Potreben je skupni uvid v jedro nerešenih vprašanj

40
326

france cukjati

Pripis uredništva: Franceta Cukjatija in Antona Tomažiča smo povabili k javnem dopisovanju na temo slovenske pomladi in širše. Zahvaljujemo se obema za njuno odzivnost in pripravljenost na sodelovanje.

 

 

Spoštovani Tone,

pred dnevi me je na spletni strani Časnika posebej pritegnil naslov tvojega razmišljanja »Slovenija pri zdravniku«. Prispodoba je kar pravšnja. Bolezen je nekaj neprijetnega, motečega, bolečega. Človeka izčrpava, ga lahko prikuje na posteljo ali celo dokončno uniči. In Slovenija je res bolna. A zdraviti oziroma blažiti simptome bolezni, ne bo dovolj. Resen zdravnik – resna politika – se bo skušala spopasti s samim vzrokom bolezni, ki bolnika (državo) izčrpava in dela iz nje nepokretnega invalida.

Že takoj po naslovu pa sem videl, da si se v glavnem lotil odnosa med dvema pomladnima strankama, SDS in NSi. Ta odnos v zadnjem obdobju res ni najboljši, a zdi se, da se tudi v tem primeru pogovarjamo bolj o simptomih kot o bolezni, bolj o posledicah kot o samem vzroku medsebojnih razhajanj.

Spor med strankama primerjaš s prepirom med zakoncema. Po svoje imaš morda celo prav. Kritika ali žaljivka, ki jo izreče tujec, nikoli ne prizadene tako, kot če jo izreče človek, ki ti je blizu. Ta preobčutljivost na pikre pripombe je morda celo dokaz, da se partnerja podzavestno čutita svetovnonazorsko blizu. V takem primeru bi občasni terapevtski pogovori res morda rešili marsikatere konflikte in komunikacijske šume.

A SDS in NSi nista in očitno nikoli ne bosta »zakonca«. Preveč je strahu pred medsebojno odvisnostjo, ki jo nujno prinaša »zakonsko življenje« oziroma vsako tesnejše in dolgotrajnejše sodelovanje. Preveč je strahu biti »v senci« partnerja! SDS in NSi sta pač navadni politični stranki, ki sta podvrženi vsem zakonitostim medstrankarskega sodelovanja.

Osebno tudi menim, da v bistvu ne gre za »spor« ampak za normalna razhajanja pogledov na nekatera pomembna vprašanja, kot je obvladovanje države s strani omrežja, ki ni nikoli »sestopilo z oblasti«. Ne mislim samo na instrumentalizacijo sodstva, ampak tudi na obvladovanje javnega mnenja (medijev, šolstva, itd.) in kapitala (bančništva, državnega gospodarstva, itd.). SDS z razliko od NSi vidi v tem pač enega glavnih izvorov slovenske patologije, ki državo izčrpava in blokira na poti razvoja.

Včasih med strankama ni bilo teh elementarnih razhajanj. Na svoje parlamentarno obdobje (po letu 2000) se z veseljem spominjam ravno zato, ker smo z Bajukovo NSi postavljali skupne cilje in skupne akcije. Imel sem občutek, da nam je vsem skupaj res šlo »za stvar«. To je bilo možno, ker glede temeljnih vprašanj slovenske države ni bilo nobenih pomembnih razhajanj. Leta 2004 smo tudi uspeli oblikovati predvolilno koalicijo, katere vrednost je ravno v tem, da stranke iščejo, najdejo in definirajo skupne zavezujoče cilje. Če se oblikuje tako jedro sodelovanja, je potem tudi lažje reševati posamezne spore, spodrsljaje ali celo žalitve.

Zadnje čase pa se vse pogosteje sprašujem, koliko imata SDS in NSi še skupnih ciljev? Ali oba enako ali podobno razumeta ključna vprašanja slovenske tranzicije? Se oba zavedata teže in pomena družbene patologije, ki jo je afera Patria tako jasno razgalila? Kdor ne vidi pravega vzroka, zakaj je Slovenija zastala na poti demokratizacije in vzpostavljanja pravne in pravične države, ne bo sposoben Sloveniji ponuditi odgovora, ki bo vodil ne le v blažitev simptomov, ampak tudi v rešitev temeljnega problema slovenske družbe. Pa tudi ne bo pripravljen sodelovati z nekom, ki se teh problemom zaveda in se z njimi tudi odprto sooča.

Za resno sodelovanje pri ključnih vprašanjih ni dovolj, da se stranke prištevajo k istemu svetovno nazorskemu polu. Potreben je skupni uvid v jedro nerešenih vprašanj, ki še vedno rojevajo boleče posledice neuspele tranzicije, od zmedene politike in izkrivljenega javnega mnenja do politične korupcije in pomanjkanja pravne države. Če tega skupnega uvida ni, se možnost sodelovanja omeji na posamezne projekte, bolj ali manj periferne cilje, o katerih se parlamentarne stranke kljub vsemu včasih lahko poenotijo. No, tudi to je pomembno in tudi za to se je vredno potruditi. Taka parcialna in občasna sodelovanja so možna tudi med svetovno nazorsko različnimi strankami. To seveda ni trdna, dolgoročna, »na skali« grajena koalicija, ki bi si jo morda želeli, in ki prav zato lahko preživi tudi posamezne medsebojne turbulence.

Pametne stranke bi se res morale izogibati žaljivim kritikam drugih strank, če želijo z njimi ohraniti odprto možnost – čeprav parcialnega – sodelovanja. Normalno je, da stranke pri tem ohranijo svobodo kritiziranja drugačnih stališč, za katera menijo, da so napačna. Da bi tudi v odnosu med SDS, NSi in SLS negovali normalno kritičen, a ne žaljiv odnos, ki ohranja možnost sodelovanja, bi bilo gotovo koristno ponovno vzpostaviti prakso rednih pogovorov, o katerih razmišljaš v svojem članku »Slovenija pri zdravniku«.

Ne delim pa s tabo strahu pred ustanovitvijo nove desne stranke. Nasprotno. S tem, ko se je NSi pomaknila bolj v levo, se je pojavila nevarnost, da bo pomemben del njenih nekdanjih volivcev razočarano abstiniral naslednje volitve. Menim, da se na desnici odpira prazen prostor za novo Krščansko demokracijo po vzoru nemške CDU/CSU, za katero si ne morem predstavljati, da bi podpirala politiko, kot jo pri nekaterih pomembnih vprašanjih zastopa nova NSi.

Seveda pa so to le moja osebna mnenja. Torej mnenja človeka, ki v zavesti, da ni vseved, rad prisluhne tudi drugim argumentom.

Lep pozdrav, France Cukjati

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


40 KOMENTARJI

  1. “Pripis uredništva: Franceta Cukjatija in Antona Tomažiča smo povabili k javnem dopisovanju …”
    =============

    In kako ste določili, da ima “servis” F. Cukjati?

  2. Briljantna in nujna poteza.

    Že samo dejstvo, da je desnica na volitvah leta 2004 zmagale, ker je osnovala koalicijo za volitve, pove vse.

    Volivci zaupajo tistim, ki so trdni v navezi, ki je naravnana v razvojne slovenske cilje.

    Največji storjeni greh je če napadaš prijatelja in celo veš, da to delaš zato, da bi mu škodilo.

    Sicer pa se prijateljstvo kali v stiskah, nesrečah, ne pa zmagah.

    • svitase: “Že samo dejstvo, da je desnica na volitvah leta 2004 zmagale, ker je osnovala koalicijo za volitve, pove vse.”
      ========

      Pove, da so se volilci naveličali 12 letne vladavine kleptokratske LDS.

  3. Žalostno je, da je stranka, ki se deklarira za krščansko, potrebna duhovne prevzgoje namesto, da bi bila za vzgled drugim na desnici, kako delovati tvorno in prijateljsko, torej v krščanskem duhu.

    Skratka, krščanska stranka si ne sme privoščiti, da bi delovala ignorantsko ali celo maščevalno, ko gre za uresničevanje plemenitih ciljev desnice, pa čeprav nekaj ni sama predlagala.

    To velja tudi za druge stranke na desnici, ko je bila izrečena kakšna neprimerna beseda, z ene ali druge strani.

  4. Menim , da so sledili in nagradili enotnosti desnice, kaznovali pa so neenotnost levice, ki se je takrat podobno prepirala kot danes in pred zadnjimi volitvami desnica.

  5. Življenjsko povsem logično je, da ljudje ne zaupajo tistim, ki se prepirajo, saj vedo, da ne morejo biti učinkoviti.

  6. Ker trošijo energijo in znanje za prepire, namesto za učinkovito ustvarjalnost pri uresničevanju plemenitih slovenskih ciljev.

  7. Prepričan sem, da bi se demokracija na slovenskem že bolj uveljavila, če bi pri prizadevanjih za njeno uveljavitev sodelovala tudi NSI.

  8. Zadetek: “… se je pojavila nevarnost, da bo pomemben del njenih nekdanjih volivcev razočarano abstiniral naslednje volitve.”
    Zakaj? Ker po svoji vesti ne bi/bo imel izbire. Da bi dosedanji razočarani volivci NSi, za katere so sprejemljive zgolj krščanske moralno-etične vrednote (ne le zapis v programu stranke, temveč predvsem prizadevanje za njihovo zvesto udejanjanje), prepoznali in volili SDS (kot »manjše zlo«), pa je tudi dokaj nezanesljiva računica.

    • marta: “… Da bi dosedanji razočarani volivci NSi, za katere so sprejemljive zgolj krščanske moralno-etične vrednote (ne le zapis v programu stranke, …”
      ======

      In teh je zelo malo od malega.

      • Tudi malo je več kot nič! Vsak glas volivca šteje – ali pa mogoče ne (več)? To razumem v smislu: za teh par se pa res ne splača truditi ne eni ne drugi stranki.
        En glas manj za eno stranko pomeni razliko dveh glasov v primerjavi s stranko, kamor je šel tisti glas. (Ne znam lepše formulirati, da bi bilo bolj razumljivo.)

        • Na zadnjem popisu prebivalstva, ko so si še upali ugotavljati versko pripadnost so zabeležili, da je katoličanov cca 58%.
          NSi pa je na nivoju cca 5-6%.
          Torej se je za vprašati, koliko katoličanov pa je sploh volilo NSi? Zato sem napisal: “malo od malega” (tu sem samo razložil). Vse kaže, da katoličani raje volijo kontinuitetne neokomuniste kot pa desne stranke.

          Očitno jim to, NSi, da so se proglasili za krščanske demokrate ne pomaga. Ker pa se bojijo, da bi na desni nastala kakšna druga krščanska stranka, ki bi jih odpihnila po načelu t.i. novih obrazov, pa so na kongresu poudarili, približno takole: “Edino mi smo prava krščanska stranka, vse ostale morebitne so/bodo plagijati” Z drugimi besedami, poziv naj vsi, ki se imajo za katoličane glasujejo za NSi, in ne kakšno drugo stranko, ki se ima, ali bi morebiti nastala in se proglašala za kršansko.

          Poleg “osvobajanja” nam NSi sedaj ponuja še svoj patent na “originalnost”.

          Kam bodo odšli razočarani? Ne vem, vem pa da teh za katere pravite, da so jim sprejemljive zgolj krščanske moralno-etične vrednote res ni veliko. Če je sploh kakšen?

  9. Mislim, da je, poenostavljeno in shematizirano, glavni očitek, pa nič zaenkrat ne vrednotim, koliko je objektivno res:

    1. SDSu – da “hoče z glavo skozi zid” (z načinom nastopa in forsiranjem tem, ki naj večini ljudi ne bi bile življenjsko bistvene ali bi jih celo odbijale) in

    2. N.Si – da vse bolj deluje na robu, če ne preko logike ” if you can`t beat them, join them ” v odnosu do tega, kar dr. Cukjati imenuje ” omrežja, ki nikoli niso sestopila z oblasti”.

    Osebno sem nazorsko in psihološko tako strukturiran, da imam večje probleme s tistim, kar vidim kot oportunizem in nenačelnost. Ne poznam demokratične države, kjer bi neka politika “desnice” in “krščanske demokracije” gradila svoj politični vzpon na bazi podpore najbolj zadrtih levičarskih medijskih, političnih, gospodarskih ospredij in zakulisij, ki desetletja gonijo antikatolicizem, antiamerikanizem, skepso do EU, jugo in tito nostalgijo itditd.

    To, da bo Mladina ali Marcel Štefančič ( in marsikatera druga uredništva) ali razna Kučanova ali kučanistična omrežja določali, kdo sme biti popularen na desnici, kdo in kako bo slovensko desnico vodil, ta je malo prehuda. Poizkus takega vzpona mi je neprebavljiv, enako pa jahanje vala antijanšizma in sprejemanje metode kriminalizacije opozicije in montiranih sodnih procesov, če pač ne gre za tebe ali tvoje. Do takih stvari je vendar treba zavzeti neko demokratično stališče, če se greš demokratično stranko. In stališče ob tem ne more biti lajna o ” najboljšem gospodarskem programu”.

    • Če nadaljujem, razumem na podlagi tega, kar sem gori napisal, mnenje g.Cukjatija in marsikoga, da je N.Si odplula v sredinske politične vode. Osebno bi rekel, če bi vsaj odplula tja. Namreč evropske krščanske demokracije se praviloma samodefinirajo kot sredinske stranke.

      N.Si so pa Novakova in Toninova mladina, ali zaradi nedoraslosti ali zaradi laksnosti v oportunističnem iskanju priložnosti, odpeljali v neko čudno idejno-pojmovno zmedo ( hudobno rečeno, nazorsko sračje gnezdo), sestavljeno iz po eni strani vzajemnega dobrikanja v SLO posebej močnim udbokomunističnim omrežjem in neolevičarjem, po drugi strani pa izrazito desno-liberalnega ekonomskega programa.

      Ta njihov ekonomski program ima več skupnega s trdim delom ameriških republikancev kot s klasično krščansko demokracijo. Poudarjam nekaj, kar Slovenija očitno ne pozna, da klasično krščanske demokracije delujejo nekje na ekvidistanci ( če hočete tudi sorazmerju, sožitju) med delom in kapitalom, med delodajalci in sindikati. Nekatere so se celo razvile iz delavskih gibanj ( recimo Belgija), marsikje obstajajo sindikalna gibanja, ki so blizu krščanskim demokracijam.

      Kolikor zadnje čase spremljam N.Si, so njene pozicije vedno identične s Samom Hribar Miličem ( GZS) in delodajalci. To ni normalno. Krščanska demokracija ne more biti združenje lobistov kapitala, ampak konzervativna ljudska stranka!

      Na koncu še (ne)odgovor na vprašanje, če je dovolj prostora in volilcev za novo krščansko demokracijo, bolj podobno CDU/CSU? Vprašanje, če je ta hip za pražnih 5% volilcev. Odvisno od voditeljev take nove stranke. Del tega prostora je trenutno pokrit z SDS, del z N.Si, del celo z SLS. Del z abstinenti, ampak jaz ne bi precenjeval pripravljenosti teh, da spet pridejo volit. Tudi zaradi sekularizacije ( in politične nerazgledanosti) tega prostora v SLO po mojem ni tako veliko, kot bi kdo mislil ( recimo cenjeni Jože Strgar). Žal.

      • Tudi jaz se bojim, da zaradi drobljenja oz. nastanka novih opcij na “desni” utegnemo ostati brez obeh (ali več) v parlamentu. (Ali je potemtakem res rešitev vztrajanje pri takem stanju??) Zato pa bi se morala nova opcija oblikovati že “včeraj”, da “se prime” in nas prepriča.

        Verjetno podcenjujemo vpliv “udbe” s svojimi “potaknjenci” v vseh ‘pomladnih’ strankah. Temu mehanizmu se ne bi odrekla tudi v primeru nove stranke. Nevede in nehote pristaneš v njenih zankah. Ko pa si enkrat “na špagci”, si … marioneta.

        • Nevede in nehote pristaneš v njenih zankah. Ko pa si enkrat “na špagci”, si … marioneta
          =============================================

          … hej Marta, kaj pa potem, kaj potem, če se morda zbudiš, kaj je v tvoji buči?

          • V moji buči? Pojma nimam. Tudi mene zanima. Bi bilo dobro raziskati … Se javite? (O, ko bi bile to res samo sanje!!)

          • … v vsaki tozadevni buči – se ve!
            Morda pa res spijeva kakšnega kuhančka za zdravje v Novem Letu Gospodovem …

      • Če sem bil v teh dveh svojih zapisih zgoraj nekoliko preveč kritičen ali celo kritikasterski, tečen in zajedljiv in verjetno sem posebej glede na čas, v katerem smo, tudi dejansko vsaj do ene strani bil, se vljudno opravičujem.

        Pristašem enih in drugih, SDSovcem in N.Sijevcem in kakopak tudi neopredeljenim, pa seveda tudi prijetnima in dobronamernima gospodoma Francetu in Antonu pa blagoslovljen Božič in vse dobro v 2015!

    • IF: “1. SDSu – da “hoče z glavo skozi zid” (z načinom nastopa in forsiranjem tem, ki naj večini ljudi ne bi bile življenjsko bistvene ali bi jih celo odbijale)…”
      ======

      Katere so bistvene teme za večino ljudi, če sem malo zloben, se lepo vidi na primeru mariborskih protestov:

      Leta 2012 je zaradi radarjev prišlo na ceste tudi več tisočev ljudi.

      Leta 2014 je zaradi socialnih problemov (lakote npr.) prišlo na ceste nekaj deset protestnikov.

      IF: “2. N.Si – da vse bolj deluje na robu, če ne preko logike ” if you can`t beat them, join them ” …”
      ==========

      Bi prej rekel da gre takole:
      “Da stalno dokazujem, da se osvobajam od desnih, se vedno bolj pridružujem levim, pri tem pa stalno poudarjam, da imam najboljši program od vseh strank. Če nisem prepričan, da mi verjamejo, potem ponovim, da imam najboljši program. Če še vedno nisem popolnoma prepričan, da mi verjamejo, da sem se osvobodil, potem povem še, da imam program, ki so ga Finance proglasile za najboljšega. …”.

  10. G.Tomažiča prištevam med ljudi,ki imajo občutek in pravo mero,to je že nekajkrat
    dokazal,tudi dr.Cukijati je človek na mestu in mu etični odnos do družbe ni tuj!

  11. Ta preobčutljivost na pikre pripombe je morda celo dokaz, da se partnerja podzavestno čutita svetovnonazorsko blizu. V takem primeru bi občasni terapevtski pogovori res morda rešili marsikatere konflikte in komunikacijske šume.
    ===================================================

    Full dobr napisano.

    Je škoda, če v takem primeru do občasnih terapevtskih pogovorov sploh ne pride …

  12. Nekje na Dolenjskem v začetku 1990

    Ljudi, ki so redno hodili k maši in so v tem pogledu nekaj pomenili, ni nikjer. Ko lepimo listke “SDZ se predstavi”, se na zboru pojavi peščica njih. Pride pa veliko tistih, ki smo v svoji mladostni zanesenosti tudi kaj počeli (predvsem na področju kulture in športa) v okviru t.i. ZSMS v podeželski izvedbi, a si nismo umazali rok s članstvom v Partiji. Ki smo tedaj še včasih “špricali” nedeljsko mašo, danes pa je ne več. Sam sem se tedaj spraševal, kje so zbori kristjanov, saj je ogromno prostora…. Tudi danes se tako sprašujem.

    To zgoraj je shematska slika dogajanja. Ta slika pa potrebuje neko velepomembno dopolnilo. Namreč, ko je minilo tisto začetno entuziastično obdobje (morda celo nekoliko nevarno, vsaj v smislu, da bi človek preveč izstopil iz vsakokratnega glorificiranega mainstreama), se je nenadoma pojavil na pravem mestu ves cerkveni pevski zbor z organistom vred, vsa eminentna krščanska srenja. Bili so povsod, postali so naši. Pozabili smo na čisti začetek in se jih razveselili. A v meni še dandanes tli skepsa glede njihovih resničnih moralnih kvalitet. Žal.

    Seveda je to shema, nis(m)o vsi enaki, vemo, kako je razpadla tudi SDZ. A tedaj je v resnici šlo za stvar in še danes so ljudje, ki so tedaj na začetku stopili iz množice, zame velika avtoriteta. Eden takšnih je Anton Tomažič.

  13. Pred uro je dejal (in ostal živ):

    Miro Cerar: “Ključni dosežek vlade niso le posamezni ukrepi, temveč stabilizacija slovenskega političnega prostora”
    ============

    A mi kdo razloži, kaj si predstavlja pod “vlada stabilizirala slovenski politični prostor”???

    … in to kot ključni dosežek njegove vlade?

    A je to kaj povezano z NSi? 😉

    • Sam menim, da vse bolj uporablja retoriko Bratovškove, kar pa ni čudno, njuno poslanstvo je enako, uspehi pa fiktivni. Samo čakam še, da k “uspehu” doda sporočilo, da se je prav njemu posrečilo izposlovati novo posojilo (to bo vsekakor kmalu dejstvo) po najnižji obrestni meri doslej.
      Seveda pa je bila politična stabilizacija slovenskega prostora najbolj vidna v obdobju enoumja.

      • Točno! Tako je govorila tudi Bratuškova.
        Torej lahko od Cerarja kmalu pričakujemo tudi tako izjavo:
        “Z visokimi davki se državljani počutijo varne”

  14. Berem tale pisma in številne komentarjev spodaj, a ravno rešitev in uvidov ne opazim. V glavnem jamranja in zmerjanja.

    Demos je imel 2 cilja:
    – osamosvojitev
    – privatizacija

    Prvega je kratkoročno izpeljal – kajti danes smo spet zasužnjeni
    Drugega se pa niti lotil ni. Parazitske socialistične skupine v njem so se razpasle po fevdih in bile očitno različno od komunistov podkupljene. Še danes nimamo razn NSI nobene stranke, ki bi se zavzemala za privatizacijo državne ( MAFIJSKE) lastnine.

    Zadnjič sem gledal intervju s Peterletom, ki mi je bil vedno ( pa ne vem zakaj) antiptičen. In i je bil OK. Povedal je, da je SDZ ves čas skušala rušiti njegovo vlado. in da je bil SDZ najbolj leva, socialistična stranka DEMOSA. Najbolj so se s komunisti pokrivali idejno.

    Oman je rekel, da so bili Sloveniji prvi kmetje. Seveda, ker so bili edini kolikor toliko ekonomsko svobodni. Pa kmetstvo je v Evropi revščina, e ni subvencionirano.

    V drugi strankah so bili “intelektualci”, sindikalisti in kulturniki – za katere je v komunističnem režimu znano, da so največje prostitutke diktatorjev.

    Na Poljskem je bila prva Solidarnost, kjer so pogumni katoliki držali smer preboja.

    Ne me zmerjat s toninovcem, ker Tonina osebno ne poznam in sem bil za klasičen liberalzem vsaj 10 let prej kot on, če sploh v resnici je za to. Nikoli pa se nisem strinjal z njegovimi izpadi. A nočem se več zapletati v ta zmerjanja. Z ljudmi, ki socialistično lapajo, stokajo in zmerjajo.

    • In kaj je to drugega (po vaših kriterijih) kot jamranje in zmerjanje?

      pavel: “Drugega se pa niti lotil ni”
      ========

      To ne drži! Zakon o denacionalizaciji (ZDEN) in stanovanjski zakon sta oba usmerjena v privatizacijo.

  15. Mnogi vidijo v politiki oziroma načinu delovanja SDS, hoteti s glavo skozi zid, kot je posrečeno napisal IF. S tem je mišljeno ukvarjanje SDS z domnevno neaktualnimi in nepriljubljenimi temami, ki po nepotrebnem tratijo čas in denar ter zavirajo razvoj Slovenije.
    Jaz pravim le tole: naj temu “zidu” (kontinuiteti) zmanjka denarja, pa bomo vsi videli, kako krhek je ta “zid”. Sesul yse bo kot prah, saj ne bo lepila, ki ga drži skupaj. To so ljudje, ki bodo mater prodali za oblast (beri: denar). Kaj šele načela!

    Zelo precizno je napisal Cukjati: “Za resno sodelovanje pri ključnih vprašanjih ni dovolj, da se stranke prištevajo k istemu svetovno nazorskemu polu. Potreben je skupni uvid v jedro nerešenih vprašanj, ki še vedno rojevajo boleče posledice neuspele tranzicije, od zmedene politike in izkrivljenega javnega mnenja do politične korupcije in pomanjkanja pravne države itd.”

    Ne razumem, kako se lahko ima stranka NSi še vedno za desno stranko, če zapira levi arhiv? Mislim, da pojav Tonina in njegovega vpliva na strankino smer, negativno usoden za odnose mede SDS in NSI.

    • “naj temu “zidu” (kontinuiteti) zmanjka denarja… To so ljudje, ki bodo mater prodali za oblast.”

      —–
      Jaz mislim, da jim je denarja že zdavnaj zmanjkalo. Zdaj živijo samo še zaradi kreditov. Prodane duše?!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite