Povolilni golaž je že pokvarjen, nikakor ni užiten

20
Andrej M. Poznič

Dober teden po volitvah je v Sloveniji vse mirno. Osrednji mediji poročajo všečno, politkolesarji so se odpravili na zaslužene počitnice, ptiču pa njegovi botri sestavljajo vlado. Vračanje v zlati enoumni raj, v normalo totalitarizma, se nadaljuje. V nekaj tednih se bomo znašli celo med agresorji in sodelavci okupatorja Ukrajine, ampak s tem že imamo izkušnje, saj je zločinska mati ponosnih njenih dedičev že sodelovala nekoč z okupatorjem, ko je prav tako nenapovedano napadel takrat nedolžno Kraljevino Jugoslavijo. Da, KPS je bila sodelavka okupatorja, ker je bila Sovjetska zveza zaveznica Tretjega rajha. Zgodovina je pač nekaj povsem drugega kakor pravljice in mitologija, ki jo poučujejo varuhi revolucije. A ker se bomo zaradi istih ljudi znašli v kratkem na napačni strani zgodovine – ironično zanje pa bo, da bomo postali zavezniki Orbana in Madžarske –, je treba stvari znova zapisati in povedati, ker sicer si nakopljemo greh molčanja.

Vprašanja se porajajo, saj se zmagovalec volitev do morebitnih partnerjev obnaša kot poraženec

Sprašujem pa vsakogar, ki je – po ne vem kakšni logiki – volil svobodnjake, ali je že nehal plesati, ampak je začel uporabljati pamet. Ali se vam ne zdi, da so vam lagali, ko so vam ponudili fasado stranke, ki hoče biti gibanje in nima nič od nič, razen silovite medijske podpore in sredstev udbomafije? Ali niste oddali svojega glasu za to postarano novost, da bi se znebili vseh kulovcev? Zdaj pa se vsi egomani, ki so se na oblasti med seboj samo kregali in na koncu vrgli puško v koruzo, vračajo kot nekakšni zmagovalci volitev, ker pač ni mogoče sestaviti reprize vlade, ki nam je odlično vladala zadnji dve leti. Ali ni čudno, da se zmagovalec volitev obnaša kot poraženec? Zmagovalec namreč postavlja pogoje svojim manjšinskim partnerjem, z njimi se s težo svojih poslancev pogaja, da bo čim več svojega programa lahko uresničil …

Zmagovalec volitev resno jemlje stranke, ki so izpadle iz parlamenta, ne pogovarja pa se z dosedanjo koalicijo

Programa? Ali ste že slišali, da bi se morebitni koalicijski partnerji pogovarjali o programu? Slišali smo kako si delijo ministrska mesta in tudi kaj bodo spremenili in ukinili na tem področju. Beremo o ambicijah majhnih strančic, ki hočejo ministrske položaje, kakor da bi imeli 20 poslancev, ne sedem ali nič. Program je namreč realistična napoved o stvareh, ki jih mislijo v naslednjih štirih letih narediti. Obenem pa omogoča volivcu preverljivo primerjavo med obljubami pred volitvami, ki jih oklesti rezultat na volitvah, saj daje težo posamezni stranki.
Ali se ne sprašujete, zakaj mora zdaj svobodnjak vključevati vse poražence (totalno poražena in na smetišče zgodovine poslana SAB in LMŠ) ter hudo načeti Levico in SD? Zakaj hoče vse te v vladi, čeprav niso dobili mandata, kaj šele pohvale za svoje dveletno nagajanje, histerično nasprotovanje demokratični in pluralni vladi? Ali vas nič ne skrbi, da se brez ugovora in brez kritike iz osrednjih medijev posmehujejo demokratičnemu mandatu? Ali vas nič ne moti, da resno jemlje tiste, ki niti kandidirali niso na volitvah, noče pa sodelovati z demokratičnimi silami, ki so bile izvoljene, potrjene in so celo pridobile kakšen mandat?
Naša pot v enoumje in totalitarizem je na stežaj odprta in z vso silo revolucionarnih sil, ponosnih dedičev KPS, ki delujejo kot eno telo in strumna četica, ko gre za prisvajanje oblasti in plenjenje države, je odprta.

Slovenci so volili in veliko jih hoče korupcijo, mafijsko državo, manj projektov pa več svetovalnih pogodb

Pokora za vse prihaja. Izbrali smo si jo. Kdor ni oddal svojega glasu levičarskemu vesolju, trpi zaradi nerazumnosti in nespametnosti tistih, ki niti z želodcem niso več sposobni razmišljati, ampak so samo žolčno proti demokratičnim pomladnim strankam.
Zdaj bodo njihovi mediji, kolikor dolgo je mogoče, skrivali dejstva, ki bodo: veliko denarja za brezkoristne nevladnike (do zdaj je bilo tega tristo milijonov, zdaj bo še več); ogromno svetovalnih pogodb, ki ne bodo prinašale ne šol ne cest ne druge infrastrukture; proračunski deficit in bratuškovsko zadolževanje za vsako, visoko, ceno; nenehno politično kadrovanje; čistke v državni upravi (tudi mobing); monopolizacijo in celo privatizacijo državne srebrnine (bodite pozorni na energetiko). Vse to pa pripelje do višjih davkov. Računajte torej tudi na to.
Slovenci so volili in hočejo korupcijo, mafijsko državo, torej hitro bogatenje. Kar so volili, so dobili; dvomim, da bodo čez štiri leta razumeli, kaj so naredili, ko bodo v svojih lastnih žepih čutili pomanjkanje. Slovenci so izvolili več države in manj osebne odgovornosti. Volili so torej socializem, ki pa vedno zahteva tudi enoumje in diktaturo/totalitarizem. In kar so volili, to smo in bomo dobili.

Povolilni golaž je že pokvarjen, nikakor ni užiten

Za zdaj si ne pustimo vzeti vsaj svobode govora. Možnosti, da povemo, kar mislimo, in to zagovarjamo in druge prepričujemo o svojem prav. Četudi nam grozijo s tožbami, politično korektnostjo in čedalje bolj totalitarnimi zakoni. Ne dovolimo si vzeti tega, ker bo sicer sledilo še omejevanje drugih svoboščin, med katerimi je na prvem mestu veroizpoved. Boj za svobodo v času po svobodi ne bo lahek. Vendar je ta boj vreden, da se bije in ne morejo nam ga preprečiti. Zato je vedno možnost, da ljudje spoznajo, da če hočejo biti in ostati svobodni, morajo proč od ponosnih dedičev zločinske KPS v svobodo, ki jo je Slovenija pridobila pred tremi desetletji in so nam jo izprosili in plačali naši mučenci med revolucijo.
Povolilni golaž je že pokvarjen, še več, neužiten je. Četudi bi osrednji mediji delali odlično reklamo, je jasno, da ne bo dobro. Pravzaprav je jasno, da bo slabo.

20 KOMENTARJI

  1. Poudarimo napovedovanje prihodnosti, kot jo vidi gospod Andrej M. Poznič:

    Zdaj bodo njihovi mediji, kolikor dolgo je mogoče, skrivali dejstva, ki bodo:
    1) veliko denarja za brezkoristne nevladnike (do zdaj je bilo tega tristo milijonov, zdaj bo še več);
    2) ogromno svetovalnih pogodb, ki ne bodo prinašale ne šol ne cest ne druge infrastrukture;
    3) proračunski deficit in bratuškovsko zadolževanje za vsako, visoko, ceno;
    4) nenehno politično kadrovanje;
    5) čistke v državni upravi (tudi mobing);
    6) monopolizacijo in celo privatizacijo državne srebrnine (bodite pozorni na energetiko).
    Vse to pa pripelje do višjih davkov.

    • Pravilno. Janšistično sodrgo je treba menjati. Nismo Putinova Rusija ali Orbanova Madžarska, da bi morali tiho sprejemati janšistično divjanje, ki je potekalo zadnji 2 leti. Na srečo bodoča koalicija podpira zakon 8. marec za odpravo vseh katastrofalnih potez zadnjih dveh let. Tudi vse podtaknjence je treba umaknit in se vrniti na status quo februarja 2020, potem se bo šele lahko zares začelo delat.

      • Boljsevisticno in stalinisticno. Predlagam ti, da hodiš takole zmerjat na kak drug portal. Jožeta Možino tu izjemno cenimo in delimo njegova demokraticna prepričanja in krščansko omiko. In bomo šli tudi pred Kolodvorsko2, če ga bo treba braniti. Magari s paradižniki in jajci.

          • Kdo pa je bil kje predčasno zamenjan? Mandati so potekli in vlada jih ni podaljsala tistim, v katere ni imela zaupanja, da bodo dobro (so)delovali. Tako delajo vse vlade. Samo pri nas mediji vedno ustvarjajo histerijo proti menjavam, ki jih izvede desna vlada, obenem pa isti mediji brez profesionalne distance leve vlade prav scuvajo k cistkam.

            Dosedanjo vlado so ( Mladina, Delo, Dnevnik, Večer, RTV SLO, POP TV, Odlazkovi: Necenzurirano, Svet24, Reporter, radijska mreža itditd.) besno napadali vsak dan, pa karkoli bi storila, tudi proti epidemiji. Rezultati so bili odlični, tudi zunanjepolitični, javnosti pa lažno prikazani kot najslabše od najslabšega.

            In ko so na nacionalni TV končno dobili več besede novinarji/novinarke prepričanj bližje slovenski pomladi in tradicionalnim zahodnim vrednotam in usmeritvam, je med levo sceno omrezenosti novinarstva s FDV in levo politiko nastal pravi vihar, češ to pa ne. Nacionalna RTV je njihova, ker jih je jebeno več in vejo tudi za vse, ki niso njihovi. Če bi bili pred 80 leti, bi jih ( nas) kar pobili.

            Ne bomo pustili, da se bo pobijali ljudi kot zajce. Nismo Venezuela. Komunizem je v Evropi propadel. Smo del EU in NATA. In revolucionarna levica ( sicer paradoksno povezana s kapitalom pajdaskih, tudi kriminalnih mrež) nas ne bo več terorizirala!

  2. Jao, kere klamfaš model. Slovenci so Golobovemu gibanju podelili največ mandatov v zgodovini, ker niso hoteli več gledat obstoječe vlade, ne pa zato, ker so zelo proti LMŠ ali SAB. A ni žalostno kakšne zmazke objavlja ta portal, odkar je A. Maver odstopil z uredniškega mesta.

  3. Jadranka Rebernik in Jože Možina bi morala izgubiti službo?
    Dr. Ali Žerdin in dr. Janez Markeš bi morala izgubiti službo!
    Enako tudi novinarji RTV, ki so si prisvojili pristojnost lastnika. V javni gospodarski družbi, tudi v pluralni nacionalni RTV, zaposleni niso pristojni odločati o zamenjavi kadrov, saj to je pristojnost “lastnika- ustanovitelja družbe”, ko v njegovem imenu odloča o kadrih pristojni Svet zavoda, ki ga potrdi DZ RS, ki ga izvoli ljudstvo! V gospodarski, enako v javni družbi, ne odločajo o kadrovanju kar sami zaposleni, saj to morajo odločati le tisti, ki so tudi odgovorni za uspešnost javne RTV lastniku, v tem primeru ustanovitelju javne RTV, to je vedno aktualna izvoljena politika v DZ RS, katera poskrbi, da se po predpisanih pravilih konstituira Svet zavoda, ki je poklican in odgovoren za vodenje in za rezultate RTV, zato ima pravico in dolžnost voditi tudi politiko kadrovanja. To gotovo niso pristojni zaposleni, v nobeni ekonomiji in demokraciji. V demokratični državi, ki jo podpira pravosodje, tretja veja oblasti, bi ta morala poskrbeti za spoštovanje temeljnih človekovih pravic in postulatov pravne države. “Dokler človek ni bil obsojen s pravnomočno sodbo, je nedolžen! To je eden od temeljnih postulatov pravne države, ki se ga pri nas tako težko učimo”, opozarja dr. Marko Bošnjak, sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice.
    Vsi novinarji in tudi drugi, ki javno obtožujete nedolžne državljane:” Kriv si! Sodišča so sprejela napačne pravnomočne oprostilne sodbe. Hujskate, ko sporočate javnosti, sodišča ne služijo pravici. Svobodoljubni novinarji, mnogo navdušeni nad izvoljeno “SVOBODO”, vemo, da so to kriminalci. To vaše početje je največji napad na pravice državljanov in zaničevanje pravosodja. Cinizem je, da brez odgovornosti tako rušite demokracijo! Primer Kangler, ko je bil osumljenec pravnomočno spoznan, da je nedolžen, a ga je novinarka voditeljica Erika Žnidaršič v RTV Tarči spoznala za krivega, kar je bil javni linč nedolžnega državljana in sodišča. Vsi veliki mediji so to solidarno prezreli, niti sodstvo se ni oglasilo. Primer “Patria”. Ustavno sodišče je v zadevi Patria presodilo, da pred rednimi sodišči kaznivo dejanje Janeza Janše ni bilo konkretizirano na način, ko bi bila krivda dokazana onkraj razumnega dvoma. Torej je Janez Janša nedolžen, saj ni nobene pravnomočne sodbe, da je kriv. Tudi Vrhovno sodišče je soglasno potrdilo odškodnino SDS, ki je nastala zaradi proti-pravnega zaprtja Janeza Janše, voditelja SDS.
    Svobodne medije, novinarje pa to sploh ne zanima. Novinarja dr. Ali Žerdin in dr. Janez Markeš pa mimo sodišča, sporočata”Janez Janša je kriminalec!?« To ni vladavina prava in Slovenija ne more biti demokratična država, če se ne upošteva sklepov, niti Vrhovnega sodišča niti Ustavnega sodišča? Ali so sodišča in dokazi sploh še potrebni? Markeš se strinja, da je bilo delovanje RTV v zadnjem času nacionalna sramota, ki se ne sme ponoviti.
    Strinjam se!

    https://www.delo.si/novice/slovenija/jadranka-rebernik-in-joze-mozina-bi-morala-izgubiti-sluzbo

  4. Slovenija na indeksu medijske svobode
    Slovenija je na indeksu medijske svobode med 180 državami zasedla 54. mesto, torej 18 mest (na 34. mestu) višje kot letos. Sam menim, da je v Sloveniji še zelo veliko “kulture, poglej vstran in brigaj se zase”. Odgovornost je bolj floskula kot pravilo. Mnogi so še vedno ponosni na to, da je med drugo svetovno vojno, med okupacijo, v državljanski vojni zmagal, ob pomoči Stalinove SZ, režim , ki je zmagal ne z dokazi, temveč z lažjo.
    Kaj je omogočilo zmago revolucije? Laž in prevara vodilnih komunistov o lepem življenju v Stalinovi SZ, ki jih čaka, ko bo revolucija zmagala ! Matija Maček visok komunistični funkcionar in vodja slovenske OZNE je po vojni dejal: »Če bi to, kaj se dogaja in kako se živi v SZ, povedali ljudem, ne bi šel nihče v partizane!« Le z lažjo, brez dokazov, so vodilni komunisti lahko pritegnili v vrste NOB oz. OF tiste, ki so laži verjeli, kako lepo je živeti v SZ. Tako je bila laž v enoumni državi sprejeta kot model za uspehe in nagrade, bile so tudi male izjeme, ki pa niso uspele. Taka sprevržena morala prevladuje med politiki in ljudstvom, še danes, kar je za demokracijo nesprejemljivo, a tudi novinarji uspevajo s polresnicami, brez dokazov! Novinarji pa to podpirajo, celo najbolj na javni RTV, kot da je njihova last, podobno počno novinarji na Mladine, Dnevnika, Dela in drugi, ki si dovolijo zavajati javnost in javno diskreditirati sodnike, ki so že izdali pravnomočne oprostilne sodbe, v primeru državnega sekretarja Franca Kanglerja je to 26 oprostilnih pravnomočnih sodb, za katere je voditeljice Tarče gledalcem povedala, da je Kangler kriv, saj za to vendar dokazi. Le sodniki niso bili sposobni jih obsoditi, kar bo Tarča še obravnavala? Mar so mediji že nadomestili za njih nesposobne sodnike in tožilce? Naši novinarji imajo veliko moč, niso omejeni, saj lahko, celo nekaznovano, še naprej javno omalovažujejo sodbe in oproščene kličejo, “Kriv si, se vidi, zato ne rabimo sodišč”….
    Domnevam, da državno tožilstvo primere “indeks medijske svobode v Sloveniji”, še ni zaznalo?, Mar se motim?
    https://www.delo.si/novice/slovenija/jadranka-rebernik-in-joze-mozina-bi-morala-izgubiti-sluzbo

  5. Naša demokracija prekaša ameriško!
    ONA, 1. februar 2022
    Skromni odzivi in interes državljanov za težave države kažejo, da Slovenci očitno nismo potomci Karantancev, pokončnih Slovanov, ki so si trudili imeti svojo državo, da so si lahko potem na Gosposvetskem polju ob “knežjem kamnu” svobodno izvolili, najprej kneza in nato sodnika. Oba sta bila v službi ljudstva. Naši “knezi” pa še dandanes ljudstvu ne dovolijo, da bi ljudstvo lahko svobodno izvolilo sebi sodnika! To je, tožilca, saj rek pove vse: “Brez tožnika ni sodnika!”
    Slovenci pa s(m)o brezbrižni, ne zanima nas ne zgodovina, ne “pandemija”in še manj politika, pa četudi propada država, saj jim je oblast odveč. Volivcem postajajo volitve odveč, saj niso “voli”, ki samo vlečejo stranke oz. njihove predsednike do oblasti. “Naši”politiki, ki jih državljani volimo, nam ne zaupajo pravice, da bi tudi volivci lahko s svojim glasom vplivali, komu zaupajo mandat za oblast Nočejo več biti le “vlečni voli” predsednikom strank. Hočejo več svobode, da dobijo pravico osebne izbire oblasti!
    Ameriški voditelji, ki so pisali ameriško ustavo, so spoštovali pravico državljanov, da le oni na volitvah odločijo, kdo bo njihov tožilec, kar velja še danes! Pri tem je bila Američanom za vzgled “Demokracija in Postava, Karantancev”. Ameriški predsednik Bill Clinton je Slovencem to povedal in se zahvalil, našim prednikom in nam, v govoru na Kongresnem trgu v Ljubljani, ko je obiskal Slovenijo.
    Naša javna RTV pa je poskrbela, da ta del govora ni bil preveden, da bi ga čim manj Slovencev razumelo! Tako “napredna” politika in RTV skrbno pazijo, da nas Američani ne okužijo z njihovo demokracijo, saj je vendar naša najboljša na svetu, kar so vedeli tudi že “Neuvrščeni”, le ne izvažamo jo več zastonj!
    Franc Mihič
    20.01.2022

    Naša demokracija je bila in je lahko vzor celemu svetu!?
    Slovenci očitno nismo potomci Karantancev, pokončnih Slovanov, ki so si trudili imeti svojo državo, da so si lahko potem na Gosposvetskem polju ob “knežjem kamnu” svobodno izvolili, najprej kneza in nato sodnika. Oba sta bila v službi ljudstva. Naši “knezi” pa še dandanes ljudstvu ne dovolijo, da bi ljudstvo lahko svobodno izvolilo sebi sodnika! To je, tožilca, saj rek pove vse: “Brez tožnika ni sodnika!”
    Ameriški voditelji, ki so pisali ameriško ustavo, so spoštovali nravno pravico državljanov, da le oni na volitvah odločijo, kdo bo njihov tožilec, kar velja še danes!
    Pri tem je bila Američanom za vzgled “postava in država Karantancev”. Ameriški predsednik Bill Clinton nam je to povedal in se zato zahvalil, nam in našim prednikom , v govoru na Kongresnem trgu v Ljubljani, ko je obiskal Slovenijo.
    Naša javna RTV pa je poskrbela, da ta del govora ni bil preveden. Tako “napredna” politika in RTV skrbno pazijo, da nas Američani ne okužijo z njihovo demokracijo, saj je vendar naša najboljša na svetu, kar so vedeli tudi že “Neuvrščeni”, le ne izvažamo jo več zastonj, saj so neuvrščeni razpadli.
    Demokracija je edino prava, ko državljani volijo zakonodajno in izvršno oblast, imajo pa pravico, da si sami izvolijo sodnike, tožilce in šerife. Ugledni evropski filozof Karla Popper pravi: ” V bivših “diktaturah” mora biti na prvem mestu vladavina prava, demokracija šele na drugem. Pošteni in neodvisni sodniki so namreč bolj vplivni kot politiki.” To velja zlasti za Tožilce in policiste! Ti prvi odločajo kdo mora pred sodišče. Pravica ameriških volivcev, da si sami izvolijo, kdo jih bo lahko obtožil in privedel pred sodišče, je temelj prava in ljudske demokracije. Izvoljena politika v ZDA nima pravice odločati, kdo bo lahko tožilec v imenu ljudstva, to pravico ima samo ljudstvo! Ameriška politika spoštuje voljo ljudstva. Naša elita oz. politika pa še vedno ne zaupa ljudstvu, da bi si ljudstvo samo smelo izvoliti sodnike in tožilce. ZDA elita ne krati temeljne pravice ljudstva, slovenska elita, ki vse dela v imenu in za račun ljudstva, pa ljudstvo ignorira!

  6. Kdo je »tajkunom« dopuščal oškodovanja podjetij in državljanov-rop stoletja?
    Večina držav EU ima pravila, ki so usmerjena v prepoved finančne pomoči ciljne družbe prevzemniku. Pravila omejujejo način, da se zastavijo vrednostni papirji ciljne družbe za pridobitev denarja ali posojila (kredita) s strani finančnih institucij (bank). V nekaterih državah je prepoved tovrstnega financiranja absolutna, v nekaterih pa se ga vendarle dopušča, vendar pod zelo strogimi pogoji in pod drobnogledom nadzorne institucije.« Zopet berem v dokument vlade iz konca l. 2007. Kdo vse je torej pri lastninjenju manipuliral z državljani in očitno dopuščal oškodovanja gospodarskih družb, ter kratil ustavne lastninske pravice običajnih državljanov? Kdo vse je malomarno in nevestno ali celo namenoma delal, da je ta direktiva ostala v predalu? Katera politika (in stroka) leta dolgo ni upoštevala evropske direktive varovanja delničarjev in upnikov? Nadutost in neznanje slovenske politike in javne stroke sta vzroka, da je tako pomembna evropska direktiva ostala v predalu in ni bila upoštevana do novembra 2007. Tako ravnaje vse politike in tudi javne stroke kaže, kako smo naduti, da politika enostavno zanemari tako nadvse pomembno evropsko direktivo in jo uzakoni, ter pri tem le napiše:« «Cilj novele Zakona o prevzemih je, da onemogoči izčrpavanje ciljne družbe. S predlagano rešitvijo se sledi namenu evropske direktive varovanja delničarjev in upnikov.«
    Desnica pa je v času njenega mandata trdila, da privatizacija poteka skladno slovenski zakonodaji in tudi evropski direktivi. Torej tudi desnica dolgo ni dojela EU direktive in je šele tik pred koncem mandata vlada popravila zakonodajo. To je bil ponovni «razkol« Slovencev, prava tragedija oz. oškodovanje mnogih podjetij, delničarjev in upnikov in zaposlenih! Politika in javna pravna in ekonomska stroka so omogočile menedžerjem da so brez vložka svojega denarja postali lastniki podjetij ,kapitalisti. Vsi pa prisegajo, da naša pravna država deluje dobro, kar je parodija pravičnosti in prava, saj politika ni zaščitila ne podjetja , ne zaposlene, omogočila je, da so menedžerji postali še lastniki podjetja – kapitalisti. Takoj po volitvah 1992 leta je namreč nova koalicija, naveza LDS – ZLSD, zdajšnja SD, bistveno spremenila privatizacijsko zakonodajo. Vpeljali so tako imenovani beneficirani notranji odkup delnic. Ta Drnovškova privatizacija je imela za posledico popolno razvrednotenje certifikatov, za katere ni bilo več realne protivrednosti in je de facto ponovno uveljavila Markovićevo privatizacijsko zakonodajo. S tem so ponovno menedžerski prevzemi postali možni in vsaj za levi del slovenske politike tudi zaželeni. Res je, da se tudi desni del slovenske politike še omotičen od volilnega poraza ni najodločneje uprl Drnovšek-Markovićevi lastninski zakonodaji, ni na primer zahteval njene ustavne presoje. Tako smo torej državljani pri privatizaciji spet ostali neenakopravni, kršena je bila ustava in naše ustavne lastninske pravice. Mag. Anton Rop,LDS/SD je bil premier in politik, ki je najbolj vplival na zakonodajo o prevzemih podjetij, pri čemer mu je svetovala in zakone pisala pravnica dr. Nina Plavšak. Ta zakonodaja je omogočala oškodovanje gospodarskih družb.
    Vsak dan pa nam osrednji mediji sporočajo oceno levice, da je za Slovenijo najbolj nevaren kapital. Kar je demagogija iz neznanja, kot da slovenska ekonomija ne potrebuje kapitala, a državi ga že vseskozi akutno primanjkuje! Dokler državljani toleriramo politike in strokovnjake, ki so sprejeli in zagovarjali odločitve in zakone, ki so državljanom in državi naredili nepopravljivo škodo, da Sloveniji ne more biti bolje. Ta politika ne razume, kaj je pravičnost in s tem povezana ekonomija, brez nepotizma, kar je naša pogosta praksa, pri nas torej je nepotizem in »sine kura«.
    Zagotovo je najbolj usodna, škodljiva in nesprejemljiva izjava dr. Jožeta Mencingerja, objavljena v GV 1996 in 1998: »Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.
    Certifikati so ničvredni papirji, zaupam samo depozitom na banki, vse druge naložbe so nekoristna špekulacija.« Dr. Mencinger je tudi dejal: »Nič ni narobe niti z vrnitvijo v kapitalizem, v katerem so menedžerji kar lastniki.«
    Milan Kučan pa je v televizijskem pogovoru v torek 15. januarja 2002 med drugim izjavil, da je nameravani menedžerski odkup v podjetju BTC-Ljubljana neetičen, saj pomeni »siromašenje« podjetja. Politika in pravna država pa je sprejela nemoralno sporočilo pedagoga naroda dr. Mencingerja. Ta izjava še dandanes ne moti ne politikov levice, ne večine akademikov in strokovnjakov, ne glavne medije oz. ne večine novinarjev.
    Kdo je torej pri lastninjenju manipuliral z državljani in očitno dopuščal oškodovanja gospodarskih družb, -ki so potem pristale z dolgovi v bančni luknji-, kratil pravice delničarjev in upnikov ter kratil ustavne lastninske pravice običajnih zaposleni delojemalcev.
    Franc Mihič 7.12.2020

  7. Čeprav je TV Slovenija naš javni medijski servis ter nacionalna televizija, pa očitno niti ni presenetljivo njeno obnašanje v razmerju do sedanje vlade, ki očitno ni »prave« politične barve.
    Da je bil odnos TVS do »ideološko neprimernih« vladnih ekip že v preteklosti del stalne prakse, pa dokazuje tudi primer izpred tridesetih let. V začetku februarja je namreč v oddaji Utrip, ki je vsako predstavljala tedensko dogajanje v notranji politiki, avtor obtožil tedanjo vlado, da »vlada v imenu vlade« ter da je »nevredna ljudstva«. Seveda se je to nanašalo na Demosovo vlado, ki je oblast prevzela sredi maja 1990. Že pred tem je TVS (tedaj še TV Ljubljana) na dokaj norčav način spremljala konstitutivno sejo prve večstrankarske skupščine, ko pa so prišli prvi kritični odzivi na takšno poročanje, pa so novinarji skoraj razglasili generalno stavko.
    Kakorkoli že, ob izpadu v oddaji Utrip se je kritično oglasil tedanji predsednik občinskega odbora SKD Ribnica Franc Mihič in protestiral zaradi takšnega ravnanja nacionalne televizije. Več pa seveda v priloženih dokumentih zgoraj.
    https://demokracija.si/e-demokracija/dokumenti-zgodba-ki-se-je-zacela-ze-pred-tridesetimi-leti-tudi-takrat-je-nacionalna-televizija-za-demosovo-vlado-sporocala-da-je-ta-vlada-nevredna-ljudstva/

  8. Prvi maj je bil znova tu
    Novi premier dr. Golob je tudi tu. Vsem obljublja novo Svobodo! Hvala mu.
    Dnevnik, 3. maj 2022

    Delavce je zapustila politika, ki vse za ljudstvo dela. Nekoč je pela: »Vse bo naše, delu čast in oblast!« Delavcu je ostalo delo, politiki pa oblast, ki več ne ve, kaj je čast. Brez vesti je dopustila, da so menedžerji brez denarja postali še lastniki, kapitalisti, na račun kapitala podjetja. Delavci pa so le raja brez kapitala. Politika je pomagala lastnikom podjetja, ki jim ni uspelo ustvariti dovolj kapitala, potrebnega, da ne bo stečaja. Politika in stroka sta uzakonili, da lahko lastnik, ko mu zmanjkuje kapitala, kar zadrži prispevke, ki so jih zaposleni zaslužili za pokojnino. Lastnik o tem molči in na plačilni listi to prikrije. Univerzitetni profesor ekonomije celo pravi, da država tako pomaga podjetnikom, da jih kreditirajo kar zaposleni, ki tega ne vedo. Goljufanje poteka že več kot 20 let. Sindikati razumejo stisko lastnikov podjetij. Političnih strank to sprevrženo dogajanje, ki je sramota naše kulture, ne moti. Kaznovanih skoraj ni, tožilci so zadovoljni, saj so vendar suvereni pri svoji oceni.
    Svoboda nam je dragocena. Novi premier dr. Robert Golob to dobro ve, a mogoče še ne vsega?
    Franc Mihič, Ribnica

    Prvi maj je bil znova tu | Dnevnik

    • Predsedniki strank so lahko problem za uspeh
      Dokler voditelji strank vztrajajo na vodilni poziciji, čeprav so kot vodilni odgovorni za uspehe oz. neuspeh stranke na volitvah, ni možnosti, da se pojavijo novi voditelji strank, tudi na desnici. Voditelji, ki so z neuspehi stranke obremenjeni, a samoiniciativno za to takoj nepreklicno ne odstopijo, ne vedo kaj je osebna odgovornost, brez katere ni napredka družbe.
      Ko predsednik stranke, katera je izgubila na volitvah, sam ne odstopi kot odgovoren voditelj stranke, temveč sprašuje tovariše ali naj odstopi, to je, v stranki išče kaj naj stori, se tako izogne vprašanju lastne odgovornosti. V teh primerih je pri nas kar pravilo, da stranka ne sprejme njegovega odstopa in mu podaljša vodenje stranke. Pri tem pa se spregleda, da članstvo stranke ni zaupalo njegovi presoji, da je prav, da odstopi in mu kljub temu nezaupanju odobri da nadaljuje kot predsednik. Spregleda se, da so tako, odgovornost za neuspehe, prevzeli še člani stranke in potem vsi družno ugotovijo, mi smo dobri, godi se nam krivica, drugi so proti nam in našemu predsedniku krivično nastrojeni, torej so drugi krivi za poraz naše stranke na volitvah. Tako tudi ni potrebno skrbeti za novega voditelja ali vsaj potencialnega voditelja, ne voditelju, ki ima sedaj zopet zaupanje za nov mandat, ne stranki in njenim delovnim telesom. Nikogar ne moti, ne predsednika, ne stranko oz. člane in ne njegove volivce, da zopet niso uspeli pridobiti zaupanja novih volivcev, kar je permanentna naloga vsake stranke. Stranka lahko poveča svojo moč s povečanjem članstva in volivcev, ki zaupajo stranki, ki številčno raste, pa ne zaradi zalivanja z vodo, temveč tako, da vodstvo in člani stranke prijazno vabijo državljane v svojo stranko in jim vsak po svojih sposobnostih pove, zakaj so že člani stranke.
      Brez sprememb glede osebne odgovornosti, ki jih stranka pokaže volivcem, ni in ne bo napredka za stranko in državo. Izgovor, da so za neuspeh vedno krivi drugi, ne privlači volivce!?
      Lep primer, ki pove veliko, je primer dr, Andreja Bajuka. Dr. Andrej Bajuk predsednik NSi je bil doslej, kot predsednik stranke, edini dosledno odgovoren. Prvemu predsedniku NSi, dr. Bajuku za časa življenja ni bilo lahko. Medtem ko v domovini, ne samo da za svoje delo ni prejel priznanja, ampak je bil deležen samih nasprotovanj in zanikanj, je Evropa njegovo delo visoko cenila. Za leto 2005 je od britanske revije The banker prejel priznanje ‘najboljši finančni minister leta v Evropi’ z obrazložitvijo, da je zaslužen za napredek Slovenije s svojo zavezanostjo davčni previdnosti. V naslednjem letu, 2006, pa ga je revija European voice iz Bruslju nagradila še z dosežkom ‘uspešnež leta’, ker je pod njegovim ministrovanjem Slovenija kot prva nova članica EU vstopila v območje evra. Doma dr. Bajuku niso ploskali, saj ni bil prave barve. S strani medijev je dan za dnem, namesto potrditve pravilnosti njegovih prizadevanj, dobival polena pod noge. Zelo žalostno in obsodbe vredno pa je, da so mu nasprotovali tudi na desnici in to “prefinjeno”, prikrito. O tem nazorno govori članek: Potopil Novo Slovenijo; Demokracija, 2. oktober 2008, stran 74, kjer piše: “Bajuk (…) se je vseskozi trudil, da bi stopil na prste Zidarjevim spornim poslom… Drezanje v Zidarja naj bi šlo v nos njegovemu prijatelju kardinalu Francu Rodetu. Kot pravijo nekateri v NSi, naj bi bil Rodetov urednik Družine preprečil, da bi ta verski tednik v predzadnji številki pred volitvami objavil plačan oglas NSi, v katerem je bil celostranski pogovor z Andrejem Bajukom. V isti številki pa so objavili pogovor s podpredsednico NSi Ljudmilo Novak. Še pred tem NSi ni uspelo, da bi Družina naredila pogovor z Bajukom, čeprav sta menda kar dva škofa poklicala urednika. Nerazumljivo je, da v DRUŽINI niso nikoli naredili intervjuja z dr. Bajukom, ki je kar osem let vodil ‘krščansko ljudsko’ stranko. To sem “preveril” v tedniku Družina. V “iskanje” vpišem aktualna imena NSi. Rezultat je spet zelo zanimiv, zgovoren: Lojze Peterle 21 zadetkov, Ljudmila Novak 20 zadetkov, mag. Janez Drobnič 14 zadetkov, dr. Andrej Bajuk, predsednik NSi, pa 0 zadetkov. Ta rezultat pove zelo veliko, vse! V katoliški Družini, dr. Andrej Bajuk, kot predsednik NSi, edine tedaj krščanske stranke, nizaslužil niti
      V katoliški DRUŽINI dr. Andrej Bajuk, ves čas ko je bil predsednik NSi, ni zaslužil podpore, niti ene besede!? Koga je tedaj podpredsednica NSi, ga. Ljudmila Novak, spoštovala? Ali je bilo pošteno, da je pristala in dala intervju Družini, namesto njenega predsednika NSi, ki je bil tako utišan in umaknjen, da bralci, volivci desnice, tudi bralci katoliške DRUŽINE, niso mogli niti enkrat, celo pred usodnimi volitvami ne, brati intervjuja z dr. Bajukom, prvim predsednikom NSi?
      Kdo je torej eliminiral s političen scene dr. Andreja Bajuka? Slovenska desnica in cerkev!
      Kdaj bo zapisano v zgodovino, kdo je potopil dr. Bajuka in na volitvah »potopil tudi NSi«, ne da bi kdaj odgovarjal? Kot mi je znano, je dr. Bajuk, finančni minister v Janševi vladi, zavračal menedžerske prevzeme podjetij brez vložka lastnega denarja, kar pa ni motilo ne premiera, ne npr. Jožeta Tanka in gotovo še koga v tedanji vladajoči koaliciji. Koncem l. 2007 pa je Janševa vlada le spremenila mnenje in je s zakonom prepovedala menedžerske kredite, ki jih je namesto menedžerja plačalo prevzeto podjetje. To pomeni oškodovanje kapitala podjetja, kar je po evropski direktivi strogo prepovedano. Kdo vse je dotlej podcenjeval direktivo EU, ali je ni razumel, posledica je pa bila “bančna luknja”, ki jo moramo sanirati davkoplačevalci? »Večina menedžerskih odkupov temelji na obremenjevanju prihajajočih denarnih tokov družbe. Z drugimi besedami; na dodatnem zadolževanju družbe. Menedžment namreč za nakupe ne tvega svojega denarja, ampak denar, ki bi ga družbe lahko porabile za naložbe ali razvoj.« Tako je že l. 2002 dejal Jože Lenič, direktor najpomembnejšega državnega sklada – Kapitalske družb V etično zrelih državah so menedžerji dolžni, da s svojim menedžerskim znanjem in delom povečajo kapital podjetju, kar je osnova za razvoj in rast podjetja. Pri nas pa je politika ob pomoči javne stroke, podarila menedžerjem podjetja, na račun zmanjšanja kapitala družbe. Kar je oškodovanje gospodarske družbe. Naša družbena elita, med katero je najbolj vpliven dr. Jože Mencinger, bivši rektor in minister, torej zagovarja tajkune, ne oporeka oškodovanju podjetja. Ta elita proglaša celo obsojene tajkune, za poštenjake in junake. Tudi slovenska Cerkev ni zaznala, da lastninjenje poteka tako, kot da nismo vsi enakopravni, kar veleva ustava. Divje lastninjenje ostaja “tabu tema v ekonom loncu”, za medije in javnost. Pristojni in odgovorni voditelji države oz. družbe, pa nam še naprej pridigajo o pomenu morale in odgovornosti. To je bila za dr. Bajuka velika obremenitev. Kdaj se bodo očetje in botri tajkunov, vsaj opravičili opeharjenim državljanom, ki niso bili enakopravni pri lastninjenju skupnega družbenega premoženja, ko je bilo skupno premoženje zgrešen produkt krvave revolucije, ko je porazdelitev premoženja najpogostejši vzrok za pojav revolucije. Vsi, ki so dopuščali privilegirano divje lastninjenje, tako kot to ne dopušča ustava in morala, bi se morali vsaj opravičiti opeharjenim državljanom! Država prava, pa naj le gotovi, ali je bilo divje lastninjenje pravično in skladno ustavi! Opravičilo bi bilo pošteno in potrebno, da se obrani demokracija oz. pravna država in njena odgovornost do poštenih državljanov!

      Franc Mihič

      P.s.:
      Ljudje smo ob osamosvojitvi in v demokraciji pričakovali pravičnost in enakopravnost, zlasti pri privatizaciji skupne lastnine. Uresničilo se ni tisto, kar je prvotno načrtoval DEMOS.
      Prof. dr. Andrej Umek, SLS, bivši dvakratni minister ugotavlja: »Demosova privatizacija je predvidevala, da del takratnega družbenega premoženja pripade skladom, pokojninskemu, odškodninskemu in razvojnemu, preostalo pa se v obliki certifikatov razdeli med vse polnoletne državljane Republike Slovenije. S tako privatizacijo bi bilo v celoti zadoščeno ustavni zahtevi po enakopravnosti vseh državljanov. Žal se tudi desni del slovenske politike ni odločno uprl Drnovšek–Markovićevi lastninski zakonodaji, ni, na primer, zahteval njene ustavne presoje«. Kdo so bili tedaj predsedniki desnih strank? Prof. dr. Andrej Umek, nedavno jasno pravi:«Samo uspešna sanacija posledic ponesrečenega »Beneficiranega notranjega odkupa« lahko vodi do večje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva in višje dodane vrednosti na zaposlenega. Le tako bomo izzive 4. Industrijske revolucije obrnili sebi v prid in Slovencem zagotovili višji življenjski standard, primerljiv z najuspešnejšimi državami EU. Prepričan sem, da je to v resničnem nacionalnem interesu in bi moralo biti cilj vsake odgovorne vlade.« Desne stranke niso sprožile ustavnega spora, da bi končale to goljufanje. Niso sprožile ustavnega spora zaradi zakonodaje o lastninjenju skupne družbene lastnine, ki jo je sprejela tranzicijska levica, ki je omogočala divje lastninjenje in menedžerske kredite oz. menedžerske prevzeme brez vložka lastnega denarja, saj je kupnino oz. kredit plačalo kar podjetje, če je preživelo. Žal na to ni nobenega odziva.

  9. Predsedniki strank so lahko problem, ne pa rešitev.
    Dokler voditelji strank vztrajajo na vodilni poziciji, čeprav so kot vodilni odgovorni za uspehe oz. neuspeh stranke na volitvah, ni možnosti, da se pojavijo novi voditelji strank, tudi na desnici. Voditelji, ki so z neuspehi stranke obremenjeni, a samoiniciativno za to takoj nepreklicno ne odstopijo, ne vedo kaj je osebna odgovornost, brez katere ni napredka družbe.
    Ko predsednik stranke, katera je izgubila na volitvah, sam ne odstopi kot odgovoren voditelj stranke, temveč sprašuje tovariše ali naj odstopi, to je, v stranki išče kaj naj stori, odstopi ali ostane, se tako izogne vprašanju lastne odgovornosti. V teh primerih je pri nas kar pravilo, da stranka ne sprejme njegovega odstopa in mu podaljša vodenje stranke. Pri tem pa se spregleda, da članstvo stranke ni zaupalo njegovi presoji, da je prav, da odstopi in mu kljub temu odobri da nadaljuje kot predsednik. Pri tem se pa spregleda, da so tako, odgovornost za neuspehe, prevzeli še člani stranke in potem vsi družno ugotovijo, mi smo dobri, godi se nam krivica, drugi so proti nam in našemu predsedniku krivično nastrojeni, torej so drugi krivi za poraz naše stranke na volitvah. Tako tudi ni potrebno skrbeti za novega voditelja ali vsaj potencialnega voditelja, ne voditelju, ki ima sedaj zopet zaupanje za nov mandat, ne stranki in njenim delovnim telesom. Nikogar pa ne moti, ne predsednika, ne stranko oz. člane in njegove volivce. pa ne moti, da zopet niso uspeli pridobiti zaupanja novih volivcev, kar je permanentna naloga vsake stranke, da tako lahko poveča svojo moč s povečanjem članstva, volivcev, ki zaupajo stranki, ki številčno raste, pa ne zaradi zalivanja z vodo, temveč tako, da vodstvo in člani stranke prijazno vabijo državljane v svojo stranko in jim vsak po svojih sposobnostih pove, zakaj so že člani stranke.
    Brez sprememb glede osebne odgovornosti, ki jih stranka pokaže volivcem, ni in ne bo napredka za stranko in državo. Izgovor, da so za neuspeh vedno krivi drugi, ne privlači volivce!?
    Lep primer, ki pove veliko, je primer dr, Andreja Bajuka. Dr. Andrej Bajuk predsednik NSi je bil doslej, kot predsednik stranke, edini dosledno odgovoren. Prvemu predsedniku NSi, dr. Bajuku za časa življenja ni bilo lahko. Medtem ko v domovini, ne samo da za svoje delo ni prejel priznanja, ampak je bil deležen samih nasprotovanj in zanikanj, je Evropa njegovo delo visoko cenila. Za leto 2005 je od britanske revije The banker prejel priznanje ‘najboljši finančni minister leta v Evropi’ z obrazložitvijo, da je zaslužen za napredek Slovenije s svojo zavezanostjo davčni previdnosti. V naslednjem letu, 2006, pa ga je revija European voice iz Bruslju nagradila še z dosežkom ‘uspešnež leta’, ker je pod njegovim ministrovanjem Slovenija kot prva nova članica EU vstopila v območje evra. Pred leti dr. Bajuku niso ploskali, saj ni bil prave barve. S strani medijev je dan za dnem namesto potrditve pravilnosti njegovih prizadevanj dobival polena pod noge.” Zelo žalostno in obsodbe vredno pa je, da so mu nasprotovali tudi na desnici in to “prefinjeno”, prikrito. O tem nazorno govori članek: Potopil Novo Slovenijo; Demokracija, 2. oktober 2008, stran 74, kjer piše: “Bajuk (…) se je vseskozi trudil, da bi stopil na prste Zidarjevim spornim poslom… Drezanje v Zidarja naj bi šlo v nos njegovemu prijatelju kardinalu Francu Rodetu. Kot pravijo nekateri v NSi, naj bi bil Rodetov urednik Družine preprečil, da bi ta verski tednik v predzadnji številki pred volitvami objavil plačan oglas NSi, v katerem je bil celostranski pogovor z Andrejem Bajukom. V isti številki pa so objavili pogovor s podpredsednico NSi Ljudmilo Novak. Še pred tem jim v NSi ni uspelo, da bi Družina naredila pogovor z Bajukom, čeprav sta menda kar dva škofa poklicala urednika. Presenetljivo in nepojmljivo je, da v DRUŽINI niso nikoli naredili intervjuja z Bajukom, ki je kar osem let vodil ‘krščansko ljudsko’ stranko. Skratka, s svojim vplivom, zvezami in denarjem naj bi jih ustavil razvpiti ‘mojster aneksov’ M. B.” Tedaj, ko sem to bral, sem takoj “preveril” še tednik Družina. V “iskanje” vpišem aktualna imena NSi. Rezultat je spet zelo zanimiv, zgovoren: Lojze Peterle 21 zadetkov, Ljudmila Novak 20 zadetkov, mag. Janez Drobnič 14 zadetkov, dr. Andrej Bajuk, predsednik NSi, pa 0 zadetkov. Ta rezultat pove zelo veliko, vse!
    V katoliški DRUŽINI si dr. Andrej Bajuk, ves čas ko je bil predsednik NSi, ni zaslužil podpore, niti ene besede!? Koga je tedaj podpredsednica NSi, ga. Ljudmila Novak, spoštovala in podpirala, kardinala dr. Franceta Rodeta, ali dr. Andreja Bajuka, svojega predsednika stranke Nsi?
    Ali je bilo pošteno, da je pristala in dala intervju namesto njenega predsednika NSi, ki je bil tako utišan in umaknjen, da bralci, volivci desnice, tudi bralci katoliške DRUŽINE, niso mogli niti enkrat, celo pred usodnimi volitvami ne, brati intervjuja z dr. Bajukom, prvim predsednikom NSi?
    Kdo je torej eliminiral s političen scene dr. Andreja Bajuka? Slovenska desnica in cerkev!
    Kdaj bo zapisano v zgodovino, kdo je potopil dr. Bajuka in na volitvah »potopil tudi NSi«, ne da bi kdaj odgovarjal? Iz objavljenega Zelo žalostno in obsodbe vredno pa je, da so mu nasprotovali tudi na desnici in to “prefinjeno”, prikrito. O tem nazorno govori članek: Potopil Novo Slovenijo; Demokracija, 2. oktober 2008, stran 74, kjer piše: “Bajuk (…) se je vseskozi trudil, da bi stopil na prste Zidarjevim spornim poslom… Drezanje v Zidarja naj bi šlo v nos njegovemu prijatelju kardinalu Francu Rodetu. Kot pravijo nekateri v NSi, naj bi bil Rodetov urednik Družine preprečil, da bi ta verski tednik v predzadnji številki pred volitvami objavil plačan oglas NSi, v katerem je bil elostranski pogovor z Andrejem Bajukom. V isti številki pa so objavili pogovor s podpredsednico NSi Ljudmilo Novak. Še pred tem jim v NSi ni uspelo, da bi Družina naredila pogovor z Bajukom, čeprav sta menda kar dva škofa poklicala urednika. Presenetljivo in nepojmljivo je, da v DRUŽINI niso nikoli naredili intervjuja z Bajukom, ki je kar osem let vodil ‘krščansko ljudsko’ stranko. Kot mi je znano, je dr. Bajuk, finančni minister v Janševi vladi, zavračal menedžerske prevzeme podjetij brez vložka lastnega denarja, kar ni motilo ne premiera, ne npr. Jožeta Tanka, a sta koncem mandata le spremenila mnenje in je vlada s zakonom prepovedala menedžerske kredite, ki jih je namesto menedžerja plačalo prevzeto podjetje, kar je oškodovanje kapitala podjetja, kar je po evropski direktivi strogo prepovedano. Kdo vse je dotlej podcenjeval direktivo EU, ali je ni razumel, posledice pa so v “bančni luknji, ki jo saniramo davkoplačevalci? Menedžerji so tako lahko postali lastniki podjetja, kapitalisti tako, da so za svojo ambicijo postati lastnik in kapitalist, uporabili sredstva, to je kapital podjetja. V etično zrelih državah, pa so menedžerji v upravah dolžni, da s svojim znanjem in delom, povečajo kapital podjetju, kar tem menedžerjem povečuje ugled in ceno njihovega dela. Pri nas pa politika, še bolj pa stroka, proglaša celo obsojene tajkune za narodne junake. Vse je o tem tiho, le pristojni in odgovorni, nam ob pomoči medijev, še pridigajo o morali in odgovornosti….
    To je bila za dr. Bajuka velika obremenitev. Kdaj se bodo očetje in botri tajkunov, vsaj opravičili opeharjenim državljanom? Opravičilo bi bilo pošteno, do dr. Bajuka in do javne morale, do demokracije, do države in njenih ljudi, mar ne?
    P.s.:Ljudje smo ob osamosvojitvi in v demokraciji pričakovali pravičnost in enakopravnost, zlasti pri privatizaciji skupne lastnine. Uresničilo se ni tisto, kar je prvotno načrtoval DEMOS.
    Prof. dr. Andrej Umek, SLS, bivši dvakratni minister ugotavlja: »Demosova privatizacija je predvidevala, da del takratnega družbenega premoženja pripade skladom, pokojninskemu, odškodninskemu in razvojnemu, preostalo pa se v obliki certifikatov razdeli med vse polnoletne državljane Republike Slovenije. S tako privatizacijo bi bilo v celoti zadoščeno ustavni zahtevi po enakopravnosti vseh državljanov. Žal se tudi desni del slovenske politike ni odločno uprl Drnovšek–Markovićevi lastninski zakonodaji, ni, na primer, zahteval njene ustavne presoje«. Kdo so bili tedaj predsedniki desnih strank? Prof. dr. Andrej Umek, nedavno jasno pravi:«Samo uspešna sanacija posledic ponesrečenega »Beneficiranega notranjega odkupa« lahko vodi do večje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva in višje dodane vrednosti na zaposlenega. Le tako bomo izzive 4. Industrijske revolucije obrnili sebi v prid in Slovencem zagotovili višji življenjski standard, primerljiv z najuspešnejšimi državami EU. Prepričan sem, da je to v resničnem nacionalnem interesu in bi moralo biti cilj vsake odgovorne vlade.« Žal na to ni nobenega odziva.