Potepanje po turških krajih, kjer ženske še ne skrivajo svoje lepote

Otoček Sv. Nikolaja (Gemiler Island) ob turški obali (po turško: Geniler Adasi) je zelo zanimiv za radovednega raziskovalca. Čeprav je zelo majhen, je na njem veliko ostankov iz časa, ko je predstavljal vmesno pristanišče za romarje v Sveto deželo. Poleg pristanišča, ki je sedaj že v veliki meri potopljeno, so bila na njem tudi velika skladišča in skromna prenočišča. Da pa so lahko za romarje potekali tudi verski obredi, so bile na majhnem prostoru kar štiri cerkve, zgrajene med 3. in 7. stoletjem. Najbolj zanimivo pa je, kar jaz tega še nisem videl nikjer drugje, da je bil med dvema cerkvama zgrajen kar več sto metrov dolg pokrit hodnik. Očitno je služil tudi zato, da so lahko potekale svečane procesije tudi v slabem vremenu.

Meni prav posebno doživetje predstavlja dejstvo, da je na tem otočku kar nekaj let živel tudi Miklavž, kot pri nas ponavadi imenujemo Sv. Nikolaja. Tu naj bi se skrival pred preganjanjem. Nekaj posebnega so na otoku bili tudi grobovi. Ti so enostavno vklesani v kamen, vsak posebej, očitno tudi prilagojeni velikosti pokojnika. Sedaj jih lahko kot vdolbine še dobro vidimo, čeprav so seveda že dolgo izpraznjeni in brez pokrova. Po eni varianti naj bi bilo v takem grobu najprej pokopan tudi Sv. Nikolaj, preden so njegovo truplo prenesli v Demre (blizu Mire, kjer je bil škof) in kasneje v Italijo (Bari). Zanimivo je tudi raziskovanje otoka z masko in dihalko, saj je del tedanje obale že precej potopljen. Še vedno pa se dobro vidijo ostanki tedanjih stavb, delno tudi vklesanih v skalo, delno pa sezidanih do vode.

Se mi je kar splačalo malo pomatrat in se toliko povzpeti po kozjih stezicah, da sem tole fotko naredil. Naša barkica je čisto na desni.

V tem času visokega poletja je obmorska Turčija bolj polna turistov, kot je bila med mojim obiskom pred enim letom. Verjetno je temu delni vzrok tudi padec vrednosti lire, kar se nam tujim turistom pozna tudi v denarnici. Zanimivo je, da so na pogled mesta antalijske “riviere” zelo podobna drugim mestom v Sredozemlju, kot so tudi Portorož, Opatija, Makarska, … Čeprav gre za islamsko deželo, se tega na ulicah ne opazi, med drugim ženske ne skrivajo svoje ženske lepote. Ni čudno, da je Turčija med drugimi bližnjevzhodnimi publikami tako popularna zaradi svoje “liberalnosti” in “drznih” TV nadaljevank …

Kdo pravi, da za obmorski hotel potrebuješ zalivček s plažo, mivko, ali vsaj gladke skale za dostop do vode? Tudi brez tega gre. Ljudje smo pa itak po večini zadovoljni z betonom, ležalnikom, senčnikom ali celo bazenom. Tule ob turški obali je veliko hotelov, katere so postavili kar nad ostro kamnito obalo, v morje pa speljali varno lestev do globoke vode. Glavno je, da se fino naplavaš.

Takole pa so stari Rimljani uredili svoja stranišča. Po enem kanalu je voda odnašala blato, po drugem pa je pred njimi tekla čista za umivanje rok. Je bil pa to tudi družaben prostor, kjer so posedeli in debatirali po cele ure. Pozimi so pa pred tem poslali tja sedet kakšnega sužnja, toliko da jim je pogrel premrzli marmor. Da je bilo to res tako, so nam povedali vodiči.

Jahtni turizem je v Turčiji že čisto samostojna industrija. Ker turisti bolj malo pristajajo v mestih, ampak se rajši zasidrajo v osamljenih zalivčkih, se je pojavilo vse več prodajalcev, ki jim kar tja dostavijo in prodajajo robo. Do nedavnega pa je bila hrana in pijača precej dražja kot na kopnem, tudi po nekajkrat višje cene. Pa sdaj nič več tako! Pojavili so se veliki trgovci s pravimi plavajočimi trgovinami, mobilni marketi, kot lahko vidimo trgovsko ladjico vidimo na sliki. Plavajoče trgovine turistom sedaj nudijo čisto vse, kar sicer najdemo v trgovinah na kopnem. S tem pa so se tudi močno znižale cene, ki so sedaj praviloma že enake, kot v mestih. Med mojimi križarjenji sem naletel tudi že na brivnico, ki je namenjena le turistom na jahtah.

Tule ob turški obali vsak dan vidimo tudi simpatične želve, ki so  kar velike tudi tja do poldrugega metra. Po morskem dnu se pasejo in vsakih nekaj minut pridejo na površino, da zajamejo zrak.