Pot razkroja se je začela z razsvetljenstvom in francosko revolucijo

1

Volilni čas je čas žolčnih razprav, ideoloških prepirov in pomembnih odločitev. To je tudi čas, ki družbo vabi v razmislek, od kod prihaja in kam naj gre, iz kakšnih družbenih razmer v kakšno bodočnost sobivanja.

Človek kot razumska žival se odloči za določen svetovni nazor, ki spreminja množico ljudi v človeško družbo

Človek je živo bitje, ki se mora vedno znova odločati med različnimi ponudbami in zahtevami okolja. Človek je animal, žival, ki se nagonsko odloča. Je pa tudi racionale, razumska žival, ki je pri svojih odločitvah sposobna upoštevati zgodovinske izkušnje in pričakovane posledice svojih odločitev. Pomembne človekove odločitve so dolgoročne, če ne celo trajne, in sodijo v kategorijo svetovnonazorske opredelitve.

Ponudba različnih svetovnih nazorov pa je bila in je zelo bogata. Pogosto so si ti nazori tako različni in nasprotujoči si, da ustvarjajo družbeni razkol in celo ozračje sovraštva. Nazor se namreč izraža v človekovem odnosu do pomembnih življenjskih dejstev. Zato je skupni nazor oziroma skupno vrednotenje temeljnih življenjskih dejstev tisti pogoj, tisto lepilo, ki ljudsko množico spreminja v človeško družbo. Če skupen odnos do temeljnih družbenih vprašanj razpade, razpade tudi družba.

In takrat se človek hote ali nehote postavi na določeno stran zgodovine. Nekateri se resnično prilagodijo in celo sprejmejo nov svetovni nazor, nekateri pa spremenijo le svoje obnašanje, kot da bi spremenili svoje vrednotenje temeljnih življenjskih dejstev. Ni jih veliko, ki tudi očitno ostanejo pokončni uporniki. Slovenska komunistična revolucija nam je podarila jasno in dragoceno sliko tega dogajanja.

Tistemu na napačni strani zgodovine, torej na strani poraženca, odrekajo vse pravice

Ko smo pred leti v Državnem zboru razpravljali o vojnih zakonih in o žrtvah revolucije, so nekateri poslanci vztrajno opravičevali povojne poboje s tem, da so se premaganci pač postavili na »napačno stran zgodovine«. S tem so hoteli reči, da če se postaviš na stran zmagovalca, si se postavil na pravo stran, pa čeprav gre za zmagovalca s prevaro, sovraštvom in fizičnim nasiljem.

In res so se komunisti na začetku vojne postavili na stran zmagovitega Hitlerja, po napadu na Sovjetsko zvezo pa na stran zmagovitega Stalina. Danes pa na stran močne Kitajske, ne na stran majhnega demokratičnega Tajvana. Tudi v predvolilnem času se mnogi nagonsko postavljajo na stran globoke države, za katero so prepričani, da bo tudi po volitvah ohranila svoj zmagoviti vpliv v vseh državnih podsistemih. Osebna korist kot kriterij »prave strani« je še vedno aktualna.

Trenutna materialna in karieristična koristnost kot kriterij izbire pa razkriva tudi osebnostno in nazorsko plehkost. Ljudje, ki po takih kriterijih izbirajo zgodovinsko stran, postanejo prej ali slej koristni idioti, potrošni material, saj ima pravo korist v revoluciji vedno le avantgarda. Kljub materialni koristnosti vodi taka izbira zelo pogosto v globoko osebnostno izpraznjenost. Edino, kar jim ostane, je prepričanje, da so bili »na pravi strani zgodovine«. Pa še to jim grozi, da se bo prej ali slej razblinilo.

Če opredelitev za zmagovalca v prevari, sovraštvu in fizični premoči pomeni biti na pravi strani zgodovine, potem je bil tudi Jezus na napačni strani.

Ljudje na pravi strani zgodovine so bili deležni privilegijev

Tako pojmovanje prave in napačne strani zgodovine nujno vodi v ontološki razkol človeške družbe. Zmagovalci to svoje prepričanje, da so na pravi strani zgodovine, do onemoglosti dokazujejo in spodbujajo s samohvalo in utemeljevanjem svojih privilegijev. V psihologiji so znane raziskave in tudi izvedeni poizkusi, ki jasno dokazujejo, da če okolje vzpostavi sistem smešenja, poniževanja, zapostavljanja določene skupine in sistem pohval, spoštovanja, vrednotenja druge skupine, potem se vzpostavi samodelujoč sistem dvorazredne družbe, v kateri privilegirani del postaja vse bolj oholo dominanten, zapostavljeni del pa vse bolj vdan v svojo podrejenost.

Od vseh totalitarizmov je prav komunizem – tudi slovenski – to zakonitost uspešno zlorabil. Določen del prebivalstva je označil z etiketo izdajalci, kolaboranti, kulaki, buržoazija, izkoriščevalci, notranji sovražniki itn. Ta degradirana skupina je bila izgnana ne samo z vseh vodilnih položajev, ampak iz celotnega javnega življenja. Z leti je postala tiha, zagrenjena in celo njeni otroci so se čutili manjvredne. Spremenila se je v idealno tarčo šikaniranja, preganjanja in izživljanja oblastnega razreda.

Visoko pod vrhom privilegirane družbe so bili sodni in fizični izvajalci totalitarnega terorja. Brez moralnih pomislekov in ne glede na lastno obremenitev z umorom, so pridno sledili željam revolucionarne oblasti, ker so bili ali so vsaj upali, da bodo trajno zaščiteni in bogato nagrajeni. Prodali so svojo svobodo, da so si izboljšali gmotni položaj in ostali na vrhu privilegiranega razreda, pa tudi zato, da so se razbremenili osebne odgovornosti.

Komunizem od svojih voditeljev in izvajalcev ni zahteval le dejanj, ampak tudi prepričanje, nasprotno tradicionalni krščanski morali

V Skritem spominu Angele Vode najdemo zapis, kako zlo dobi samostojen notranji pospešek, kot bi ga načrtovala in vodila neznana sila. Ko se je na začetku vojne razmahnilo revolucionarno pobijanje vidnih Slovencev, so bili mnogi sodelavci OF v dilemi. In kot piše Angela Vode: »Vedela sem, da bi mnogi radi sestopili, toda niso si upali tvegati. In tako se je krogla, ki so jo sprožili komunisti, kotalila naprej in z njo vsi, ki so se jim pridružili. Niso mogli odskočiti, deloma iz strahu, ki je kotalil kroglo, deloma iz koristoljubja, saj so se jim na cilju obetale dobrine, o kakršnih so komaj kdaj sanjali. Proti koncu jih je bilo le še malo, ki so tekli iz prepričanja, iz idealizma, iz zavesti, da morajo tvegati za svetle ideale.«

Komunizem je od svojih voditeljev in izvajalcev zahteval ne le dejanja, ampak tudi prepričanje, ki je v popolnem nasprotju s tradicionalno krščansko moralo. Zapustil nam je omrežje hinavskih in pokvarjeni ljudi, ki so postali nosilci nove družbe, v kateri so tradicionalne vrline, kot so poštenost, zaupanje in sočutje, zlorabljene in zasmehovane kot znak slabosti, naivnosti in nesposobnosti. Še najbolj boleče pa je, da v slovenskem sodstvu celo na visokih vodstvenih mestih še vedno najdemo ljudi, ki jim je komunistična ideologija dokončno zatrla občutek za pravičnost in poštenost.

Kje je prava stran zgodovine?

Na pravi strani zgodovine je naslov uspešnice, ki jo je leta 2019 v New Yorku izdal Ben Shapiro. Hvala Družini, ki jo je že leto kasneje izdala v slovenskem prevodu z odlično spremno besedo Draga Ocvirka. Kdor jo vzame v roke, bo o njeni vsebini zagotovo razmišljal in našel odgovore na ozadje številnih sodobnih vprašanj.

Ben Shapiro izhaja iz osnovnega dejstva, da je svoboda zgrajena na dvojnem konceptu: prvič, da je Bog vsakega človeka ustvaril po svoji podobi, in drugič, da smo ljudje sposobni proučevati in raziskovati Božji svet. Prvi koncept se je rodil v Jeruzalemu, drugi v Atenah. Jeruzalem in Atene sta zgradila znanost, človekove pravice, blaginjo, mir in umetniško lepoto. Končala sta suženjstvo, premagala naciste in komuniste, dvignila milijarde ljudi iz revščine in dala milijardam ljudi duhovni smisel. Jeruzalem in Atene sta bila temelj magne karte, vestfalskega mirovnega sporazuma in tudi temelj Evropske zveze.

Pristen, avtentičen svetovni nazor ne temelji na filozofski teoriji ali celo izmišljotini, ampak na zgodovinskih dejstvih: da smo vsi ljudje božji otroci, ustvarjeni po božji podobi, in da imamo razum, s katerim je možno raziskovati svet in odkrivati zakonitosti narave – tudi človeške narave. Že antični miselni velikani (Pitagora, Platon, Aristotel) so davno pred krščanstvom verjeli, da je človeški um svoboden in sposoben razvozlati pravila narave, stvarstva, ki ima svoj namen, svoj končni cilj, h kateremu je stvarstvo usmerjeno. Od tod tudi smiselno odkrivanje naravnega prava in etičnih zakonitosti, ki ne morejo biti izročene človeški samovolji.

Krščanstvo slavi Boga tudi s spoznavanjem stvarstva

Krščanstvo ni temeljilo samo na spoštovanju božjega razodetja, ampak tudi na spoštovanju božjega stvarstva in njegovih zakonitosti. Tomaž Akvinski je v 13. stoletju znova združil Jeruzalem in Atene: »Bog nam narekuje, naj uporabimo razum, in razum nas priganja, naj odkrivamo naravno pravo – zakone, ki jih je zasnoval Bog.« Razvoj zahodne znanosti je izviral iz prepričanja, da je človekova naloga slaviti Boga prek svojega znanja o njegovem stvarstvu. Doba znanstvenega napredka se ni začela z razsvetljenstvom; začela se je že v evropskih samostanih. Zato je zahodna civilizacija temeljila na resnici, na dejstvih, tako razodetih v Bibliji in Evangeliju kot tudi odkritih v naravi. Vsak svetovni nazor, ki ignorira in sprevrača resnico, pomeni rušenje temeljev zahodne civilizacije.

Pot razkroja se je začela z razsvetljenci in francosko revolucijo

Grško prepričanje, da je z razumom možno in treba razkrivati in spoštovati zakonitosti narave, ter krščansko zaupanje v biblično in evangeljsko razodetje sta pomenila temelj zahodne civilizacije. Danes pa je celotna zahodna civilizacija v procesu opuščanja grškega naravnega prava in judovsko-krščanskih vrednot. Celo razsvetljensko zaupanje v razum in spoštovanje naravnih zakonitosti stvarstva sta ogrožena. Vse bolj prevladuje slepi nagon, rušiti vse, kar je staro, čeprav preizkušeno dobro.

Osemnajsto stoletje je poteptalo judovsko-krščansko osnovo etike in z Voltairom odprlo vrata moralni samovolji, to je kaosu in tiraniji. Izginilo je tudi prepričanje, da človek lahko v stvarstvu odkriva smoter in zakonitost. Immanuel Kant je še verjel, da človek poseduje instinkt za moralnost, ko je rekel: »Dve stvari me navdajata s čudenjem: zvezdnato nebo nad menoj in moralni zakon v meni.« Friedrich Nietzsche pa je zavrnil kakršnokoli možnost odkrivanja smotra in moralnih zakonitosti v stvarstvu. Pri človeškem ravnanju, pravi, »gre le za voljo do moči« in oblasti.

Zato je že francoska revolucija dokazala, kam privede zabloda o popolni človeški svobodi, ki se požvižga na zakonitosti narave in večna moralna načela. Edmund Burke, ki je revolucijo spremljal z angleške strani Rokavskega preliva, je revolucionarje takole označil: »Njihova svoboda ni liberalna. Njihova znanost je domišljava ignoranca. Njihova humanost je divjaška in surova.« Napovedal je, da se bo ta surovost razširila na zaseganje lastnine in samega življenje.

S komunistično revolucijo se je začelo obdobje ustvarjanja človeka po zamisli ideologov, ki še traja

In res je komunistična revolucija dvajsetega stoletja pristala na dnu vseh teh grozljivih napovedi: od množičnega ropanja, mučenja in pobijanja do zabetoniranja družbe v pekel tiranije, sovraštva in krivic. Judovsko-krščanskega Boga, ki je garant moralnih načel, je bilo treba izgnati, humanistično znanost pa z odkrivanja notranjih zakonitosti o človeku preusmeriti v stvarjenje novega človeka po lastni zamisli.

Želja teh vsemogočnih ustvarjalcev je bila ustvariti družbo in človeka – ne po božji podobi in ob spoštovanju notranjih zakonitosti človeške narave, ampak po svoji zblojeni zamisli. Tako smo že na začetku dvajsetega stoletja dobili evgenična gibanja, v katerih se je na primer zagovarjala obvezna sterilizacija oseb, ki imajo dedne bolezni ali le neprimerne lastnosti. Že po prvi svetovni vojni je bilo v zahodnih državah šestdeset tisoč oseb prisilno steriliziranih. Sledil je Hitler, ki je družbo očistil šestih milijonov Judov, nevrednih življenja, nato pa Stalin in drugi komunistični liderji, ki so s sto milijoni pobitih ustvarjali novo srečno družbo po svoji zamisli.

Vsi ti režimi so propadli. A svetovni nazor, ki bolestno zavrača odkrivanje in spoštovanje naravnih zakonitosti stvarstva in večnih moralnih načel, je še vedno živ in uveljavljen. Margaret Sanger, ustanoviteljica organizacije Načrtovano starševstvo, ki ostaja pomembna še dandanes, je tako čislala evgeniko, da je predlagala sterilizacijo kakih petnajstih ali dvajsetih milijonov Američanov, saj je v tem videla le »odstranjevanje plevela neprimernih in prizadetih v družbi«.

(Objavljamo prvi del članka, vir: Zaveza)

1 komentar

  1. Zelo dober članek!
    Sicer bi dodal, da je temeljni problem razsvetljencev rušitev povezave med moralo in našim Šefom. To je zelo daljnosežen korak. »Potomci razsvetljencev« so imeli pravzaprav »lahko delo«. Postavili so si zelo kruto vprašanje, na katero so zelo kruto odgovarjali. Ali sploh potrebujemo takega Šefa, ki nima nobene povezave z moralo? Njihov odgovor je seveda nikalen, v isti sapi pa dodajo destruktivno trditev: Morala je nekaj »kar tako«.

Comments are closed.