V današnjih hitrih časih se je vsaj meni prijetno ustaviti v kakem muzeju in se potopiti v svet preteklih obdobij, v katerem so posamezne mojstrovine nastale. Te dni me je pot zanesla v Madrid in tam me koraki vedno prinesejo v Prado – muzej, da ne bo kdo kljub sicer drugačnemu sklonu pomislil na oblačila –. V tej častitljivi stavbi ob zelenem parku pa ne morem mimo Boscha in Goye. Ko sem spet opazoval Boschev triptih »Vrt zemeljskih naslad« še bolj pa pri Goyevi sliki »Veliki kozel«, sem se mahoma zavedal, da pravzaprav tokrat nisem v kaki daljni preteklosti ampak kar v sedanjosti, da pravzaprav nisem v daljnem Madridu, ampak kar v Sloveniji sredi kake sodne farse, ki jih tudi ne manjka. Zlasti Goyeva slika je temna, ne samo po barvni paleti, ampak tudi po sporočilu. A tudi iz temnega sporočila lahko sije upanje. Kjer se spočne veliko hudega, tam se rodi veliko zla, na ljudeh vseh dob pa je, da se zlu uprejo. Zla pa ni vedno lahko prepoznati, saj ga pogosto prekrivata lenoba in otopela zavest. Zato so lahko besede, misli, slike in glasba velikih umetnikov tako pomembne, saj imajo univerzalno sporočilo in nas spodbujajo, da smo dejavni, kajti zlo je potrebno ubesediti, ga naslikati, izpisati, uglasbiti; ko smo ga tako »iz-stavili« pa je za mir dobro – kdor zmore – tudi moliti. Kajti v Evropi moramo negovati svojo tradicijo, svojo izvorno kodo, svojo »daljo in nebeško stran«, kot pravi naš pesnik. Ta koda je že vsaj od svetega Bernarda dalje zapisana tudi v geslu »Moli in delaj«, ali če hočete bolj moderno – delaj za telo, a ne zanemari duha. Ob srečanju z veliko umetnino, ki jo je porodila velika bolečina, je mogoče začutiti tudi očiščenje, ki daje smisel pravi umetnosti.
Če greste v Madrid vam toplo priporočam obe sliki, če je mogoče zgodaj zjutraj, ko ju boste lahko gledali v dolgi tišini in to tišino odnesli s seboj in jo negovali še dolgo časa.
Foto: Wikipedia
