Zgodovinarji imamo veliko opravka z letnicami. V zadnjih dneh sem razmišljal, katerih obletnic se bomo spominjali v prihajajočem letu. Takoj sem se spomnil nekaterih pomembnih bodisi za svetovno bodisi slovensko zgodovino. 500. obletnica reformacije, 100. obletnica Majniške deklaracije in preboja na Soški fronti, 60. obletnica smrti velikega arhitekta Jožeta Plečnika … Noben dogodek pa ni bolj usodno zaznamoval naše zgodovine kot revolucija v Rusiji v novembru 1917 (zaradi različnih koledarjev imenovana oktobrska revolucija). Po neuspešni generalki s pariško komuno je komunistom pred 100 leti uspelo prevzeti oblast v največji državi na svetu. Iz Sovjetske zveze so boljševiki s kominterno, ljudskimi frontami, paktiranjem z nacisti, antinacisti, antikolonialisti, in antikapitalisti, izvozili komunizem na vse konce sveta. Vse variacije na temo komunizma so se končale z množičnimi grobišči, taborišči, terorjem, ekonomskim kolapsom, splošno pohabo … Po sesutju sovjetskega kolosa na začetku 90ih se je komunistični eksperiment v številnih državah, tudi pri nas, uradno zaključil.
Po padcu komunističnega režima so njegove žrtve, med katerimi je bilo največ kristjanov, hitro pozabile in odpustile. Sprava in odpuščanje sta namreč kristjanom zelo domača, saj nas Jezus s svojim križem uči, da ni tako velikega greha, ki ga ne bi mogel odpustiti … A v našem primeru po mnenju Alaina Besansona ne gre za tako krepostno pozabo, ampak bolj za lenobo in strahopetnost pred zahtevami pravičnosti. Ali pa celo za beg pred odgovornostjo zaradi pretekle kolaboracije s komunizmom. Zato mnogi kristjani radi sledijo pozivom k usmiljenju, ki se nato sprevrže v amnezijo. Tudi v slovenski Cerkvi smo bili v zadnjih desetletjih priča taki nekrepostni pozabi. Ignoriranje tisočev slovenskih mučencev, ki so se uprli boljševiški mistiki smrti, brezbrižni ali celo odklonilni odnos do junaškega upornika zoper nacifašizem in komunizem – škofa Rožmana, mojstrsko organiziranje papeževe poti po Sloveniji leta 1996 in 1999 mimo vseh 600 množičnih morišč, tudi mimo Kočevskega roga, Teharij, Hude jame … Če se bo papež Frančišek v letu 2017 odzval vabilu predsednika Pahorja med mlade v Stično, bo njegov kabinet verjetno pripravil podoben slalom po Sloveniji. Pričakujemo lahko nekaj tem v stilu: sprejem na letališču, kremšnita na Bledu, zvonjenje v cerkvici na otoku, budnica v nadškofijskem dvorcu in sprehod po Ljubljani, pred odhodom pa še fotošuting in kratek ekskluzivni intervju z novinarjem Dejanom Karbo. Tistim Karbo, ki je zaslovel s poročanjem o Patrii, pisal o domnevnem očetovstvu kardinala Rodeta in si leta 2013 zaslužil grožnjo z interdiktom s strani murskosoboškega škofa Petra Štumfa, če se »…Karbova podtikanja in zavajanja glede življenja in dela škofov v Sloveniji ne bodo končala.« Očitno je bil tudi Karba deležen opisane amnezije. Leta 2014 se je sodno poravnal z Rodetom, ob koncu letošnjega leta pa se je celo znašel na 22. in 23. stani katoliškega Ognjišča, ob ženinem boku zelo pozitivno osvetljen.
Slovenska Cerkev ne bo ubirala tolikih stranpoti od trenutka, ko se bo pričela spominjati. Tega nam želim v prihajajočem letu 2017.
