Smo v oktobru, mesecu rožnega venca, s katerim bomo začeli to naše razmišljanje. V propagandnem stroju levičarskih strank in njihovih somišljenikov vztrajno ponavljajo, da je »znanost dokazala, da Boga ni«. Ta preprosti argument učinkuje še danes. Če še kdaj pomislimo na Tistega tam zgoraj, je to bolj za vsak slučaj ali pa s tem ustrežemo svojim dedkom in babicam.
Molitev rožnega venca
Rožni venec spada med molitve z enoličnim ritmom, preprosto shemo in ponavljanjem enih in istih sentenc. Podobno ponavljajočo strukturo imajo še nekatere druge molitve, na primer litanije in križev pot. Mnogi ljudje, zlasti mladi imajo danes proti takšnim molitvam odpor, četudi so verni in sicer pogosto zmolijo Očenaš in Zdravo Marijo. Res je med molitvijo rožnega venca težko ostati zbran, saj enakomeren ritem molitve mnoge hitro zaziblje v dremež.
Marsikdo je že pomislil, da bi to molitev naredili bolj dinamično, ji vdahnili duha izvirnosti in ustvarjalnosti. Da bi imela v sebi nekaj intelektualnega naboja. Kljub temu ostaja rožni venec že stoletja skoraj nespremenjen. Nespremenjene in skoraj iste ostajajo tudi druge molitve; enako preproste in enostavne, kot bi bile prirejene za otroke. Sodobnemu duhu bi bolj ustrezale dialoške molitve, ki bi bile nekakšna izmenjava mnenj z Bogom. Človeškemu ponosu ne ugaja ponižni slog prosjačenja in vdanosti, ki navidezno veje iz preprostih družinskih molitvenikov.
Cerkev ni le skupnost verujočih s škofi in papežem na čelu, tudi samo oblika Božjega kraljestva na Zemlji, temveč je tudi porok vere in pravega nauka. Cerkev je institucija, ki si je od svojega začetka do danes nabrala ogromno izkušenj, več kot katera koli druga skupnost ali institucija. V svoji dvatisočletni zgodovini je doživela številne odklone s svojimi škofi in papeži vred. Značilno je, da so propadli vsi poskusi, kako urediti razmere z visoko intelektualnega položaja z lastno in izvirno vizijo. Reševanja problemov, nesoglasij in različnih stališč v Cerkvi se moramo lotiti s ponižnostjo, vdanostjo in z zaupanjem. Tudi v stiski se zatečemo k našim otroško preprostim in ponižnim molitvam, ki so – takšne so cerkvene in človeške izkušnje – vedno uslišane.
Jezus je učencem izrekel pomenljivo opozorilo: »Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, ne pride vanj.« Ali imajo potemtakem zaostali in nepismeni prednost pri vstopu v nebesa? Morda se na koncu tako izide, a na začetku imamo vsi enake možnosti. Ljudje z visoko inteligenco in velikim umom so kot bogataši, ki se komaj prerinejo skozi šivankino uho. Umsko visoko razvit človek pogosto kaže podcenjevalen odnos do preprostih ljudi ter njihovih stališč in pogledov. Zdi se mu, da bi s svojo močjo lahko spreminjal svet. Ponižnost in preprostost, dve splošni človeški vrlini, sta mu v napoto. Zato strastno išče poti in načine, kako preseči ali odstraniti družbene norme ter božje zapovedi in prepovedi. Prepričan vase, z visoko inteligenco, energijo in močno voljo, se visoko dvigne in globoko pade.
Friedrich Nietzsche
Friedrich Nietzsche je bil izjemno nadarjen in široko izobražen mož. Obvladal in govoril je številne jezike, grščino, latinščino, hebrejščino in francoščino, študiral teologijo, filozofijo, klasično filologijo in se ukvarjal z glasbo. Njegova vizija je bil nadčlovek, ki bo osvobojen vsake morale in vseh vrednot in bo tako lahko dosegel stvari, ki jih človek v svojem okorelem svetu ne bi nikoli. Bog je namreč človeku nadel okove morale in vrednot, da bi zavrl njegove težnje k dvigu v nadčloveka. V ekstazi in fantaziji svoje filozofije si je ustvari virtualni svet, v katerem je ubil Boga in osvobodil človeštvo, sebe pa je pognal v psihiatrično bolnišnico.
Karl Marx
Drugi veliki mož 19. stoletja, ki je hotel doseči zvezde, je bil nekoliko starejši rojak Karl Marx. Spoznal je revščino delavcev, med njimi tudi otrok, ki so morali za slabo plačilo delati do 15 ur na dan. Del denarja, s katerim bi morali kapitalisti pošteno plačati svoje delavce, se je prelil v njihovo bogastvo. Marx si je zamislil družbeni red komunizma, ki bi ga uresničili z nasilno revolucijo, v katerem bi brez Boga vladali pravičnost in svoboda. Proti koncu življenja sta mu umrli žena in hčerka, kasnejši dogodki po svetu pa so pokazali povsem drugačno podobo, kot jo je pričakoval. V zahodnem svetu so se razmere delavstva hitro izboljševale, na vzhodu pa je izrojena pošast Marxovega komunizma pahnila delavstvo v globljo bedo, kot jo je kdaj koli trpelo pod kapitalizmom. Prvi stavek Komunističnega manifesta »Strah blodi po Evropi – strah komunizma«, se je uresničil in zajel skoraj tretjino sveta. Upehal se je šele po sedemdesetih letih.
Krištof Kolumb in Leonardo iz Vinče
Vznesenost, ki naj bi človeka ponesla daleč in visoko, se je začela že precej pred Marxom in Nietzschejem. Kolumbovo odkritje Amerike leta 1492 pomeni začetek novega veka; še bolj pa simbolizira novo obdobje umetnost Leonarda iz Vinče. Da bi izpopolnil upodabljanje človeškega telesa, je z raztelešanjem trupel študiral njihov notranji ustroj in delovanje organov. Kakšnih posebnih znanstvenih ali filozofskih zaključkov iz tega ni izpeljal, saj ni imel tega namena in tudi ni imel formalne izobrazbe. Pomeni pa njegovo delo preusmeritev pozornosti od Boga k človeku.
Preusmeritev pozornosti od Boga k človeku
Za prve prave znanstvenike te dobe štejemo Nikolaja Kopernika, Galilea Galileia, Isaaca Newtona in druge. Njihova odkritja, predvsem pa njihove raziskovalne metode z natančnim opazovanjem in uporabo matematike, so v znanost vnesle eksaktnost in preverjanje teorij z eksperimenti. Pomenila so zmagoslavje in navdušenje vseh tistih duhov, ki niso prenesli dominacije Cerkve. Zemlja ni bila več središče sveta, okoli katere bi se po Božji volji vse vrtelo. Postala je le eno od mnogih nebesnih teles v vesolju. Cerkvene dogme so se zamajale, s tem pa tudi vera v Boga. Saj ga sploh ni! Svet se uravnava sam in je sam sebi zadosten. Z znanostjo je mogoče vse pojasniti in ne potrebujemo teologije, ki ljudi samo zavaja in jih drži v zaostalosti. Ne zastavljamo si več vprašanj zakaj, temveč sprašujemo samo kako. Vprašanja zakaj postavljajo otroci, človeštvo pa je po mnenju filozofov tistega časa že preraslo otroško dobo in mora raziskovati zakone, po katerih se stvari dogajajo.
Navdušenje mnogih znanstvenikov in filozofov nad novim odkritjem, da Boga ni, je začelo počasi delovati tudi med manj izobraženimi ljudmi. V propagandnem stroju levičarskih strank in njihovih somišljenikov so vztrajno ponavljali frazo, da je »znanost dokazala, da Boga ni.« Ta preprosti argument učinkuje še danes. V mnogih dušah sicer ni povsem izbrisal Boga, je pa ljudi zapeljal v mlačnost. Če še kdaj pomislimo na Tistega tam zgoraj, je to bolj za vsak slučaj ali pa s tem ustrežemo svojim dedkom in babicam. Izobraženci odklanjajo Boga z vzvišeno brezbrižnostjo, saj naj bi znanost že zdavnaj povedala svoje. Tako so si ljudje na banalen način prihranili nekaj nedeljskih uric, ko jim ni treba k maši in zato raje malo dlje spijo, gredo na pohajkovanje po trgovinah ali se z avtomobilom peljejo na izlet. Navsezadnje so odgovornost za svojo nevero prevalili na nekoga drugega – na znanost.
»Znanstveni dokazi« za ateizem
V resnici je znanost pred vero pokleknila že pred več kot 100 leti. Za svoje trditve ni predložila niti enega dokaza. »Znanstveni dokazi« za ateizem so od začetka 20. stoletja padali eden za drugim, današnja znanstvena dognanja pa z osupljivo natančnostjo nizajo podatke o popolnosti vesolja, ki je izven vsake igre slučaja. Nima smisla navajati vseh neverjetnih skladnosti v fizikalnih pojavih vesolja. Vse je mogoče opisati v matematičnem jeziku[1]. Dodajmo, da se je vesolje od velikega poka pred trinajstimi milijardami let ves čas razvijalo po določenem načrtu in da v tem procesu ni prišlo niti do najmanjše napake. Vrh tega razvoja je človek. Z nobeno znanstveno vedo ni mogoče razložiti, zakaj je narava ubrala prav to pot popolne natančnosti brez odklonov. Tak potek je mogoč samo, če je v ozadju absolutna inteligenca. Najbolj razvpito geslo scientizma (znanstvenega svetovnega nazora), da Zemlja ni središče sveta, se je izkazalo za popolnoma napačno. V vesolju, kjer vladata relativnost časa in prostora, je središče vedno tam, kjer se nahajamo. Vesolje je za vsakega pravično ustvarjeno; vsak je vedno v njegovem središču. Odkritje teh zakonitosti je velik dosežek znanosti, vendar ob tem ni čutiti takega navdušenja kot ob začetku znanstvene dobe pred 200 leti, prej rahlo razočaranje in izmikanje. Svet je ostal še naprej brezbrižen in v sebi še naprej kuha svojo intelektualno vzvišenost, ki se otepa vsake transcendentalne pomisli v znanstvenih teorijah. V šolah in drugih vzgojnih institucijah je poskrbljeno, da otroci v svoji preprostosti ne bi postavljali neprijetnih vprašanj. Vstopili smo v mračni novi vek.
[1] V branje priporočam knjigo avtorja Gerharda Staguhna: »Skrivnosti vesolja«. Knjiga je pisana v poljudnem jeziku, izdana v založbi Učila leta 2002.
