Pripis uredništva: Franceta Cukjatija in Antona Tomažiča smo povabili k javnem dopisovanju na temo slovenske pomladi in širše. Zahvaljujemo se obema za njuno odzivnost in pripravljenost na sodelovanje.
Spoštovani Tone,
pred dnevi me je na spletni strani Časnika posebej pritegnil naslov tvojega razmišljanja »Slovenija pri zdravniku«. Prispodoba je kar pravšnja. Bolezen je nekaj neprijetnega, motečega, bolečega. Človeka izčrpava, ga lahko prikuje na posteljo ali celo dokončno uniči. In Slovenija je res bolna. A zdraviti oziroma blažiti simptome bolezni, ne bo dovolj. Resen zdravnik – resna politika – se bo skušala spopasti s samim vzrokom bolezni, ki bolnika (državo) izčrpava in dela iz nje nepokretnega invalida.
Že takoj po naslovu pa sem videl, da si se v glavnem lotil odnosa med dvema pomladnima strankama, SDS in NSi. Ta odnos v zadnjem obdobju res ni najboljši, a zdi se, da se tudi v tem primeru pogovarjamo bolj o simptomih kot o bolezni, bolj o posledicah kot o samem vzroku medsebojnih razhajanj.
Spor med strankama primerjaš s prepirom med zakoncema. Po svoje imaš morda celo prav. Kritika ali žaljivka, ki jo izreče tujec, nikoli ne prizadene tako, kot če jo izreče človek, ki ti je blizu. Ta preobčutljivost na pikre pripombe je morda celo dokaz, da se partnerja podzavestno čutita svetovnonazorsko blizu. V takem primeru bi občasni terapevtski pogovori res morda rešili marsikatere konflikte in komunikacijske šume.
A SDS in NSi nista in očitno nikoli ne bosta »zakonca«. Preveč je strahu pred medsebojno odvisnostjo, ki jo nujno prinaša »zakonsko življenje« oziroma vsako tesnejše in dolgotrajnejše sodelovanje. Preveč je strahu biti »v senci« partnerja! SDS in NSi sta pač navadni politični stranki, ki sta podvrženi vsem zakonitostim medstrankarskega sodelovanja.
Osebno tudi menim, da v bistvu ne gre za »spor« ampak za normalna razhajanja pogledov na nekatera pomembna vprašanja, kot je obvladovanje države s strani omrežja, ki ni nikoli »sestopilo z oblasti«. Ne mislim samo na instrumentalizacijo sodstva, ampak tudi na obvladovanje javnega mnenja (medijev, šolstva, itd.) in kapitala (bančništva, državnega gospodarstva, itd.). SDS z razliko od NSi vidi v tem pač enega glavnih izvorov slovenske patologije, ki državo izčrpava in blokira na poti razvoja.
Včasih med strankama ni bilo teh elementarnih razhajanj. Na svoje parlamentarno obdobje (po letu 2000) se z veseljem spominjam ravno zato, ker smo z Bajukovo NSi postavljali skupne cilje in skupne akcije. Imel sem občutek, da nam je vsem skupaj res šlo »za stvar«. To je bilo možno, ker glede temeljnih vprašanj slovenske države ni bilo nobenih pomembnih razhajanj. Leta 2004 smo tudi uspeli oblikovati predvolilno koalicijo, katere vrednost je ravno v tem, da stranke iščejo, najdejo in definirajo skupne zavezujoče cilje. Če se oblikuje tako jedro sodelovanja, je potem tudi lažje reševati posamezne spore, spodrsljaje ali celo žalitve.
Zadnje čase pa se vse pogosteje sprašujem, koliko imata SDS in NSi še skupnih ciljev? Ali oba enako ali podobno razumeta ključna vprašanja slovenske tranzicije? Se oba zavedata teže in pomena družbene patologije, ki jo je afera Patria tako jasno razgalila? Kdor ne vidi pravega vzroka, zakaj je Slovenija zastala na poti demokratizacije in vzpostavljanja pravne in pravične države, ne bo sposoben Sloveniji ponuditi odgovora, ki bo vodil ne le v blažitev simptomov, ampak tudi v rešitev temeljnega problema slovenske družbe. Pa tudi ne bo pripravljen sodelovati z nekom, ki se teh problemom zaveda in se z njimi tudi odprto sooča.
Za resno sodelovanje pri ključnih vprašanjih ni dovolj, da se stranke prištevajo k istemu svetovno nazorskemu polu. Potreben je skupni uvid v jedro nerešenih vprašanj, ki še vedno rojevajo boleče posledice neuspele tranzicije, od zmedene politike in izkrivljenega javnega mnenja do politične korupcije in pomanjkanja pravne države. Če tega skupnega uvida ni, se možnost sodelovanja omeji na posamezne projekte, bolj ali manj periferne cilje, o katerih se parlamentarne stranke kljub vsemu včasih lahko poenotijo. No, tudi to je pomembno in tudi za to se je vredno potruditi. Taka parcialna in občasna sodelovanja so možna tudi med svetovno nazorsko različnimi strankami. To seveda ni trdna, dolgoročna, »na skali« grajena koalicija, ki bi si jo morda želeli, in ki prav zato lahko preživi tudi posamezne medsebojne turbulence.
Pametne stranke bi se res morale izogibati žaljivim kritikam drugih strank, če želijo z njimi ohraniti odprto možnost – čeprav parcialnega – sodelovanja. Normalno je, da stranke pri tem ohranijo svobodo kritiziranja drugačnih stališč, za katera menijo, da so napačna. Da bi tudi v odnosu med SDS, NSi in SLS negovali normalno kritičen, a ne žaljiv odnos, ki ohranja možnost sodelovanja, bi bilo gotovo koristno ponovno vzpostaviti prakso rednih pogovorov, o katerih razmišljaš v svojem članku »Slovenija pri zdravniku«.
Ne delim pa s tabo strahu pred ustanovitvijo nove desne stranke. Nasprotno. S tem, ko se je NSi pomaknila bolj v levo, se je pojavila nevarnost, da bo pomemben del njenih nekdanjih volivcev razočarano abstiniral naslednje volitve. Menim, da se na desnici odpira prazen prostor za novo Krščansko demokracijo po vzoru nemške CDU/CSU, za katero si ne morem predstavljati, da bi podpirala politiko, kot jo pri nekaterih pomembnih vprašanjih zastopa nova NSi.
Seveda pa so to le moja osebna mnenja. Torej mnenja človeka, ki v zavesti, da ni vseved, rad prisluhne tudi drugim argumentom.
Lep pozdrav, France Cukjati
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
