Povojni poboji in Srebrenica

6
93

Mehmedalija AlićDobršen del letošnjega leta spominja in hkrati opozarja na dogodke ob koncu druge svetovne vojne in neposredno po njej. O tistem času, gre, kot vemo, za leto 1945, kar naprej pišejo zdaj že ostareli udeleženci posameznih dogodkov, politiki, zgodovinarji, časnikarji in strankarski prvaki. Ti teme druge svetovne vojne in obdobja po njej v Sloveniji pogosto izrabljajo za potrebe dnevne politike. V prejšnjih dneh pa se je zgodila novost v ravnanju in stališču tistih, ki že ves čas po osamosvojitvi Slovenije poskušajo utemeljevati povojne poboje s trditvijo, da je pač šlo za odstranitev protirevolucionarjev, sovražnikov nove ureditve in sodelavcev okupatorjev. Ko so se začele priprave na spominske prireditve v Srebrenici, kjer je bilo okoli 8.000 Bošnjakov žrtev pokola sil bosanskih Srbov, je slovenska vladajoča politika začela zelo glasno obsojati genocid, povzročen v Srebrenici, Rusijo, ki je z vetom preprečila sprejem britanske resolucije z obsodbo omenjenega genocida v Varnostnem svetu Združenih narodov, in se navduševati nad resolucijo o genocidu v Srebrenici, ki jo je sprejel Evropski parlament.

Po mednarodno priznani definiciji in opredelitvi “genocid pomeni vsakršno sistematično uničevanje katerekoli narodnostne, etnične, rasne ali verske skupine z namenom v celoti ali delno uničiti to skupino”. Državni zbor je po dolgotrajnih prizadevanjih stranke Nova Slovenija – Krščanski demokrati, sprejel nov zakon o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev, vendar so to omogočili samo poslanci Stranke modernega centra, torej največje vladne stranke, in poslanci SDS, ki so se glasovanja vzdržali. Vse druge koalicijske stranke so glasovale zoper zakon, ki bo zgolj urejal postopke do trenutka, ko se neko grobišče vpiše v register in se uvrsti v kategorijo vojnih grobišč. Predsednica Nove Slovenije – Krščanskih demokratov, Ljudmila Novak, je parlamentarcem znova povedala, da je v Sloveniji okoli 600 prikritih vojnih grobišč, v njih pa mora prisilno počivati kakih 15.000 po vojni ubitih Slovencev. V SDS so ob sprejemu zakona v odprtem pismu slovenski javnosti zapisali, “da je treba samo barbare z zakonom prisiliti, da pokopljejo mrtve, civilizirani narodi pa pokop naredijo zato, ker se jim to zdi prav”.

V Sloveniji v odzivih na spominske slovesnosti v Srebrenici prevladuje mnenje, da tudi vojna grobišča pri nas, ki so bila doslej namerno prikrivana, zamolčevana, zasramovana in mnoga že potisnjena v zgodovinsko pozabo, pomenijo genocid, nekakšna Srebrenice na slovenski način. Noben slovenski politik tega ni upal direktno in jasno izreči. Pač pa je neka bralka na spletu zapisala: “Največja napaka je že v novem zakonu. To niso prikrita grobišča, ampak prikrita morišča. Poglejte si morišče v Srebrenici, kako so ga uredili v dvajsetih letih, pri nas v Sloveniji pa niso sposobni morije niti obsoditi. Sicer pa največje morišče v Evropi po drugi svetovni vojni ni Srebrenica, ampak je to kar Slovenija s Hudo jamo in drugimi 600 morišči”.

Slovenski oblastniki molčijo tudi o naslednji zahtevi, ki je zapisana v resoluciji Evropskega parlamenta o genocidu v Srebrenici. Zahtevano je namreč, “da je treba večjo pozornost nameniti sojenjem za vojne zločine na nacionalni ravni”. V Sloveniji pa doslej še nobeno sodišče ni uvedlo nobenega postopka zoper kakega osumljenca vojnega zločina po drugi svetovni vojni.

Svoj pogled in oceno polpretekle zgodovine je pred nekaj dnevi predstavilo tudi Društvo Nova slovenska zaveza, in sicer v zajetnem in vsebinsko zelo bogatem zborniku z naslovom Temelj prihodnosti. Namenili so ga 70-letnici konca vojne in začetka totalitarnega režima. V enem izmed besedil je zapisana tudi trditev, da slovenski narod še ene revolucije, spričo njene grozljivosti, kakršno je že moral prestati, ne bi več preživel. Peter Sušnik, predsednik Nove slovenske zaveze, pa je na platnici zbornika zapisal, “da 14.200 imen in priimkov, napisanih na preko 170 farnih spominskih ploščah, pomeni najbolj popolno zbirko podatkov o žrtvah genocida pri Slovencih”.

Soočanje s preteklostjo, ki traja in traja, a ne privede k napredku in dogovoru o nobenem izmed vprašanj iz naše novejše zgodovine, čedalje več ljudi navdaja z obupom, zagrenjenostjo, da, celo z besom. Politika, ki je na oblasti, seveda poskuša tudi v takih razmerah in stalnih napetostih med posameznimi družbenimi sloji upravljati državo in reševati njena najbolj nujna in aktualna vprašanja. Kakšne so razmere v Sloveniji in kako naj bi najbolj pereča vprašanja reševali, javnosti najbolj pogosto in, kot je videti tudi najraje, razlagajo državni poglavar Borut Pahor, premier Miro Cerar in finančni minister Dušan Mramor. Iz njihovih izjav in pojasnjevanj smo zvedeli, da se Slovenija glede Grčije finančno ne bo več izpostavljala v tolikšnem obsegu, kot je to storila v prvem obdobju pogovorov Evropske komisije z omenjeno državo v krizi. Slovenija se domnevno pripravlja tudi na sprejem okoli 300 beguncev, ki bi prišli iz afriških držav. Gospodarska rast še nadalje narašča, toda z izhodišči v povprečno majhnih plačah, nizkih pokojninah, še vedno visoki brezposelnosti, majhnih tujih naložbah in preveliki javni upravi.

Morda bo kmalu postalo vroče na slovensko-hrvaški meji, pa so zapisali v novi številki tednika Demokracija in s tem spomnili na odločanje mednarodne arbitražne komisije o državni meji med Slovenijo in Hrvaško. Toda Stalno arbitražno sodišče v nizozemskem Haagu je skoraj hkrati s slovenskimi napovedmi in pričakovanji glede odločitve o meji sporočilo, “da bo šele v sredini decembra pričakovati odločitev o meji med Slovenijo in Hrvaško”. Obenem so spomnili, “da bo odločitev zavezujoča in bo predstavljala končno rešitev spora glede meje med državama”. Na slovenskem zunanjem ministrstvu ob določitvi datuma predvidene odločitve o meji med državama poudarjajo, “da se je potrebno zavedati, da je celoten primer, ki vključuje poleg morskih vprašanj tudi določitev celotne kopenske meje, zelo obsežen in zahteven, zaradi česar si je Arbitražno sodišče zanj vzelo nekoliko več časa”. Sodišče naj bi preučilo tudi Spomenico, ki so mu jo poslali lastniki slovenskih zemljišč na južnem bregu reke Dragonje. V dokumentu poudarjajo, da ne bodo sprejeli nobene rešitve, s katero bi arbitraža ozemlje južno od reke Dragonje, ki je bilo zmeraj slovensko in ga je Hrvaška zgolj okupirala, dodelila Republiki Hrvaški. Taka razsodba bi bila podobna ruski zasedbi polotoka Krim, “ter bi se ji uprli z vsemi sredstvi”.

Smo pa zagotovo solidarni s slovito letalsko družbo Iva Boscarola v Ajdovščini, ki je hotel s svojim električnim letalom prvi na svetu preleteti Rokavski preliv. Ker to zna in bi zmogel. Pa so mu konkurenti z multinacionalkama Siemens in Airbus to prepovedali. Prevladal je interes denarja, meni ajdovski poslovnež in letalski uspešnež. In Ivo Boscarol zatrjuje, da trenutno obstaja na svetu največ deset električnih letal, ki bi se lahko lotila poskusa preleta čez Rokavski preliv. Tri taka električna letala bi lahko našli v hangarjih Pipistrela v Ajdovščini.

V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.

6 KOMENTARJI

  1. Zavistni in neodgovorni homo socialisticus v družbah, kjer se socializem nadaljuje, še kar naprej povzroča genocide na razredni, nacionalni ali verski osnovi. Laž, kosmata vest in grabljenje- po njih delih jih boste spoznali.

    Očitno se bo Srebrenica v 21.stl.ponovila še kje, ne samo v Sloveniji.

  2. utemeljevati povojne poboje s trditvijo, da je pač šlo za odstranitev protirevolucionarjev, sovražnikov nove ureditve in sodelavcev okupatorjev.
    ================
    Kolikor jaz slišim se govori samo o tem, tretjem. O prvih dveh ni niti sledu, ker bi to bilo res težko, da bi s tem opravičevali poboje.

  3. Končno se reče bobu bob.

    Končno smo se dokopali do življenjske logike in zdrave pameti. pa pri tako enostavnem življenjskem vprašanju.

    Kakšne neumnosti se tudi dogajajo na drugih področjih?!

    V politiki ne bi smeli delovati ljudje, ki ne obvladajo življenjsko logiko in zdravo pamet! Samo pomislimo koliko škode povzročijo s svojimi neumnostmi in neučinkovitostjo!

    Naj se takoj opravijo preizkusni testi za vse politike in tiste na odgovornih položajih v državni upravi!

  4. Ena izmed nelogičnosti je tudi naslednja:

    Mediji hvalospevno uporabljajo izraz ” prestolnica” za Ljubljano.

    Po drugi strani pa omalovažujoč izraz za Slovenijo – ” ta država”, pa čeprav so državni organi in državne službe v Ljubljani in čeprav je sestavni del države, državnih organov in državnih služb, tudi občina Ljubljana.

    Kaj je v ozadju teh različnih meril?

    Mogoče Janković, ki je župan občine Ljubljana?

  5. Ker nenehno poudarjamo, da je Ljubljana prestolnica, bi morala tudi poudarjati, da je “ta država” lepa Slovenija, kar drži kot pribito, saj je biotsko najbolj raznovrstna.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite