Avtor: Dr. Borut Rončević. Vir: Reporter. Služba na ministrstvu je hudič. Delu ni videti ne konca ne kraja, pa smo se zaradi gašenja javnofinančnega požara sistemskih reform šele zares lotili. Že tedne spim po pet ur na noč ali morda še malce manj, zato sem se nekoliko naivno nadejal, da se bom med tole službeno potjo na Ciper, ki začenja s predsedovanjem EU, vsaj malce naspal. No, realnost me je postavila na trdna tla: namesto da bi štel ovčke, se moram ukvarjati z novim poglavjem v obsežni antologiji slovenskih neumnosti.
Na spletnem Žurnalu sem tik pred odhodom v posteljo zasledil članek z naslovom Nespodobne politične vezi, v katerih avtorica Tjaša Pureber problematizira dejstvo, da je FUDŠ, v kateri sem trenutno še vedno eden od soustanoviteljev in iz katere sem prišel na ministrstvo, na nedavnem razpisu za spodbujanje vključevanja zunanjih strokovnjakov v pedagoški proces dobil kar osem projektov v skupni vrednosti 400.000 EUR. Težava je torej v tem, da je neka kakovostna zasebna fakulteta na razpisu z objektivnimi kriteriji, ki ne dopuščajo diskrecijske pravice, bila uspešna. In pa tudi v tem, da so samostojni zavodi prejeli več sredstev kot pa javni.
Pri tem je na žalost precej manj pomembno pojasnilo, da je bil rok za prijavo projektov davnega 31. januarja. Da je komisija odločitev sprejela 2. aprila. Da je komisijo imenoval še Gregor Golobič, ki nikakor ni visoko na seznamu ljubiteljev zasebnih ustanov ali pa mene osebno. Prav tako najbrž ni pomembno, da je bil razpis objavljen že v letu 2011.
In kar je posebej žalostno, avtorici prispevka se ni zdelo pomembno posebej podčrtati grozljivega dejstva, da je Univerza v Ljubljani, ki kriči in benti zaradi varčevalnih ukrepov in grozi z rdečimi številkami, prijavila komaj 7 projektov. Da, prav ste prebrali, komaj 7! Ali pa dejstva, da so vse javne institucije prijavile skupaj 20 projektov, mala fakultetica FUDŠ pa s svojo motivirano in kompetentno ekipo kar 17?! Ali pa, da so samostojni zavodi prijavili veliko več projektov kot univerze. Ali pa to, da v kolikor bi se na razpis smele prijavljati le javne ustanove, niti ne bi počrpali vseh sredstev, pa četudi bi financirali vse njihove prijavljene projekte?! Ali pa da je bila lani FUDŠ prav tako uspešna s svojimi prijavami. Pod prejšnjim ministrom. Ali pa da so javne ustanove v aktualni finančni perspektivi do sedaj dobile kar 97,23 odstotkov vseh sredstev na mehkih instrumentih, financiranih iz strukturnih sredstev za visoko šolstvo, pri čemer so bili samostojni zavodi v večini primerov diskriminatorno in brez utemeljenega razloga izključeni?
Poglejte, kakršen koli je motiv vašeg pisunstva: opustite vsakršno upanje. Imam trdo kožo in želim delati dobro. Moji nekdanji sodelavci na FUDŠ prav tako in bodo še naprej, do nadaljnjega pač brez mene, pridno in najverjetneje uspešno šli po poti, ki smo jo pred leti zastavili skupaj. Jaz pa bom, dokler bom užival zaupanje ministra, še naprej delal izključno v interesu slovenskega visokega šolstva – in ne zgolj njegovih posameznih delov ali ustanov. Pa naj gre za javno ali zasebno, univerze ali samostojne. Gospe in gospodje, denar ne morejo dobiti tisti, ki še projektov ne pripravijo! Zadnje, kar ta država potrebuje, je pot v lenuhokracijo!
