke proti brezbožni levici, v zaledju pa klecnili na kolena desničarskim bogovom kapitala. Ne dražgoški mitingi, pornografija in zaslužek za vsako ceno je tisto, kar danes pogublja duše!

    Branko Cestnik

    Op.: Prispevek je odobril odgovorni urednik DRUŽINE g. msgr. Franci Petrič.

  5. Pesimizem in še kaj je v tem članku.. Mark Antonij je v enem svojih zapisov lepo napisal..”Če bo nekega dne vaše srce zarjavelo zaradi pesimizma, če ga bo razžrl cinizem-naj se bog usmili vaše duše starca”
    Če g. Pozniča skrbi rodnost..potem bo največ prispeval k temu, da zapusti duhovniški stan, se poroči in prispeva k večji rodnosti.. No za samo rodnost mu tudi to ni treba… narediti…
    Strinjam se z enim izmed zgornjih komentarjev kjer je lepo napisano, da boljše, da ostane pri svojih pridigah.
    Lahko pa naredi še nekaj za boljšo demografsko sliko.. Naj se župnija obveže, da bo skrbela v materialnem smislu za deset otrok od njihovega rojstva pa do konca študija oziroma poklicne izobraze.
    Menda tudi v sv. pismu piše nekaj o tem veri in dobrih delih in besedah…
    Res takšnih morbidnih zapisov ne potrebujemo…

  6. Dejstvo tudi je, da se prebilvalstvo sveta vedno bolj seli mesta, veliko v Afriki in Aziji.
    Različni ljudje migrirajo, s ciljem lepšega življenja.
    V mestih tako živijo zelo različni ljudje, migrantje, ni lahko, potruditi se mrajo.
    Zato ni pošteno etiketirati večino volivcev dežele, ki si je tako izbrala oblast, žal zopet levo, za rakavo,,,,kmalu bo gobova…strupena juha in to vse iz ljubezni do naroda……
    »Le državljani imajo zadnjo besedo;
    in če mislimo, da niso sposobni izvajati kontrole z dovolj razumno presojo,
    zdravilo ni, da jim zadnjo besedo vzamemo, ampak jih izobrazimo«
    Thomas Jefferson

    • Naslov: “Levičarji, ki nam vladajo, so rakava rana narodnega telesa”

      Franc MIHIC: “Zato ni pošteno etiketirati večino volivcev dežele,ki si je tako izbrala oblast, žal zopet levo, za rakavo, …”
      =============

      G.Mihič, ali opazite med naslovom članka in vašo ugotovitvijo kakšno nelogičnost, beri napako? Ali pa vas je nek pornografski program, ki je bil baje na T-2 pred kakimi 13 leti, in o katerem stalno pišete, že tako zelo vznemiril, da je ne opazite.

      • G. “Riki”, v iskanju resnice mi pišete, da pogrevam le nek pornografski progrram, ki da ga je “baje” razpečavala cerkvena T-2 in da me to tako vznemirja, da delam napake.
        Pravite “baje”?
        Ali vas torej čisto nič ne vznemirja, ne greh večletnega razpečavnaj pornografije na T-2, ki je bil najbolj usoden projekt cerkve, saj je sam nadškof in metropolit dr. Anton Stres v REPORTERJU izjavil:”Če ne bi bilo (projekta) T-2, bi (projekti)Zvonovi še lepo zvonilii”! Opomba: Projekti Zvon 1 in Zvon ” sta res propadla in povzročila eno največjih bančnih lukenj, ki jih vse saniramo davkoplačevalci.

        • Od Telekoma sem prešel na T-2 takoj ko je le ta nastal in vem kake težave jim je delal Telekom. Pol leta so me zafrkaval preden so me izpustili iz svojih klešč. Ravno T-2 je primer, da so verjetno želeli Zvonove načrtno uničiti
          In jaz sem bil samo eden izmed mnogih. Pozneje je T-2 podal tožbo proti Telekomu (na začetku leta 2007) zaradi omejevanja konkurence v višini 130 milijonov. In ta stvar se je potem vlekla še na sodišču še 11 let dokler ni T-2 končno zmagal. T-2 je imel še eno bitko, hoteli so ga spraviti v stečaj čeprav je posloval pozitivno in vračal dolgove (ki so nastali zaradi enormne investicije v optično omrežje). Očitno so se ga hoteli polastiti za majhno ceno. Stečaj je bil zavrnjen na sodišču.
          Če ne bi bilo tega bi Zvonovi verjetno še vedno lepo zvonili in ima Stres prav.
          Tako nekako, podrobnosti ne poznam, oz. se mi ni dalo informirat.

          “19. februar 2018 – Upravno sodišče RS je s sodbo z dne 9. 1. 2018 v celoti pritrdilo trditvam družbe T-2, da je Telekom Slovenije v obdobju 2005-2014 zlorabljal prevladujoč položaj pri zagotavljanju dostopa do svojega omrežja družbi T-2 in drugim operaterjem ter v tem delu pravnomočno zavrnilo tožbo Telekoma Slovenije zoper odločbo Agencije za varstvo konkurence.”

          • G. Riki veliko ste napisal, veliko od tega mi je poznano in ni sporno. Vendar ne razumem, da sploh ne zaznate moralnega problema pri T-2, ki jo je cerkev oz. mariborska nadškofija kupila, čeprav je T-2 že legalno prodajala pornografske programe.
            Bistvo dvojne morale, milo rečeno, na primeru cerkvene T-2, ki je in še prodaja pornografijo pod pogoji, ki jih veleva zakon, je v tem, da RKC v svojem Katekizmu uči člane cerkve, da je pornografija velik greh.

            Cerkev zato poziva: »Civilne oblasti so dolžne preprečiti proizvodnjo in razpečevanje pornografskih materialov.«

  7. “Levičarji, ki nam vladajo, so rakava rana narodnega telesa.” Bolj realna ocena naše “situacije” ni mogoča, saj nam vlada druščina, ki ima očitno in brez vsakega sramu veliko bolj v čislih krvavo zvezdo kot slovenske simbole. Znamenja strašljivo rdečega raka so vidna na vsakem koraku. Ravno danes sem na TW prebral tvit nekoga, da mu je dvajsetletnica priznala, da se ji ne sanja kdo je David Tasić. V šolah se sploh ne učijo (oziroma komajda za seme) o obdobju slovenske osamosvojitve in prehoda iz zločinskega v demokratični sistem. Vsak se lahko na lastne oči prepriča, kako malo domoljubja je prisotnega v našem življenju, krščanstvo pa že skoraj zveni enako kot garjavost.
    Problem je alarmanten, preočiten, zadušljiv, kljub vsemu pa na vsakokratnih volitvah zvodeni v razdrobljenost političnega bloka, ki bi edini lahko kaj spremenil. Mar se nismo zasitili podtaknjencev in raznih pametnjakovičev? Voda nam teče v grlo. Poenotimo se in na volitvah spodimo z oblasti rdečo zavezo! Lustrirajmo jih, kolovodje kaznujmo (četudi sam o pogojno). Revidirajmo zgodovino, saj takšna, kot jo učijo v šolah, je Slovencem v sramoto in pogubo. V kaj se pogrezamo ob tej greznici komunističnih in marksističnih laži, ki jih goltamo?

    • Kdo nam vlada?
      Proslave ZBB NOB ne vodijo do sprave
      DRUŽINA, 11. maj 2018

      Na praznik »Dan upora proti okupatorju«, ki je ustvarjen po meri ZB NOB, saj slavi upor, ko ga še ni bilo, in deli Slovence, je bila v Ribnici spominska slovesnost ob 75. letnici bitke v Jelenovem žlebu. To je bila največja partizanska zmaga nad italijanskim okupatorjem. Govorniki so bili: ribniški župan Jože Levstek (SDS), predsednik ZB NOB Slovenije, Tit Turnšek, zgodovinar dr. Martin Premk in Daniel Divjak predsednik ZB NOB Ribnica. Vsi govorci so poudarili velik pomen partizanskega upora, ki da je edinstven v Evropi, in naj bi bil odločilen za kapitulacijo okupatorjev oz. osvoboditev Slovenije. Upor naj bi bil temelj za nastanek samostojne države RS, i.p. Kritični pa so bili do stanja v RS, do hlapčevstva in podrejanja kapitalu in služenju interesom EU i.p. To da uničuje državo. ZB NOB tega ne bo dovolila. Sprava s kolaboranti in izdajalci ni mogoča, je sporočilo ZB NOB. Nihče od govornikov pa ni omenil, da je med okupacijo in še po vojni potekala tudi državljanska vojna, ni poudaril demokracije in sprejete tržne ekonomije. Podelili so priznanja za sodelovanje in za ohranjanje spomina na te dogodke. Predsednik ZB,Tit Turnšek, je podelil priznanje tudi ribniškemu županu Jožetu Levstku, SDS. Občina je torej sodelovala in omogočila proslavo, kjer je ZB obtoževala demokracijo in njene nosilce in privržence, češ da delamo veliko škodo Sloveniji. Kot pionir ribniškega Demosa in SKD sem bil zelo pretresen in zgrožen ob ocenah govornikov, kako pogubno deluje za Slovenijo novi družbeni red, to je demokracija in njeni nosilci in zagovorniki. Slovesnost za največjo zmago nad italijanskim okupatorjem bi morala organizirati država ali vsaj občina, ki sta dobili mandat na volitvah. ZBB tega nima. Država in občina Ribnica pa proslavo prepuščata ZB NOB, ki jo izvede za svoje cilje, po svojih merilih. Tako lahko še naprej obsoja kolaborante, izdajalce naroda in zahodne imperialiste«, pri tem pa jim demokratično izvoljena oblast celo pomaga in nič ne oporeka. Narobe svet, ki ni v prid demokraciji, ne državi. Še nekaj dejstev. V bitki v Jelenovem Žlebu je padlo 105 Italijanov, 102 pa sta bila ranjena. Ranjenih pa je bilo tudi 20 partizanov. Med vojno in revolucionarno vihro je umrlo ca. 100.000 Slovencev. Ko se resnično odločimo za spravo, tudi nasprotniku priznamo, kar mu gre. Ne pripisujemo mu le zlobo za njegovo ravnanje. Obe strani morata priznati državljansko vojno, sicer se sprava odmika. ”Levica in desnica pustita partizanstvo zagrenjenim društvom in s tem tudi trajno revolucijo”, pravi mag. Andreje Poznič, teolog in publicist. To žal ustreza politiki, ne pa državljanom. Katera stranka pa še stavi na spravo? Spravo lahko okliče le izvoljeno vodstvo države. Po spravi ni zmagovalca. Zločine obsodi sodišče. Spoštujmo upor proti okupatorju, koliko ga je bilo, tudi v Jelenovem žlebu. Vsi pa obžalujmo državljansko vojno. To je pot za spravo in perspektivo Slovenije! Proslave ZB NOB ne vodijo do sprave in napredka.

      Franc Mihič, Ribnica

    • Za mnoge levičarski časopis objavi, kar kaj podobnega, do ne davnega, ne zasledim v desnih medijih, na primer:
      Ne razumem, da mnogi sploh ne zaznajo moralnega problema pri T-2, ki jo je cerkev oz. mariborska nadškofija kupila, čeprav je T-2 že legalno prodajala pornografske programe.
      Plus ali minus za Slovenijo? Kako pa v Franciji?
      V Franciji veljajo v zvezi s pornografijo na televiziji stroga pravila.
      Če začnem to zgodbo, ki ni ravno zgodba, z repa, se sliši nekako takole: Dober dan, ime mi je tako in tako, sem to in to, med drugim pišem tudi za slovenski časopis Delo in rada bi vedela, kakšna so pravila predvajanja pornografskih filmov na francoskih televizijah. Glas na drugi strani žice, na sedežu CSA oziroma Conseil supérieur de l’audiovisuel (Visoki svet za avdiovizualne zadeve), mi odgovori, da me bo prevezal na osebo, ki je kompetentna za to področje. Novemu glasu oziroma novi uradnici še enkrat potrpežljivo razložim namen klica. Seveda, seveda, mi pravi, ni problema, to spada pod odbor za zaščito nepolnoletne mladine, in me preveže na nov glas. Še enkrat, tokrat v manj potrpežljivi in skrajšani obliki povem, kaj bi rada zvedela. Glas mi začne razlagati različne vrste signalizacije, ki mora biti prisotna na ekranu ob predvajanju filmov glede na to, ali so prepovedani mladini pod dvanajst, šestnajst ali osemnajst let. Že, že, ampak jaz bi rada vedela, od katere ure naprej in kako se da v Franciji gledati pornografske filme. Za to je pristojna moja kolegica na drugi številki, počakajte, vas prevežem. Tokrat se mi ne ljubi še enkrat razlagati vsega od začetka do konca in novi ženski glas brez ovinkarjenja vprašam, kje in kdaj si lahko ogledam na francoski televiziji pornografski film. Prijetni ženski glas se prostodušno zasmeje in odgovori, da to ne bo tako enostavno in tudi ne zastonj. Kako, se začudim. V Franciji vendar veljajo v zvezi s pornografijo na televiziji stroga pravila, mi začne razlagati. Kaj pa mislite, da počnemo mi tu na CSA? Nadziramo kriptirane in ostale specializirane kanale pri spoštovanju urnika predvajanja. Pred kratkim smo državnemu tožilcu predali tožbo proti enemu izmed kanalov, ki je predvajal pornografski film ob desetih zvečer. Sicer na plačljivem in kriptiranem kanalu… In kakšna so ta pravila, sprašujem naprej. Zelo enostavna, nadaljuje prijetni glas z druge strani. Pornografijo se lahko predvaja od polnoči do petih zjutraj, in to na posebnih, plačljivih kanalih. Hočete, da vam svetujem enega od njih? Na primer XXL… se pošali moja sogovornica… Vsakič ko zaidem v slovensko prestolnico, si pač ne morem kaj, da je ne bi primerjala s francosko. Kaj naj si mislim o stvari, zaradi katere sem se namenila pisati tale tekst in sem danes zjutraj preživela kar nekaj časa na telefonu z različnimi moškimi in ženskimi glasovi na francoskem Visokem svetu za avdiovizualne zadeve. V enem svojih ljubljanskih večerov, sobotnem natančneje, ura je bila približno dvaindvajset in trideset minut, smo se namreč s prijatelji zasedeli in zaklepetali pred prižgano televizijo. Nič nenavadnega, gotovo. Bolj nenavadno, vsaj zame, je bilo to, da so se mi oči nenadoma in nič hudega sluteč ustavile na golem paru sredi mehaničnega ljubezenskega akta. Akt se je seveda odvijal na malem ekranu sredi dnevne sobe in ljubezenski gotovo ni najbolj primeren izraz zanj. V bistvu je šlo za trdi seks očitno pornografskega filma. Brez kakršnekoli oznake ali opozorila, da gre za pornografski film in se kot tak odsvetuje mladoletnim otrokom, ob tej uri in koncu tedna mogoče se pokonci. Ljubljana je vsekakor prijazno, prijetno mesto, ki se brez kompleksov globalizira oziroma internacionalizira. In zvečer, po drugem dnevniku, si Ljubljančani in ostali Slovenci na svojem rednem televizijskem programu lahko mirno, zastonj in brez vsake cenzure ogledajo ameriški pornografski film. Plus ali minus?
      XXL od polnoči do petih zjutraj
      ŠVIGELJ MERAT Brina DELO-Sobotna priloga, 07.12.2002
      http://www.dossierkorupcija.com/forum/uploads/Administrator/2006-05-05_114700_DK_miha_morala_dnevne_sobe.pdf

  8. Levičarji so normalno življenje postavili na glavo:

    – slovenske domoljube zaničujejo, nezakonite migrante pa obožujejo
    – za življenje zapornika dajo štirikrat več kot za življenje starostniku v domu
    – iz pravosodja so napravili politični satelit
    – levi medije so zaviralci demokratičnega in svobodnega duha
    – iz demokracije so napravili avtokracijo…

  9. Levičarji, ki nam vladajo, … Res je.

    Vprašanje je, koliko časa jih bodo katoličani še volili, še koliko časa desno usmerjeni ne bodo nobenega volili in koliko časa bodo majhne desne stranke skrbele za razkol na desnici?

    Odgovorni za rakavo rano so prav ti. Za rakavo rano in ozdravitev telesa.

  10. Levičarji, ki nam vladajo, so rakava rana narodnega telesa, drugi so pa zdravi?

    Kam pa spada potem problem oz. kakšna je rana narodnega telesa ob javnem problemu, ko je slovenska RKC oz. mariborska nadškofija kupila družbo T-2, čeprav je T-2 že legalno prodajala pornografske programe.
    Bistvo dvojne morale, milo rečeno, na primeru cerkvene T-2, ki je in še prodaja pornografijo pod pogoji, ki jih veleva zakon, je v tem, da RKC v svojem Katekizmu uči člane cerkve, da je pornografija velik greh.

    Cerkev zato poziva: »Civilne oblasti so dolžne preprečiti proizvodnjo in razpečevanje pornografskih materialov.«

    Kako je lahko Cerkev, ki jo vzdržujejo verniki oz. kako so lahko škofje odobrili nakup, – s cerkvenim denarjem-, gospodarske družbe, ki je prodajala pornografijo, ki je po njenem katekizmu vendar veliki greh.

    Torej je slovenska cerkev prodajala velik greh, potem pa je prodajala še odpustke tistim, ki so po njenem nauku grešili, ko so gledali pornografijo, ki jo je razpečevala njihova družba T-2.
    Iz zgodovine je obče znano, da je bil za največji razkol v RKC, to je za odcepitev protestantov, ki ga je v Nemčiji vodil Martin Luther, pri nas pa Primož Trubar, glavni vzrok ta, da je RKC prodajala »greh in potem še odpustke«.

    Kako je lahko vodstvo slovenske cerkve tako neovirano odobrilo nakup T- 2, saj so za ta sporni nakup, o katerem so pisali številni (levi) mediji, vendar vedeli mnogi kleriki, Teološka fakulteta, samostani i.d. ter mnogi verniki?
    Kaj to pove?

    RKC pa torej v Katekizmu še pravi in poziva: »Civilne oblasti so dolžne preprečiti proizvodnjo in razpečevanje pornografskih materialov.«

    RKC je torej zahtevala od civilnih oblasti »ničelno toleranco«.

    Ali to ne velja za RKC in zakaj ne; kaj to pomeni?

      • P. Branko Cestnik, klarentinski pater, koordinator zadnjega pastoralnega načrta v Cerkvi je jasen: »Zame je bilo to povsem jasno znamenje, da je Boga zamenjal drug Bog – denar. Zato pravim, da so kršili prvo božjo zapoved. (!!!) Kasneje so se izgovarjali na holding, pa na zapletene lastniške povezave… Sami izgovori! »
        Na desnici je o tem vse tiho, to lahko bereš le v tisku rakave levice, ne pa še v tisku zdrave desnice. Kdo torej bolj pozna odgovornost?

    • Iz zgodovine je obče znano, da je bil za največji razkol v RKC, to je za odcepitev protestantov, ki ga je v Nemčiji vodil Martin Luther, pri nas pa Primož Trubar, glavni vzrok ta, da je RKC prodajala »greh in potem še odpustke«.

      Gospod Franc,
      pa ste popolnoma prepričani, da je to točno? Nekateri zgodovinarji ne menijo tako. Recimo v knjigi … opppssss sedaj nimam časa. Upam, da bom lahko čez par ur nadaljeval.

      • Menim, da je za Cerkev, vernike oz. za javnost še vedno akutno aktualna tema, kot jo je opredelil in javno napisal p. B. Cestnik.
        Menim, da je torej ta tema še vedno zelo aktualna za slovensko cerkev, tudi za vas katoliške pedagoge.
        Urednik DRUŽINE, msgr. Franci Petrič mi je o tem napisal, da si je slovenska Cerkev s zadevo T-2 obesila mlinski kamen za vrat.
        »Poraženi niso samo trije ali štirje odgovorni, temveč množica varčevalcev in preprostih ljudi, ki so cerkvenim ekonomom zaupali svoje certifikate in prihranke. Širše gledano je poražen vsak kristjan, ki preprosto verjame evangeliju, poskuša živeti po njem in se običajno rad šteje med pripadnike Cerkve. Skoraj bi doživel olajšanje, češ, to se pač dogaja in zgodilo se je tudi Cerkvi. Češ, nihče ni osebno obogatel. Vendar je mariborska zgodba teološko paradigmatična tranzicijska zgodba. Kajti če je bilo v imenu Božjega kraljestva dovoljeno vse to, potem ni čudno, da je v imenu zemeljskega kraljestva dovoljeno še več. Zame je bilo to povsem jasno znamenje, da je Boga zamenjal drug Bog – denar. Zato pravim, da so kršili prvo božjo zapoved. (!!!) Kasneje so se izgovarjali na holding, pa na zapletene lastniške povezave… Sami izgovori! »
        P. Branko Cestnik, klarentinski pater, koordinator zadnjega pastoralnega načrta v Cerkvi je jasen.

  11. Slovenci smo žal v veliki večini še vedno zelo brezbrižni , brez empatije in odgovornosti do soljudi. Skrbimo samo za svoj vrtiček, skoraj nič pa nas ne zanimajo tegobe soljudi.
    Ko pa nas osebno kaj prizadene pa smo globoko prizadeti, ker drugi nič ne store za nas.
    V knjigi »S strahospoštovanjem«, pisateljice Amelie Nothomb:
    «Kako lepo je živeti brez ponosa in inteligence. To je zimsko spanje…«
    Defektna demokracija ali ljudstvo?
    Permanentna moralna in politična kriza. Lastniki sporno pridobljenega kapitala posredno nevidno prevzemajo oblast, demokracija bo le še utopična farsa.
    Doslej niso še nikogar spravili za zapahe, nikomur še niso zaplenili nakradenega premoženja in še nihče ni popravil škode. V Sloveniji imamo dve vrsti demokracije. Eno ohlapno za izbrance, ki jim je vse dovoljeno, in drugo, s katero naj se pač ukvarja ljudstvo. Brezbrižnost je največji nateg, ki je uspel postmodernizmu, neoliberalizmu, kjer naj se vsak briga zgolj zase. Slovenija goji kulturo brezbrižnosti. Če kritičnost ni norma, jo mladi človek ne more razviti. Na univerzi je veliko strahu. Spremeniti sistem, da bi lažje živeli, je nespodobno razmišljanje. Ali je perspektiva potem jasna? Kdo bo presojal? Novodobni, celo sporni kapital in njegovo omrežje?
    Ponovno zgrožen berem. Še vedno zelo ugledni bivši rektor univerze dr. Jože Mencinger in tudi minister je pred leti dejal: »Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi najbrž tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.« Moralno sporočilo usodno za javno moralo in za pravno državo?! Nobene prave reakcije!? ….. Ljudje potem menijo, če lahko »oni zgoraj« lažejo in kradejo, potem lahko tudi sami, saj nam drugega ne preostane? ? Ali je ljudstvu dopustna in mogoča samo ta izbira? Nikakor ne!
    Defektna demokracija ali ljudstvo?
    Časnik, 23. julija 2010 Komentarjev: 19 Ogledov: 270 Všeč mi je: 0
    https://www.casnik.si/defektna-demokracija-ali-ljudstvo/
    Defektna demokracija ali ljudstvo? DRUŽINA, 1.8.2010
    Žal vse do danes ta objavljen tekst ni doživel niti enega pozitivnega odziva!

    • Ni tako slabo in nemoralno kar je povedal Mencinger. Oškodovanje družbenega premoženja ne obstaja. Družbeno premoženje je kakor zaklad v gozdu. In volkovi ga raznašajo. Nobenega oškodovanja v gozdu nabranega nikogaršnjega zaklada ne more biti. Vsi naši sodni postopki so zaradi tega že a priori navadna farsa. Kar tudi dejansko potem so, če kateregakoli pogledate pobliže.

  12. Stanislav Kovač se ne opravičuje veleškodljivcu Jožetu Mencingerju!
    Finance so dne 4. oktobra 2013 objavile odgovor Jožeta Mencingerja na mojo kolumno “Veleškodljivca Jožeta Mencingerja pred sodišče!” (191/2013). Hkrati se je odgovorna urednica Financ Simona Toplak opravičila Mencingerju zaradi naslova kolumne.
    Mencinger v odgovoru ni niti z eno samo besedo demantiral zlonamernih in škodljivih dejanj proti gospodarstvu in prebivalcem Slovenije, ki sem jih opisal v kolumni. Mencinger jih tudi ni mogel demantirati, saj je vse, kar sem napisal popolna resnica. Namesto izpodbijanja trditev s predstavitvijo nasprotnih dejstev se je kot vedno posluževal podlih metod medijske manipulacije in zmerjanja tistega, ki ga je pri spornih dejanjih javno razkrinkal.
    Za vse, ki jim še vedno ni jasno, zakaj bi moral Mencinger že zdavnaj pred sodišče, bom dodatno podrobneje opisal konkreten primer njegovega javnega napeljevanja menedžerjev k plenjenju podjetij, ki sem ga poudaril tudi v zaključku kolumne. Ta ekonomist je leta 1996 za Gospodarski vestnik izjavil: “Če bi bil tudi sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletja ali več, bi najbrž tudi sam skušal oškodovati družbeno premoženje” (GV 2/1996).
    Proces lastninjenja družbenega premoženja se je zaključil leta 1998 s sprejetjem posebnega zakona. Oškodovanje družbenega premoženja je obsegalo različna kazniva dejanja gospodarskega kriminala, najpogosteje je šlo za kazniva dejanja oškodovanja upnikov, lažnega stečaja, povzročitve stečaja z nevestnim gospodarjenjem, ponareditve ali uničenja poslovnih listin, zlorabe položaja ali pravic (glej Informacija o spremljanju sodnih postopkov v zvezi z oškodovanjem družbenega kapitala, leto 2002).
    Kazenski zakonik opredeljuje tudi kaznivo dejanje napeljevanja: “Kdor drugega naklepoma napeljuje, da stori kaznivo dejanje, se kaznuje kakor da bi ga sam storil.” Z zgoraj citirano izjavo iz Gospodarskega vestnika je Mencinger kot medijsko najvplivnejši ekonomist v državi naklepno napeljeval menedžerje h kaznivim dejanjem oškodovanja družbenega premoženja. S tem je storil kaznivo dejanje napeljevanja tudi sam Mencinger.
    Mencinger ni zgolj ekonomist z velikim vplivom na delovanje gospodarstva. Med drugim je bil tudi minister za gospodarstvo v prvi slovenski vladi, kjer je bil glavni avtor zakonskega predloga o privatizaciji. Novembra 1990 je na posvetu ekonomistov na Bledu predstavil svoj koncept privatizacije, po katerem bi menedžerji dobili v lastništvo celotna podjetja: “Če bi se odločal kot ekonomist, potem bi vso lastnino razdelil med gospodarstvenike” (Delo, 10. novembra 1990).
    Mencigerjev predlog privatizacije je bil namenjen vzpostavitvi menedžerskega kapitalizma nacionalnega interesa, kjer bi se rdeči direktorji, za katerimi Mencinger še danes toči solze, polastili celotnega gospodarstva v začetku prehoda iz komunizma v kapitalizem. Ker njegov predlog menedžerske privatizacije leta 1991 ni bil sprejet, je protestno odstopil z mesta ministra in nadaljeval s škodljivim javnim delovanjem z istim ciljem, da bi menedžerji – četudi nezakonito (!) – postali lastniki podjetij. Zgoraj opisani primer je najbolj drastični primer takšnega Mencigerjevega naklepnega napeljevanja menedžerjev h kaznivim dejanjem gospodarskega kriminala in tajkunizacije Slovenije, zaradi česar bi moral ta veleškodljivec že zdavnaj pred sodišče.
    Mencingerjev privatizacijski makiavelizem, da cilj (to je vzpostavitev menedžerskega kapitalizma nacionalnega interesa) opravičuje sredstvo (to je plenjenje podjetij in tajkunizacijo) je imel javno razpoznavno podobo skozi celotno obdobje tranzicije. Spomnimo se le njegove izjave ob dvajsetletnici osamosvojitve 2011, ko je v intervjuju za Slovensko tiskovno agencijo vzel v bran tajkune z izjavo, da “tisti, ki jih pribijamo na križ zaradi tajkunstva, niso pridobili zelo veliko.”
    Opisano Mencingerjevo javno delovanje je imelo hkrati pogubne posledice za moralo, demokracijo in na sploh zaupanje v slovensko državo, saj sta tajkunizacija in bankrotirani ekonomski model nacionalnega interesa glavna razloga za globoko gospodarsko, socialno in politično krizo, v kateri se je znašla Slovenija. Pri Mencingerju je problem še toliko večji, saj ni zgolj medijsko najvplivnejši ekonomist v državi, temveč je opravljal številne vplivne javne funkcije. Bil je rektor Univerze v Ljubljani. Do nedavno je bil tudi aktiven politik kot svetnik Državnega sveta. Skupaj z Milanom Kučanom je pobudnik ustanovitve danes vladajoče stranke Pozitivna Slovenija in njen vplivni ideolog. Hkrati je vplivni svetovalec različnim interesnim skupinam. Tako je denimo lani svetoval tudi ponudnikom referenduma o slabi banki, pri čemer so bila javna stališča Mencingerja proti slabi banki enaka njegovemu svetovanju pobudnikom referenduma (konkretno PS in sindikatom).
    V kolumni sem navedel številna dejstva, ki dokazujejo, da je Mencinger tudi po nastopu krize z zavestnim zavajanjem, nepoštenim in drugim nedopustnim ravnanjem naredil vse, da se prepreči sanacija bank, čeprav je vseskozi vedel, da se s tem povzroča velika gospodarska in socialna škoda Sloveniji. V nedavnem intervjuju za Večer je celo sedanji minister za finance Uroš Čufer javno potrdil, da smo s polletnim zamikom pri sanaciji bank izgubili kar dve četrtletji gospodarske rasti.
    Na koncu še o poslanstvu novinarstva: naloga novinarjev ni sprožanje konkretnih kazenskih ali civilnih postopkov, ampak delovanje v javnem interesu, kamor se uvršča tudi opozarjanje javnosti o zavestnem zavajanju in drugem nedopustnem ravnanju javnih oseb (konkretno ravnanju veleškodljivca Mencingerja), ki imajo odločilen vpliv na delovanje države in gospodarstva, njihovo nedopustno ravnanje pa ima škodljive posledice.
    Če bi bila Slovenija pravna država, bi moral Mencinger zaradi kaznivega napeljevanja menedžerjev k najhujšim oblikam gospodarskega kriminala pred sodišče že v začetnem obdobju tranzicije. Nikoli tudi ne pozabimo, da je ravno Mencinger glavni avtor bankrotiranega nacionalnega interesa, katerega večmilijardno ceno bomo davkoplačevalci plačali skozi sanacijo bank.
    Urednica Financ Toplakova se je opravičila Mencingerju zaradi naslova moje kolumne. V zvezi s tem izjavljam, da se mu jaz ne opravičujem, ampak ravno nasprotno – veleškodljivca Mencingerja pozivam, da se za vso nastalo ekonomsko, socialno, politično in moralno škodo takoj javno opraviči vsem prebivalcem Slovenije!
    Stanislav Kovač

    Levičarji, desničarji, novinarji in drugi dušebrižniki, izobraženci , intelektualci so bili o ten popolnoma tiho in so tako dopustili, da je ta morala še naprej prevladovala! Novinar Stanislav Kovač pa je zato “poniknil”.
    A res ni nikogar sram?

    • Pogubna izjava!

      »Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.« Usodna in pogubna izjava »pedagoga naroda« dr. Jožeta Mencingerja!
      Vse dokler se ne bodo akademiki, politična elita, stroka in javnost jasno opredelili do te izjave bivšega rektorja UL, “pedagoga naroda”, prvega gospodarskega ministra samostojne RS, člana SAZU, dr. Jožeta Mencingerja, ki jo je GS- Gospodarski vestnik dvakrat namensko objavil, l. 1996 in 1998, v Sloveniji ni morale in države prava potrebnih za razvoj, ki temelji na ustvarjalnem delu in zaslužku, ki ga prizna legalen trg!
      Vse dotlej bodo vsakršno plenjenje in nelegalno bogatenje in izsiljevanje imeli še naprej realno možnost, država, demokracija in večina državljanov pa bodo vedno bolj na meji eksistence!
      Slovence nas bo lahko le sram, če bodo sodržavljani, zaradi slovenske »vzvišene« moralne inertnosti in licemerja, predvsem elite, »jedli travo«!
      Krivi pa bodo še naprej seveda »predvsem drugi«!
      Dr. Jože Mencinger, pravnik in ekonomist, bivši rektor Univerze v Ljubljani v tej izjavi jasno pove, da skupne družbene lastnine dejansko ni bilo. To je bil le privid za navadne državljane, tudi partizane! Bila je demagogija KP, na kateri je temeljil samoupravni socializem SFRJ, ki tako zato ni poznal prave odgovornosti, če se lastnini zniža vrednost. To se žal še vedno prakticira, tudi v politiki oz. družbi, tudi v samostojni RS. Za stanje države in njeno mednarodno nazadovanje oz. zaostajanje praktično nihče ne odgovarja.
      Volivci pa to ne vidijo in bolj ali manj slepo sledijo politiki, »našim!«
      Čisti partijski proporcionalni volilni sistem, brez preferenčnega glasu volivca,( -zato so poslanske pisarne prazne-), kar sicer ni v skladu z ustavo, pa celo to neodgovornost dopušča in onemogoča napredek države.
      V režimu samoupravnega socializma v SFRJ samoupravljavci nismo bili dejanski lastniki »skupne družbene lastnine«, temveč je bila lastnica »skupnega družbenega premoženja« dejansko »avantgarda naroda«, to je komunistična partija, edina dopustna politična stranka. Kot pravi dr. Mencinger, pa so bili menda lastniki le še direktorji, lojalni privrženci partije. Zato imajo po stališču dr. Mencingerja direktorji absolutno prednost pri lastninjenju. Imajo torej prednostno pravico, da postanejo lastniki bivšega skupnega družbenega premoženja, podjetij. Direktorji imajo edini pravico, da postanejo lastniki podjetij, kapitalisti. Zato se bodo stroki in politiki oddolžili! Kar se je v večini primerov tudi zgodilo in se še dogaja.
      Pri tem slovenska pravna in ekonomska, i.p. stroke in politika povsem zanemarijo ustavno pravico navadnih državljanov, ta je, da smo po ustavi vsi enakopravni, ne pa da so eni večvredni, privilegirani pri lastninjenju. Večini državljanom je tako kršena pravica do ekonomske svobode, kar je poguba za razvoj družbe.
      Dr. Jože Mencinger pa direktorjem priporoča celo oškodovanje družbenega premoženja, če je to potrebno, da dobe »svojo ustvarjeno lastnino-podjetje«.
      Mar ni zato oškodovanje bivšega »skupnega družbenega premoženj«, plenjenje podjetij, postalo kar normalno, tajkuni in vsi njihovi strokovni, pravni in politični botri pa nedotakljivi?
      Navadni državljani tako sploh niso primerni za lastnike, za neposredne, ne za posredne, preko delnic?! »Govoriči« pa se o soudeležbi pri dobičku, a se še vedno krati osnovne lastninske ustavne pravice, to je plačevanje zasluženih socialnih prispevkov, kar je v zahodnem kapitalizmu samoumevno in je neplačevanje zato strogo sankcionirano. Pri nas pa je ta regulacija v posmeh oškodovanim delojemalcem!
      Pravna država pa samo »laja«, a karavana gre dalje!?
      Plenjenje se pri nas torej izbrancem »izplača«, a za državljane ostane delo, ustvarjenje in varčevanje ter seveda saniranje države!
      Slovenija pa zaostaja, državljani ostajajo »postranska zadeva«, ki vse to poplača, saj pri nas ne sme nihče odgovarjati za zmote in zablode izvršene pod parolo »Vse za narod in izkoriščani razred«!?
      Javnost pa se nad divjo privatizacijo, plenjenjem in tajkuni le zgraža, a ne spregleda, kje je sprega, saj to venomer počno »naši«!
      Mogoče državljani špekulirajo, da bodo tudi »nam, ti naši« kaj dali ali dopustili, da bomo tudi mi mali državljani lahko državo plenili, ne da bi jim »naša oblast« kaj storila.
      Ali je takšna špekulacija moralna in pravilna?
      Zgodovina uspešnih in bogatih držav to ne potrjuje, nasprotno!
      Kako bi takšno »našo družbo« lahko poimenovali?
      Kdaj bo bolje, tudi za navadne male državljane?
      Vprašanje za »naše strokovnjake, politike in tudi medije«?
      Kdaj bo koga sram za vso strokovno in politično nemoralo in demagogijo?
      Franc Mihič, Ribnica
      REPORTER, št.1, 4. januar 2016
      P.s.: Vse je ostalo brez kakršnegakoli odziva!
      Žalostno pa je, da je Mencinger za mnoge še vedno ljudski junak, njegov edini resni kritik Stanislav Kovač pa je za mnoge napredne Slovence bedak, ki ga je zapustil ves ceh in je obnemel.

    • No, priden, Shity,
      lepo ste prepisali naslov in podnaslov s table, zdaj se pa še potrudite napolniti prazen list, ki leži pred vami, z vsebino, z razpravo, z argumenti… saj veste – uvod, jedro, zaključek.

      Menda razumete, da z enovrstičnicami ne morete ovreči vsebine odlično argumentiranega članka gospoda Pozniča?

      • To ni odličen članek, ampak zbirka žalitev drugače mislečih. Drugega itak niso in niste sposobni. Katolibastvo ni ena in edina, vsesplošno sprejeta resnica. Čeprav bi vi tako želeli. So preveč gorja v zadnjih 2019 letih storili.

Prijava

Za komentiranje se prijavite