Potrpežljivo iskanje

radostVem, da z naslovom nisem zadel. Vem, da bo kakšen ogled na ta račun manj. Pa vendar. Nadaljujemo namreč potrpežljivo ukvarjanje s papeževo posinodalno spodbudo Radost ljubezni. Potrpežljivo, saj nas k temu sam vabi: »Bolj bo koristila tako družinam kot tudi delujočim v družinski pastorali, če se z njo potrpežljivo ukvarjajo del za delom ali v njej iščejo, kar bi lahko potrebovali v vsaki konkretni situaciji.« (AL 7) Lahko bi rekli, da sta iskanje in potrpežljivost še dva izmed ključev, s katerima naj bi odpirali posinodalno spodbudo. Zato je prav, da se že na začetku postavimo na dokaj realna tla, da v obravnavo spodbude ne smemo stopiti s paradigmo tega sveta, ki želi vse in takoj. Iskanje nam vedno znova daje vedeti, da vse pravzaprav ni možno, da je sicer pred nami in da se razkriva v vedno večji veličini, pa vendar zaradi dejstva iskanja še vedno ne pride do izpolnitve in postane vse. Pri tem nam tako na najlepši način pomaga potrpežljivost. Vsak komentar, ki ga dodamo k Radosti ljubezni bi tako moral pravzaprav razodevati, da je le del na poti k bolj polnemu razumevanju besed sinod o družini in papeževih besed.

Kdo je pravzaprav poklican h komentiranju in razlaganju?

Zdi se, da moremo Radost ljubezni pravzaprav komentirati in razlagati vsi. Občutek imam, kot da smo s to spodbudo teologi izgubili primat na tem področju in, iskreno, vesel sem, da smo ga. Večkrat samozadostni v svojih veleumnih razlagah bomo morebiti sedaj bolj odprti, da prisluhnemo konkretni razlagi, ki se skriva v množici realnih situacij, v katerih se nahajajo družine in ki jih omenja ter nakazuje Radost ljubezni. To ni nič čudnega, saj je k temu pripomogla nova sinodalna metoda, ki je svoje izvire in potrditve iskala v vprašalnikih, ki so jih poslali po vsem svetu. Mar ni prav, da sedaj tisti, ki so te vprašalnike izpolnjevali, povedo, kaj so mislili pri pisanju odgovorov? In če je koga strah, da bodo ti »nevedni«, teološko neizobraženi laiki naredili kakšno napako, naj se zave, da so večino nove zaveze napisali judovsko teološko neizobraženi laiki. Iskanje in potrpežljivost dobita novo razsežnost, ko ne iščem sam, pač pa z drugim. Ker bo morebiti on odkril, kar se bo meni zdelo nepomembno, kar pa ne pomeni, da bo nepomembno zanj in zato bom moral uporabiti potrpežljivost. Ker bo morebiti odkril nekaj, kar sam nisem opazil in bom moral iskreno priznati, da pri svojem iskanju nisem samozadosten. Skupaj, v potrpežljivosti, iščimo, kaj želi papež, kaj želi sinoda … pravzaprav, kaj želi povedati Cerkev.

Katero mesto ima dokument po pomembnosti na lestvici od 1 do 10?

Zanimivo, kako bi radi postavili Radost ljubezni v nekakšen sistem, jo rangirali. Pri tem nekateri poudarjajo, da je to najpomembnejši dokument Cerkve, drugi pravijo, da spet ni tako pomemben. Na letošnjih Nikodemovih večerih, ki so govorili o tej tematiki, se je tako zgodilo, da je eden izmed predavateljev nekako predstavil posinodalno spodbudo kot manj pomembno glede na papeževe okrožnice. Spet na drugem večeru pa so sogovorniki prosto razglašali Radost ljubezni za encikliko, okrožnico, kar pa pravzaprav ni, pač pa je posinodalna spodbuda. Totalna zmeda bi rekli. Osebno se mi zdi brezpredmetno, da bi sploh razvrščali papeževe dokumente glede na pomembnost. Dobro bi bilo, če bi jih iz ljubezni do Petrovega naslednika upoštevali vse enako. Glede na način papeževega vodenja Cerkve, kjer vedno bolj čutimo sinodalnost, pa bi lahko celo rekli, da ima posinodalna spodbuda vendarle večjo težo od papeževe okrožnice. Za seboj ima namreč sinodo in še papeža, kar pa je, če se vrnemo k prvotni Cerkvi, pravi obraz prve krščanske skupnosti, ki se nam predstavlja kot zbor apostolov s Petrom na čelu. Pred seboj imamo torej posinodalno spodbudo, kjer so svoj glas preko anket prispevali laiki, o njej je razpravljal zbor škofov, torej sinoda, avtor pa je Petrov naslednik. Ali ni ob teh dejstvih prav zares začutiti, da so se uresničile koncilske besede dogmatične konstitucije o Cerkvi: »Bog je sklical zbor tistih, ki z vero upirajo pogled v Jezusa začetnika odrešenja, počelo edinosti in miru, ter je ustanovil Cerkev …« (LG 9)? Kakšno mesto ima torej dokument po vrednosti od 1 do 10? Menim, da je precej odvisno od njegove uporabe in konkretne aplikacije na pestro paleto osebnega in občestvenega verskega življenja. Žal pa se iskreno bojim, da se bo zgodilo tako kot v primeru slovenskega dokumenta, ki je bil že nekaj let nazaj preroško uglašen na Radost ljubezni, danes pa se zdi, da je od njega ostala zgolj prisrčna kratica, ki se ji reče »PIP« …

Potrpežljivo iskanje pravzaprav metoda papeža Frančiška

Kakšen vatikanist mi bo nasprotoval, sam pa se sklicujem, da je metoda branja, ki jo utemeljujemo na podlagi papeževega uvoda, ravno zaradi besed v tem istem uvodu pravzaprav papeževa. »Prispevki sinodalnih očetov, ki sem jih vseskozi pozorno poslušal, so se mi pokazali kot barvit kristal, sestavljen iz mnogih upravičenih skrbi ter iskrenih in odkritih vprašanj. Zato se mi je zdelo primerno napisati Posinodalno apostolsko spodbudo, v kateri bodo zbrani prispevki obeh nedavnih sinod o družini, in dodati nadaljnja razmišljanja, ki bi usmerjala razmislek, dialog ali pastoralno delovanje in hkrati družine opogumiti in jih spodbuditi v njihovi zavzetosti in težavah.« (AL 4) Seveda, mi pričakujemo, da bodo škofje tisti, ki bodo poslušali, papež pa bo govoril. Pa smo pozabili še enkrat več na II. vatikanski koncil. Sedaj je nekaj povsem normalnega, da je papež tisti, ki posluša, sinoda pa govori (namenoma nisem napisal škofje, saj smo že prej opozorili, da se je na sinodi slišal glas laikov, čeprav morebiti ne v takšni meri, kot bi si nekateri želeli). Glede na število citatov in glede na končno poročilo sinode se je papež v le-to res korenito poglobil in k njej dodal svoje številne misli, izkušnje in seveda že večkrat omenjeno 4. poglavje, ki se glede na ostalo celoto, ki svoje črpa pri sinodi, pojavi kot nekakšno papeževo »gratis« poglavje.

Poklicani za potrpežljivo iskanje

»Upam, da se bo ob branju vsak čutil poklicanega, da se z ljubeznijo zavzame za družine, kajti te niso težava, [temveč] so v prvi vrsti priložnost.« (AL 7) Še zadnji poudarek uvodnega dela spodbude, o katerem smo razmišljali: družine niso težava, niso problem, kot se pastoralni delavci hitro ujamemo v zanko. Priložnost so! Priložnost za potrpežljivo iskanje udejanjanja veselja evangelija v praktičnem in vsakdanjem družinskem življenju.