Spoštovani France!
Ker sva oba dobršen del življenja preživela v totalitarnem sistemu, se verjetno strinjaš, da je razlika v količini informacij, katerih smo vsakodnevno deležni (tudi zaradi tehničnega napredka!) med tedanjim in sedanjim časom – ogromna!
Po mojem mnenju smo priča že kar pojavu »information over-flow« in se komaj še znajdemo v tem divjem toku novic, komentarjev, fotografij, posnetkov, zvokov… Klasične medije – časopise, radio in televizijo – na vsej fronti prehiteva še internet, kjer se aktualnost ter zastarelost informacij ne meri več le v dnevih, ampak urah (blogi in portali) in celo minutah (Twitter)…
To se seveda zelo pozna tudi na področju, ki naju oba zelo zanima: pri politiki in širših družbenih temah. Če se je pri nas v svinčenih časih sem ter tja v javnost izmuznil kašen oporečniški članek, je bil v zavesti javnosti obravnavan še tedne, mesece in leta… Danes pa tudi najina pisma na Časniku zdržijo pozornost (komentiranje) le kakšen dan ali dva, nato pa jih že prehitijo drugi »konkurenčni« kritični zapisi, pobude in predlogi, iniciative (poleg tistih dveh, kateri omenjaš – Odbor 2014 in Peticija za privatizacijo – bi poudaril še iniciativo Prebudimo Slovenijo!)… In prav je tako!
Človeku pa je žal, da se velika večina zelo dobrih idej, zamisli in predlogov (po resetiranju, prebujenju, »očiščenju in pomlajenju«…) kar nekako izgubi, razvodeni in pozabi, pa tudi, če so morda zelo koristni in potrebni. Ob takšni ugotovitvi bi tudi midva lahko izgubila voljo po nadaljnjem dopisovanju in se vprašala: »Kakšen smisel pa vse to ima? Zaradi tega stanje duha v tej naši sedanji Sloveniji ne bo nič boljše? Na obnašanje vodilnih politikov midva pač ne moreva kaj dosti vplivati? Niti na desnici ne moreva kaj dosti storiti? Njena konsolidacija (in s tem stabilizacija Slovenije) je zaenkrat pač iluzija?«
Če se strinjaš, France, bi kljub takšnim tehtnim pomislekom midva le poskusila narediti kakšen korak naprej? Nekaj nadpovprečnega vpliva pa morda le imava, vsaj v najinih strankah… tudi zaradi javnosti tega dopisovanja? (Hvala Bogu za demokracijo, kjer tudi strankinim politikom ni vseeno za mnenje članov in simpatizerjev!)
Zato izkoriščam tole dopisovanje in predlagam najino »solo« akcijo… Kar bo, pa bo!
V svojem prvem »izzivalnem« članku »Slovenija pri zdravniku« sem postavil naslednjo tezo:
»Glavni vzrok za težave samostojne Slovenije je nenehna politična nestabilnost. Kako umiriti DESNI del političnega prostora ter se tako pripraviti na naslednje volitve? Za umiritev celotnega političnega prostora pa je potrebna in zaželjena stabilizacija tudi na LEVICI.« (to slednje bova midva prepustila drugim.)
Zelo bom vesel, če me boš korigiral, ali dopolnil, ampak moj »recept« za odpravo nestabilnosti na desnici (SDS-NSi-SLS), vsebuje naslednje ZAČETNE faze:
1. O(d)pustitev starih zamer
2. Dogovor o nenapadanju
3. Dogovor o sodelovanju
4. Skupno posredovalno telo
Če bi se strankina vodstva odločila za gornji začetek, potem sva lahko prepričana, da tudi ne bo težko nadaljevati v smeri PREDVOLILNE koalicije in kvalitetnih skupnih priprav na naslednje volitve (kadarkoli že bodo)! Bojim se, da je zanašanje na povolilno koalicijo preveč tvegano in negotovo.
Ker pa se oba dobro zavedava trenutne situacije in (na videz) nepremostljive napetosti, predvsem med strankama SDS in NSi – lahko poskusiva kaj premakniti na tem, tako težkem in pomembnem začetku!
Bistveno bi bilo: piznanje, da so bile napake na obeh straneh!
Kot veš, sem najinim funkcionarjem po malem že pomagal, pri »samoizpraševanju« in naštevanju »lastnih grehov« – pri tem mi lahko še naprej tudi pomagaš – saj je to ključno za OPUSTITEV STARIH ZAMER!
Tule ponavljam svojo ugotovitev, da je (bila) krivda za nepotrebno zaostrovanje med NSi in SDS – na obeh straneh (enaka)! Oboji so preveliko težo dajali manj pomembnim dejanjem in izjavam druge strani – v primerjavi z vsemi številnimi drugimi pomembnimi povezovalnimi faktorji! In to ni (bilo) politično modro!
V zrelih demokracijah se sklepajo po potrebi celo (ne)načelne velike koalicije – na primer med levimi in desnimi strankami, če je to nujno potrebno za dobro lastne države. V vsakem takem primeru morajo politiki obeh strani izbrati le ključna politična vprašanja – najti najmanjši skupni imenovalec – vse ostalo pa temu podrediti! Tudi »požreti« marsikatero staro izjavo, obljubo itd… predvsem pa zamero!
In če to lahko naredijo celo stranke z nasprotno ideološko podlago in usmeritvijo, kako da tega ne bi mogle narediti stranke istega političnega pola, podobnih vrednostnih usmeritev in s članstvom v isti politični skupini (v našem primeru EPP)?
Sam v primeru spora med SDS in NSi že vidim vse številne očitke, pomisleke in ovire, katere nama bodo servirali vodilni… in verjetno jih vidiš tudi ti? Najina vloga pa bi bila lahko ravno v tem, da bi jih pozvala k večji politični modrosti: »Premostite vse te (ne)utemeljene – objektivno pa manj pomembne očitke, pustite jih ob strani in se osredotočite na druge, veliko pomemnbejše – za našo skupno Slovenijo!«
In zato, France, predlagam zelo (majhen, a pomemben) konkreten korak:
Povabiva Janeza Janšo in Ljudmilo Novak na eno kavico!
Vprašala ju bova, kaj menita o najinih (upam, da skupnih) štirih točkah ZAČETNE faze?
Lep pozdrav!
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
