Avtor: Jože Bartolj.
Natanko pred 23. leti je bila Cvetna nedelja in bile so bile prve demokratične volitve po drugi svetovni vojni. 8. aprila 1990 se je nekdanja partija poslovila od oblasti. Zmagala je koalicija Demos, kjer so največ glasov dobili Krščanski demokrati Lojzeta Peterleta. Ta je zato postal tudi prvi mandatar demokratično izvoljene slovenske vlade.
To je bilo dobrega pol leta po tem ko sem se vrnil iz vojske in začel s študijem na fakulteti. Ljubljana je utripala v duhu slovenske pomladi. Pol leta pred volitvami so pogojno spustili na prostost obsojene na procesu JBTZ. Volitve so potekale še pod starimi simboli petokrakih zvezd v zakajenih prostorih nekdanjih samoupravnih skupnosti.
Nekdanja partija se je z oblasti umaknila s sklonjeno glavo, vendar pa je večina profesionalnega kadra na občinah, različnih državnih organih in ministrstvih ostala enaka. Spremembe so se začele počasi in marsikje niso bile dobrodošle. Spominjam se, kako je Lojze Peterle takrat lastnoročno iz skupščine odnesel sliko Josipa Broz Tita… Ker je nihče drug ni hotel… Ker niso mogli najti tistega, ki jo je prinesel.
Kljub temu je bil trenutek ugoden in zmagovalce volitev je najbolj povezovala ideja osamosvojitve. Že decembra istega leta je bil plebiscit, ki je v velikansko večino začrtal smer osamosvojitve. Ta se je dejansko zgodila čez pol leta in takoj naslednji dan nadaljevala z desetdnevno vojno za obrambo tega doseženega rezultata.
Leta tečejo in družbena klima ni več tako ugodna. Verjetno ga ni pri nas, ki bi bil zadovoljen s tem, kar se je v teh časih zgodilo. Zmanjkal nam je Mojzes, ki bi nas popeljal iz egiptovske sužnosti v obljubljeno deželo. Zmanjkal nam je tisti, ki bi se na gori Sinaj pogovoril z vodjo potovanja in od njega sprejel table zaveze. Ostalo je le ljudstvo, ki negoduje, se pritožuje nad uborno hrano, potjo in pomanjkanjem komforta. Med ljudstvom pa so se razrasli tajkuni, ki so izkoristili trenutek za osebno okoriščanje, krajo skupnega bogastva in grozijo, da nas vse skupaj obrnejo na pot proti Egiptu. Tam faraon pravzaprav nikoli ni docela prebolel, da mu je od nekdaj velike države ostala le domača delovna sila.
Očitno bo tudi naša pot čez puščavo trajala 40 let, to je celo generacijo. Žal mi je le, da je to moja generacija.
Vir: blog Jože Bartolj
