Povabiva ju na kavo!

19

tomazic-cukjati2Spoštovani France!

Ker sva oba dobršen del življenja preživela v totalitarnem sistemu, se verjetno strinjaš, da je razlika v količini informacij, katerih smo vsakodnevno deležni (tudi zaradi tehničnega napredka!) med tedanjim in sedanjim časom – ogromna!

Po mojem mnenju smo priča že kar pojavu »information over-flow« in se komaj še znajdemo v tem divjem toku novic, komentarjev, fotografij, posnetkov, zvokov… Klasične medije – časopise, radio in televizijo – na vsej fronti prehiteva še internet, kjer se aktualnost ter zastarelost informacij ne meri več le v dnevih, ampak urah (blogi in portali) in celo minutah (Twitter)…

To se seveda zelo pozna tudi na področju, ki naju oba zelo zanima: pri politiki in širših družbenih temah. Če se je pri nas v svinčenih časih sem ter tja v javnost izmuznil kašen oporečniški članek, je bil v zavesti javnosti obravnavan še tedne, mesece in leta… Danes pa tudi najina pisma na Časniku zdržijo pozornost (komentiranje) le kakšen dan ali dva, nato pa jih že prehitijo drugi »konkurenčni« kritični zapisi, pobude in predlogi, iniciative (poleg tistih dveh, kateri omenjaš – Odbor 2014 in Peticija za privatizacijo – bi poudaril še iniciativo Prebudimo Slovenijo!)… In prav je tako!

Človeku pa je žal, da se velika večina zelo dobrih idej, zamisli in predlogov (po resetiranju, prebujenju, »očiščenju in pomlajenju«…) kar nekako izgubi, razvodeni in pozabi, pa tudi, če so morda zelo koristni in potrebni. Ob takšni ugotovitvi bi tudi midva lahko izgubila voljo po nadaljnjem dopisovanju in se vprašala: »Kakšen smisel pa vse to ima? Zaradi tega stanje duha v tej naši sedanji Sloveniji ne bo nič boljše? Na obnašanje vodilnih politikov midva pač ne moreva kaj dosti vplivati? Niti na desnici ne moreva kaj dosti storiti? Njena konsolidacija (in s tem stabilizacija Slovenije) je zaenkrat pač iluzija?«

Če se strinjaš, France, bi kljub takšnim tehtnim pomislekom midva le poskusila narediti kakšen korak naprej? Nekaj nadpovprečnega vpliva pa morda le imava, vsaj v najinih strankah… tudi zaradi javnosti tega dopisovanja? (Hvala Bogu za demokracijo, kjer tudi strankinim politikom ni vseeno za mnenje članov in simpatizerjev!)
Zato izkoriščam tole dopisovanje in predlagam najino »solo« akcijo… Kar bo, pa bo!

V svojem prvem »izzivalnem« članku »Slovenija pri zdravniku« sem postavil naslednjo tezo:

»Glavni vzrok za težave samostojne Slovenije je nenehna politična nestabilnost. Kako umiriti DESNI del političnega prostora ter se tako pripraviti na naslednje volitve? Za umiritev celotnega političnega prostora pa je potrebna in zaželjena stabilizacija tudi na LEVICI.« (to slednje bova midva prepustila drugim.)

Zelo bom vesel, če me boš korigiral, ali dopolnil, ampak moj »recept« za odpravo nestabilnosti na desnici (SDS-NSi-SLS), vsebuje naslednje ZAČETNE faze:

1. O(d)pustitev starih zamer
2. Dogovor o nenapadanju
3. Dogovor o sodelovanju
4. Skupno posredovalno telo

Če bi se strankina vodstva odločila za gornji začetek, potem sva lahko prepričana, da tudi ne bo težko nadaljevati v smeri PREDVOLILNE koalicije in kvalitetnih skupnih priprav na naslednje volitve (kadarkoli že bodo)! Bojim se, da je zanašanje na povolilno koalicijo preveč tvegano in negotovo.

Ker pa se oba dobro zavedava trenutne situacije in (na videz) nepremostljive napetosti, predvsem med strankama SDS in NSi – lahko poskusiva kaj premakniti na tem, tako težkem in pomembnem začetku!

Bistveno bi bilo: piznanje, da so bile napake na obeh straneh!

Kot veš, sem najinim funkcionarjem po malem že pomagal, pri »samoizpraševanju« in naštevanju »lastnih grehov« – pri tem mi lahko še naprej tudi pomagaš – saj je to ključno za OPUSTITEV STARIH ZAMER!

Tule ponavljam svojo ugotovitev, da je (bila) krivda za nepotrebno zaostrovanje med NSi in SDS – na obeh straneh (enaka)! Oboji so preveliko težo dajali manj pomembnim dejanjem in izjavam druge strani – v primerjavi z vsemi številnimi drugimi pomembnimi povezovalnimi faktorji! In to ni (bilo) politično modro!

V zrelih demokracijah se sklepajo po potrebi celo (ne)načelne velike koalicije – na primer med levimi in desnimi strankami, če je to nujno potrebno za dobro lastne države. V vsakem takem primeru morajo politiki obeh strani izbrati le ključna politična vprašanja – najti najmanjši skupni imenovalec – vse ostalo pa temu podrediti! Tudi »požreti« marsikatero staro izjavo, obljubo itd… predvsem pa zamero!

In če to lahko naredijo celo stranke z nasprotno ideološko podlago in usmeritvijo, kako da tega ne bi mogle narediti stranke istega političnega pola, podobnih vrednostnih usmeritev in s članstvom v isti politični skupini (v našem primeru EPP)?

Sam v primeru spora med SDS in NSi že vidim vse številne očitke, pomisleke in ovire, katere nama bodo servirali vodilni… in verjetno jih vidiš tudi ti? Najina vloga pa bi bila lahko ravno v tem, da bi jih pozvala k večji politični modrosti: »Premostite vse te (ne)utemeljene – objektivno pa manj pomembne očitke, pustite jih ob strani in se osredotočite na druge, veliko pomemnbejše – za našo skupno Slovenijo!«

In zato, France, predlagam zelo (majhen, a pomemben) konkreten korak:
Povabiva Janeza Janšo in Ljudmilo Novak na eno kavico!
Vprašala ju bova, kaj menita o najinih (upam, da skupnih) štirih točkah ZAČETNE faze?

Lep pozdrav!

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


19 KOMENTARJI

  1. Briljantno in akcijsko konkreteno na kubik!!!

    Takšnega konkretnega pozitivizma pogrešamo!!!

    Storite to, kar je zapisano zgoraj!!!

  2. Pobuda je načeloma pohvale vredna, vendar v danih okoliščinah skoraj ne more uspeti. Problem namreč ni v medsebojnem nezaupanju, ampak v dejstvu, da ima to nezaupanje otipljivo podlago. Komunistom je namreč uspelo v NSi vriniti trojanskega konja v podobi nadebudnega g. Tonina in s pomočjo takih vrinjencev fokus NSi preusmeriti v kolaboracijo z režimom. S pomočjo levičarske medijske mašinerije se Tonin vse bolj prebija v ospredje lestvic priljubljenosti in postaja novi obraz naslednjih volitev. Rezultat toninovstva ne more biti drugo kot cepitev desnega volilnega telesa, kar bo neokomunistom podaljšalo oblast tudi v naslednji mandat.

    Slovenska desnica je torej pred izbiro: krpanje potapljajočega čolna ali graditev nove ladje. Zagovarjam jasen prelom s to in tako NSi, kajti trud vložen v prepričevanje prodanih duš je zaman. S tako politiko se bo NSi itak sama izločila na obrobje. Namesto tega predlagam:

    1. ustanovitev dodatne sredinske (vendar protikomunistične stranke) z nesporno čistim pedigrejem, ki bi lahko privabila sredinske volivce, SDS pa naj se pomakne bolj na desno sredino, kjer je sedaj vakuum;

    2. da SDS kot zaenkrat edina protikomunistična stranka okrepi svojo verodostojnost z izločitvijo karieristov, povzpetnikov in primitivcev (spomnimo se Časarja in Ruparja) ter da začne razmišljati o novem voditelju, kajti žalostno dejstvo je, da je Janša je kljub očitni nedolžnosti v aferi Patria in kljub svoji izjemni sposobnosti v očeh sredinskih politično mrtev.

  3. G. Tomažič, dobro, a vendar opustite točko 4. Posvetovalno telo sta stranki sami, in ne morete narediti neko nadstrankarsko telo. To preprosto ni v naravi stvari. Opustite to, sicer iz vašega dobrega predloga ne bo nič.
    Zašli boste v to kar se po novem reče, eticiranje.

  4. Kavica res verjetno ne bi naredila nobene škode, morda pa vendarle kaj dobrega. Sicer ni tako enostavno, kot nam pripoveduje že davna lterarna modrost, nek ( blago rečeno nagajiv)duh, potem ko si ga spravil iz steklenice, prepričat, da zleze nazaj noter.

    Ob fejst kerlcih, kot sta naša dopisovalca, morda malo lažje.

    So zgledi iz tujine, kako v demokracijah lahko konkurenčne desnosredinske opcije dobro ali vsaj solidno sodelujejo. Recimo v Franciji, kjer sta bila desetletja Chirac in Giscard osebno kot pes in mačka a sta njuni stranki RPR in UDF vedno vedeli da sodita koalicijsko skupaj. Pa ne nujno v poenotenje; ampak v plodno sodelovanje ob nagovajanju delno tudi različnih ciljnih skupin volilcev. ( Tudi nekatere velike krščanske demokracije zahoda, recimo nemško, avstrijsko, nekoč italijansko lahko gledamo kot neko notranjo koalicijo precej različnih pogledov, interesov in ambicij, ki je vseeno sposobna koherentnega enotnega nastopa). 😉

  5. Odlično, If.

    Zavedati bi se morali, da so pogosto krive sledi shizofrenije, ko smo pretirano sumničavi na določene poteze ali mišljenja drugih strank.

    Škoda je, da se o sledeh shizofrenije premalo piše in govori, kako je moteča za odnose in prave, logične zdravorazumske odločitve.

    Do tega spoznanja sem se dokopal, ko sem pri enemu izmed znancev ugotovil, tako kot tudi drugi, da ima začetno shizofrenijo, torej duševno bolezen, ki vpliva na pretirano sumničavost in negativnost v odnosih do soljudi, zlasti do določenih (npr. sosedov). Gre za duševno bolezen.

    Ti ljudje sicer normalno, logično razmišljajo. To logičnost in realnost pa zgubijo, ko gre za odnos do določene osebe ali skupine in do katere postanejo izrazito sovražni, nesodelovalni…

    Ti shizofreni odnosi so v Sloveniji zelo razširjeni in so velika ovira, da se ne izvedejo določene pozitivne spremembe, ki so povsem v skladu z zdravo pametjo in življenjsko logiko.

    Morali bi reči večkrat bobu bob in bi se mogoče kaj spremenilo na boljše.

    Ta pojav pa je v Sloveniji zelo razširjen

  6. Nekaj me še moti. Zakaj je Janša po zvezah zaposlil svojega sina Žana. tega si ne bi smel privoščiti. To je tudi, po mojem vplivalo, da je podpora SDS padla.

    • Gospod @svitase: Ne bi ocitali nekomu gorcicnega zrna v ocesu, ko imajo, vsenaokoli, vsi bruna v ocesih!
      Hci nasega “strica” je imela v neki veliki firmi, elitni, pet let razkosno pisarno in razkosno stipendijo, solala pa se je v USA in v petih letih v tej pisarni ni prezivela ene same ure!
      Osebno cenim Jansevo skrb za sina!

    • G. Svitase, to še zdaleč ni osamljen primer. SDS je neštetokrat dokazana stranka nepotizma, korupcije, goljufij, ponarejanja, prikrivanja, laganja, plagiatorstva, dvojnih standardov, hodobnega hujskaštva, kmetavzarskega primitivizma in politične paranoje.

      Spomnimo se primerov: sporna zaposlitev Janševe hčerke Nike v Geoplinu, kriminalno preprodajanje zemljišč v Trenti, hudo sumljivo plačevanje Janševih položnic s strani Urškine sestrične, Mariničevi izpiti iz nemščine, Janševo plagiatorstvo Blairovega govora itd. itd.

  7. Spostovani Franci inu Tone!
    Pismo, ki ga citam je na nivoju bla-bla-bla!
    1. Ocenjujem, da sta rojena tam okoli leta 1950! Torej sta dobrsen del, aktivnega, zivljenja prezivela v SFRJ!
    In govoriti, da je bila SFRJ po Titovem podpisu GATT diktatuta in svinceni casi, je zavajanje in dalec od resnice!
    SFRJ je bila socialna drzava s izjemnimi socialnimi potenciali in polna zivljenja. Ce nisi nergal in po nepotrebnem stegoval jezik, si lahko polnokrvno zivel! MNOGO, mnogo bolje, kot danes v Sloveniji.
    2.Ni mi jasno, s kaksnimi “dobrimi idejami@ se kitita? Jaz ne poznam, od vaju, nobene!
    3. Pravis, da @hvalaBogu@ za demokracio! Jaz pa vama povem, hvala lepa za @demokracijo@ v kateri 30% drzavljanov zivi na robu prezivetja, kjer hodijo prosit za vbogajme na Karitas ali RK. Kjer smo pokradeni in ponizani!
    4. Razkol med SLS-SDS-NSI je mnogo globji, kot ga vi ocenjujete. Razkol je preprosto razkol svinj, ki se drenjajo ob koritu in drug drugo zelijo preprosto izriniti in zavzeti boljsi polozaj. Tocno tak razkol, kot je na levici, ko se drenjajo SD in ZL kdo bo lahko globje namocil gobec v korito!
    5. Ne znam si predstavljati, kako bi pila kavo Jansa in Ljudmila? Gospodinja in vojscak! Gre za popolnoma razlicna karakterja, popolnoma razlicne vizije in popolnoma razlicne osebnosti!
    Jansa je clovek s hrbtenico, Jansa ni kdorkoli! Ljudmila pa je pac Ljudmila.

    • SFRJ je bila za ene super za druge pa pekel. Moji starši so bili kmetje. Otroci smo šli na morje s kolonijo (za siromake), otroci zaposlenih staršev pa s starši.Starša nista bila nikoli na morju, pa bi rada šla. Oče, zelo napreden kmet ni mogel dobiti kredita (ve se, kaj so pomenili krediti v SFRJ). Jaz nisem mogel dobiti službe, ker je bil pogoj partija (na vojaškem odsek na občini). Pogoj za zaposlitev v vojski in v policiji je bila partija. Govorili so, da Slovenci nismo vojaki..ne, Slovenci se niso hoteli odpovedati veri zaradi službe.Revščina je bila v SFRJ velika (sploh v južnih republikah) in so ljudje odhajali v tujino na delo, k nam pa je prihajala delovna sila z juga države.
      Skratka, SFRJ je bila Potemkinova država, temelječa na unri, kreditih in tiskanju denarja..končalo se je z bankrotom in državljansko vojno
      Če nisi stegoval jezik..in ti o svobodi…šus

  8. Priznavam, da ima Janša zelo težke socialne in premoženjske razmere zaradi različnih, neutemeljenih sodnih postopkov in da se zaradi tega težko preživlja njegova družina. Vendar marsikdo to ne ve in ne razume.
    Zato sem napisal kot sem napisal. Raje bi videl, da bi bilo drugače.

  9. Tesno sodelovanje je možno le med strankami, ki si delijo vrednostni sistem vsaj v bistvenih potezah. Glede na krvavo zgodovino Slovenije je za sodelovanje demokratičnih strank ključno izrecno nasprotovanje vsem totalitarizmom in s tem tudi jasno izražen protikomunizem. Žal je 70 let pranja možganov naredilo svoje in mnogim se še danes nasprotovanje komunizmu zdi kot bi pljunili očetu v obraz, če že ne celo norost.

    Med NSi in SDS potrebnega skladja ne vidim: kljub svojim številnim pomanjkljivostim je SDS v Sloveniji žal edina demokratična stranka jasno protikomunistične usmeritve, NSi pa se spreminja v stranko kolaborantov z restavriranim neokomunističnim režimom. Zadnji dokaz moralnega sesuvanja NSi ponovno doživljamo te dni z Novak-Toninovim sramotnim predlogom Zakona o dostojnem pokopu, ki ga zavrača tako Nova Slovenska zaveza kot predstavnica žrtev komunizma kot tudi strokovnjaki. Med slednjim naj posebej omenim jedrnato in zgovorno kritiko predloga, ki jo je na http://strovsmarko.blogspot.com/ zapisal najbolj kompetenten med njimi, nekdanji vodja službe za vojna grobišča Marko Štrovs. Če se sprašujemo o motivih takega početja Novakove in Tonina, se je dovolj vprašati, komu to koristi. Zdi se, da gre za podtaknjeno provokacijo, ki bo sprožila spore na desnici in privoščljivo hahljanje na levici, kar ne koristi ne Sloveniji, ne demokratičnemu polu in – v končni posledici – niti NSi sami. Zakaj torej to počnejo?

  10. Zakaj bi JJ hodil na kavo z nekom, ki z njim obračunava preko Mladine ? Kaj bi to spremenilo ? Saj ni nujno, da se imajo radi. Zmaga naj pač boljši. Bolje čisti računi in nasprotja kot zahrbtna hinavščina.

  11. Dobra ideja. Pozdravljam pobudo!

    Toda z opombo:
    Ker pa to realno glede na razpoloženje v državi ne bo možno pretopiti v predvolilne koalicije, predlagam še skupno kavo (ali kakšen nočni sestanek) NsI, SLS in oživljene DL. Zraven bi lahko bila še kakšna nova sredinska stranka.

    Nekaj bo potrebno narediti!!!!! V nasprotnem primeru bo praznino zasedala populistična ZL.

    Ne moremo čakati Janše, časa je premalo konservativno-liberalni blok pa se mora čimprej konsolidirati in narediti plan, da zbere brez Janše tam cca. 450.000 glasov. To bi morda bilo dovolj za zmago. Toliko so zbrali leta 2011 na relativno visoko obiskanih volitvah SDS, NSI in SLS (400.000) + DLGV (90.000)(vir: http://www.dvk-rs.si/arhivi/dz2011/). 450.000 glasov konservativno-liberalne koalicije + 200.000 glasov Janše iz ozadja za podporo Vladi pa je že močna večina za korenite spremembe. Ne pozabite, Janša je na zadnjih volitvah zbral le 180.000 glasov, torej Janša po mojem za konseravtivno-liberalno koalicijo postaja vedno bolj ‘liability’ in ne ‘asset’.

    Volitve 2004, ki jih je zmagala desnica so bile nižje obiskane in ne morejo biti merodajne. Čeprav je leta 2004 trojčku za sestavo desne vlade zmanjkal en sam poslanec. Udeležba je bila namreč 60,65 %. Trojček je takrat zbral cca. 440.000 – ni bilo dovolj za samo desno vlado. Na volitvah 2011 je bila udeležba višja – 65,60 % in so bili tudi absolutni glasovi manj vredni. Sicer je bila leta 1996, ko je desni trojček prišel zopet do enega poslanca premalo, udeležba ‘vrtoglavih’ 73,70 %. Ampak takrat je vlogo sredinske DLGV odigrla SLS. A je Janša zrušil SLS in brata Podobnik, kljub sestavi velike koalicije.

    Tokrat po mojem kot del predvolilne ali vladne koalicije ne moremo računati na SDS.

    Potrebno je sestaviti novo programsko konservativno-liberalno zavezništvo, že pred volitvami. Dober bi bil dejansko že opozicijski blok, ki bi se začel pogovarjati s Cerarjem. Nekatere ‘umazane’ zadeve (iz skrajno levega stališča seveda) bi lahko prevalili na Cerarja, naj jih izpelje. Tako bi bilo tudi prihodnji koaliciji lažje in se ne bi soočila z ‘rdečimi katedralami’, kot Janševa vlada leta 2004.

    Rad bi opozoril na zanimiv članek Milana Balažica, na Portalplus – ‘Zakaj bo Kučan vedno premagal Janšo’:

    http://www.portalplus.si/704/zakaj-bo-kucan-vedno-premagal-janso/

    Gospod Anton Tomažič, kaj porečete na to moje razmišljanje?

Comments are closed.