Potrebujemo skupne vrednote ter pravni red EZ kot resnično vsebino integracije

Jakub Jinek: “Beseda vrednota je zmeraj pogosteje v rabi. Slišimo jo iz ust politikov, ki nas prepričujejo o ‘naših skupnih vrednotah’. O njih nam govorijo mnogi drugi vplivni ljudje, gospodarstveniki, kulturniki, da, tudi cerkveni dostojanstveniki, od kaplanov dalje. Kaj vse si je pod pojmom ‘naša’ ali celo ‘skupna vrednota’ mogoče misliti?

Tako beremo v prvi junijski številki češkega lista Katolický týdeník (Katoliški tednik). Članek sicer cilja zlasti na aktualne razmere v Češki republiki, povzemamo pa ga zato, ker v njem lahko prepoznamo tudi odsev razmer v marsikateri državi v Evropski zvezi.

Na Češkem pred volitvami z več zornih kotov o vrednotah in občem dobrem

Pravzaprav je vedno dobro, beremo dalje, da smo pozorni, zastrižemo z ušesi in pomislimo, kdo je ta oseba – ali medij ali institucija ali stranka –, ki nas nagovarja. Razločevati moramo, kdaj gre zgolj za retoriko in manipulacijo, skratka, za prikrito populistično zlorabo od nekoga, ki si skuša pridobiti volivce, ustvariti si pozicijo (doseči moč, oblast) ali pa jo ohraniti še naprej. “Zlasti to velja, če gre za politika, ki smo ga volili, pa nam je to pozneje nerodno priznati,” nadaljuje Jakub Jinek, predavatelj na Katedri za filozofijo in religiologijo Univerze v Pardubicah ter svetovalec za socialna vprašanja pri Češki škofovski konferenci.

Članek je izšel ob primernem času, dodajmo v pojasnilo. Češka republika se pripravlja na parlamentarne volitve, ki bodo potekale na začetku letošnjega oktobra, in v razmerah, ko je mogoče reči, da del (ne samo vladajoče) politične elite uveljavlja kreativne, to je poljubne, sebi prirejene, svojevoljne razlage ustave in zakonov, ki za nekatere izvoljene pač ne veljajo. In ko je sovražni govor in verbalne grobosti slišati celo z visokih pozicij v državi:

“Še posebej smo občutljivi na prekomerno rabo besedne zveze ‘krščanske vrednote’, zlasti če jo uporabljajo tisti, ki zelo verjetno niti niso kristjani,” beremo dalje. Gre za zlorabo pojmov, kot so skupne kulturne, duhovne, krščanske in druge obče vrednote. Tovrstno zlorabo pripisujemo predvsem t. i. populistom, zapiše avtor članka.

Pojem vrednota, prej obče dobro, pravzaprav pomeni trden pravni red in splošne človeške kvalitete

Kaj torej je vsebina in pomen pojma vrednota? Jakub Jinek pravi, da je to, čemur danes rečemo vrednota, nekoč vseboval pojem obče dobro.

Pojem obče dobro je nekoč obsegal etično ravnanje, trden pravni red in različne čednosti, če spomnimo na skoraj pozabljeni izraz. Pojma obče dobro in vrednota, pravi Jakub Jinek, se nista najprej uveljavila kot filozofska ali teološka kategorija, pač pa sta se izkazala kot koristna formula v ekonomiji – označujeta predvsem (materialno) korist ali vrednost stvari, predmetov. Ta vsebinski preskok je povzročil relativizacijo vrednotenja, beremo.

Zakaj so predstave ali prepričanja, kaj vrednote so, postale na splošno tako pomembne za človeštvo? “Izkazalo se je, da ne moremo živeti v svetu, v katerem stvari nimajo svojega smisla in vrednosti,” pravi Jakub Jinek. Vsebina oz. razumevanje pojma vrednote, kot jih dandanes navadno razumemo, pravzaprav nadomestijo novoveško izpraznjenost pojma obče dobro.

Jakub Jinek: Vrednote sprejemamo kot smisel svojega samouresničevanja, a so odvisne od naše izobrazbe in navad

Težava je večja, kot se zdi. Zadeli smo ob problematiko vrednotenja. Človek namreč potrebuje nekaj, kot je obče dobro. Tukaj tiči razlog, zakaj nekatere vrednote (merila) dobijo skorajda religiozno konotacijo – v današnji dobi so to, recimo, mladosten videz, zdravje (zdrava prehrana) in telesna zmogljivost. Skratka, dodajmo: biti moramo “fit” ter “in” ali “trendi” s svojim videzom, razmišljanjem in ravnanjem. Lahko gre za nezdružljive ali med seboj neodvisne težnje, ki nakazujejo človekovo potrebo po preizkušanju nečesa, kar velja za obče dobro, torej kar je sprejeto (ali ponujano, vsiljevano) za vrednoto. Vrednote so sestavni del vsake kulture in družbenih (socialnih) razmerij.

Vrednote sprejemamo kot smisel svoje realizacije, samouresničevanja, kar pa je odvisno od naših izkušenj in navad. Drugače povedano: gre za (našo) navajenost in izobrazbo,” piše Jakub Jinek. Skratka, gre za našo kultiviranost.

Skupinsko razumevanje, kaj vrednote so, njihovo sprejemanje, neredko tudi vsiljevanje vpliva na medsebojne odnose ter povzroča številne interakcije v družbi, v politiki in ekonomiji. Vrednota postane gibalo ravnanja posameznika in skupine. Deluje tudi na politično življenje – kot nujna orientacijska točka. Politična ureditev ni izvedljiva, če ne temelji na vrednostno postavljeni politični kulturi, piše avtor.

Vrednot ne smemo prepustiti politiki, ker je preveč subjektivna, treba jih je zasidrati v pravu

Vrednote vendarle niso nekaj, kar bi prepustili politiki. Kakršenkoli poskus, narediti iz določenih vrednot svojo politično agendo, je tvegano dejanje. Naleti na subjektivni element razumevanja, kaj vrednota je in kako, v kakšni obliki se kaže. Drugače rečeno: kadarkoli gre za subjekt, njegova (samo)volja začne delovati. Vendar – (samo)volja ne more določati družbenega življenja. “Nasprotno,” dalje trdi filozof Jinek, “družbena ureditev mora temeljiti na nečem drugem, trdnejšem, kot je poljubna volja posameznika – to pa je zakonodaja.”

Trčili smo na vprašanje svobode. Nemški ustavni pravnik Ernst-Wolfgang Böckenförde (1930–2019) je trdil, piše Jinek, da sodobna sekularna država temelji na principih, na katere sama nima vpliva. Izhajal je iz dejstva, da imajo vse človekove temeljne pravice in svoboščine v politični ureditvi religiozni izvor. Omenjena načela pa je mogoče strniti v pojmovanje nečesa, kar so temeljne vrednote. Moderna družbena ureditev jih mora vsebovati, ne sme pa jih vsiljevati, denimo s pomočjo prava, represivnega aparata itd. Nasprotno, beremo dalje – država mora s pravno ureditvijo zagotavljati svobodo, tudi svobodo nestrinjanja z njenimi (preferiranimi) vrednotami. Če država ni urejena na ta način, pomeni, da gre za diktaturo vrednot, je prepričan Böckenförde, dolgoletni zahodnonemški zvezni ustavni sodnik ter strokovnjak za filozofijo prava.

Jakub Jinek: Dandanes doživljamo različne načine uveljavljanja oblastniško koncipiranih vrednot

Znane so diktature in totalitarni sistemi v prejšnjem stoletju, ko so določene (državne) vrednote bile vsilje(va)ne in nadrejene pravu oz. zakonitosti. Oblast je sistem vrednot ustvarila po svoji volji ter ga vsiljevala državljanom, piše Jinek in nadaljuje:

Tudi dandanes doživljamo različne načine uveljavljanja oblastniško koncipiranih vrednot. Slišimo govoriti o toleranci do drugače mislečih, o odprtosti do nasprotnih mnenj, o normalnosti in nujnosti sodelovanja itd. – in to iz središč moči, ki v praksi bolj ali manj neprikrito ravnajo ravno nasprotno,” zapiše Jakub Jinek.

Čedalje pogostejši so pritiski (politične) moči, ki skuša uveljavljati tako imenovane nove, moderne vrednote. Gre za nesprejemljiv politični model ravnanja. Vrednostni etos naj izhaja iz politične ureditve, ki s pravnimi normativi zagotavlja svobodo, torej tudi to, da ni treba soglašati z vrednotami, ki jih razglaša določena politična sila:

Svobodna politika vsebuje oboje: obstoj lastnega vrednostnega temelja in zavedanje, da za določeno nazorsko skupino pač ni sprejemljiv,” pravi Jakub Jinek.

Evropska zveza je utemeljena na vrednotah, kar se je izkazalo ob pandemiji

V članku se je Jakub Jinek dotaknil tudi mesta katoliške Cerkve v okviru Evropske zveze. “O tem problemu se rado in pogosto govori. Gre namreč za vprašanje, v kolikšni meri je mogoče govoriti o skupnih vrednotah Evropske zveze in Cerkve,” ugotavlja Jinek. Navaja besede Ursule von der Leyen, predsednice Evropske komisije, ki je ob nastopu funkcije (decembra 2019) dejala, da je Evropska zveza skupnost, utemeljena na vrednotah. Svojo ugotovitev je, piše Jakub Jinek, Leyenova očitno oprla na Lizbonsko pogodbo, v kateri je EZ natanko tako definirana.

Lizbonska pogodba,” tako Jakub Jinek, “je zgled za takšno obliko formulacije prevzela po drugih ustavnih dokumentih, ki izhajajo iz novodobnih revolucij, predvsem francoske in ameriške. Z navedenimi dokumenti ima Lizbonska pogodba skupno naslednje sporočilo, namreč, da je v času nastanka prej deklaracija kot pa opis dejanskih razmer.”

Evropska zveza kot “o skupnost enakih usod

Avtor članka meni, da gre za definicijo, izražajočo namero zakonodajalca, da bo to svojo integrativno voljo postopoma, skozi čas skušal uveljavljati v politični praksi, najprej s pomočjo različnih sporazumov in pogodb, nato pa tudi z lastno legislativo, ki vsebuje evropske norme.

Konkretni zgodovinski interesi ter njihov odraz v mednarodnem pravu in v zakonodaji (posameznih držav) so za strukturo skupnosti, kakršna je Evropska zveza, pomembnejši od velikih idej,” polemizira Jinek. Po njegovem mnenju je ustreznejša definicija Evropske zveze tista, kakor jo je formuliral luksemburški nadškof, kardinal Jean-Claude Hollerich, DJ (*1958), predsednik Komisije škofovskih konferenc Evropske zveze (COMECE). Jean-Claude Hollerich govori o Evropski zvezi kot “o skupnosti enakih usod”.

Jakub Jinek sicer ne navaja, od kod je vzel kardinalovo misel. Po brskanju za virom sem naletel na besede, ki vsebinsko izhajajo iz prejšnje teze in jih je kardinal Hollerich ob dnevu Evrope (9. maja letos) dejal za Vatican News:

Mislim, da zdaj v Evropi vemo, kaj je trpljenje, saj smo ga doživeli. V prvi fazi te pandemije Evrope ni bilo. Bile so vlade držav, ki so delovale, a brez Evrope. Ta situacija se je zdaj spremenila. Imamo ekonomsko pomoč, imamo sodelovanje med zdravniki, imamo sodelovanje v zvezi s cepivi. Evropa je spet navzoča.”

Potrebujemo oboje: skupne vrednote kot osnovo ter pravni red EZ kot resnično vsebino integracije

Jakub Jinek pa zapiše: “Ne dvomim o tem, da se von der Leyenova, ko govori o skupnosti, ki jo združujejo vrednote, ne bi zavedala, da v resnici potrebujemo oboje: skupne vrednote kot osnovo ter pravni red EZ kot resnično vsebino integracije. Usoda, interesi in zakonodaja povezujejo ljudstva bolj kot kakšne vrednote.”

Kar zadeva Cerkev, njene vrednote in pravo, pa Jakub Jinek ugotavlja, da je ni mogoče primerjati z Evropsko zvezo: “Civilno pravo in kanonsko (cerkveno) pravo se razlikujeta. Kanonsko pravo ima razmeroma majhno učinkovitost in moč uveljavljanja, saj se mora zanesti na prostovoljno sprejemanje pri tistih, ki jih zavezuje.”

Dandanes zaznavamo poskuse ločevanja med cerkvenim naukom in vprašanji pastorale, kot v nadaljevanju piše Jakub Jinek: “Razhajanja med tema kategorijama povzročajo krizo identitete mnogih katoličanov, ker nauk svoje Cerkve na teoretični ravni nekako razumejo in sprejemajo, obenem pa v sebi dvomijo, nekateri dvome tudi odkrito izražajo – recimo, da po cerkvenih naukih ‘ni mogoče živeti’.

Jakub Jinek: Prišel je čas, da vidike, ki jih vsebuje nauk Cerkve, znova premislimo in poudarimo njihov pomen

Prišel je čas, je zapisal Jakub Jinek, da vidike, ki jih vsebuje nauk Cerkve, znova premislimo in poudarimo njihov pomen v cerkvenem življenju. Ta nauk, piše Jinek, je gotovo skladen s krščanskimi vrednotami, ki jih svet kot takšne razume in s katerimi se Cerkev lahko uspešno prezentira navzven. Lahko uveljavlja svoje vrednote:

Krščanska ljubezen premaguje sovraštvo, izkazuje dobrodelnost, odpuščanje, sloni na zvestobi itd. To so integrativne prvine tudi v okoliščinah, ki krščanskim vrednotam niso naklonjene, pa nas vendarle lahko združujejo.”

S temi besedami Jakub Jinek končuje svoj polemični zapis v listu Katolický týdeník. Posredujemo ga v razmislek – sicer v nekoliko skrajšani obliki in z nekaj stvarnimi pojasnili, ki slovenskemu bralcu morda niso tako znana.

vir: Novi Glas