Pot k evropski Sloveniji

7
235

evropska slovenija knjigaKljub porazni ekonomski situaciji pri nas, ta postaja vse bolj plansko usmerjena, podprta s kupom v tujini drago izposojenega denarja, na žalost porabljenega za vprašljive državne pomoči, kar že v naprej kaže na dokončno sesutje naših javnih financ, pa narod, vključno s predsednikom republike, verjame, da se bomo izvlekli iz trenutne situacije in bili še naprej (sic!) gospodarji na svoji zemlji.

Gospodarski uspehi kolektivistične Slovenije

Realni BDP se je na temeljih ekonomike vladnega mandata sedanjega prvega politika v državi leta 2012 zmanjšal za 2,3 % in se bo po napovedih evropskih institucij v letu 2013 skrčil še za dodatna 2 % ob enakomernem upadanju domačega povpraševanja. Brezposelnost še vedno narašča. Tako državna kot zasebna podjetja imajo vse večje finančne težave, posledično večje banke v državni lasti beležijo precejšnje izgube, zaradi česar so potrebne nadaljnje dokapitalizacije, obseg posojil podjetjem pa je znatno zmanjšan oziroma ga ni. Ovire v poslovnem okolju, izčrpavanje bank in pajdaško upravljanje podjetij v državni lasti zavirajo neposredne tuje naložbe. Nadaljuje se pretekli trend izgubljanja stroškovne konkurenčnosti, deleži na izvoznih trgih pa se še naprej zmanjšujejo. Skratka, situacija, katere trendi nas vodijo v bankrot in opustošenje za nadaljnjih nekaj generacij. Četudi bi se obstoječa koalicija z zavihanimi rokavi lotila ukrepov za izboljšanje položaja, lahko že v naprej ugotovimo, da bodo ti srednjeročno in dolgoročno neučinkoviti. Socializem (beri: plansko gospodarjenje in javno financiranje tržnih dejavnosti) se je tako v teoriji kot v praksi pokazal kot velika zmota in utopija s poraznimi posledicami.

V tej luči se napovedim o splošnem nižanju povsem zasluženih pokojnin v naslednjem letu in odpuščanju v javni upravi, zniževanje stroškov dela in uvajanje novih davkov, ki po defaultu prizadenejo najbolj revne, ne bo mogoče izogniti. Minula ekonomska politika bivše vlade, glede prestrukturiranja bank in upravljanja z državnim premoženjem potrjena tudi na ustavnem sodišču, bi poleg postavitve zdravih temeljev svobodnega trga, dolgoročne konsolidacije javnih financ, zmanjšanja stroškov državnega aparata, zmanjšanja javnega in proračunskega primanjkljaja, srednjeročnega zmanjšanja brezposelnosti in privatizacije državnega premoženja, v končni posledici nujno prinesla tudi dokončno razgraditev socialističnih monopolov. Dana ekonomska situacija je bila in je še vedno idealna za lažji in hitrejši, vendar neizogiben prehod v okolje svobodnega trga.

Nova administracija s ponovnim priseganjem na Keynesovo teorijo, podprto s sedemdesetletnimi izkušnjami socialističnega eksperimenta, rešuje situacijo le na kratek rok. Ključ njenih rešitev se skriva v poskusu polnjenja državne blagajne tam, kjer se ne da. Z uvajanjem davkov, med katerimi je tudi tak, ki bo še posebej obdavčil katoličane in ki ga mimogrede v demokratičnih državah primerljive pravne tradicije ne poznajo, se bo znatno zmanjšala konkurenčnost domačega podjetništva in zanimanje za tuje investitorje. Te krvavo potrebujemo. Zniževanje socialnih transferjem za porodniški dopust in ohranjanje privilegijev iz prejšnjih časov kaže na odsotnost vsakršne skrbi za mlade in družine. Razveljavitev razpisov in celo že dodeljenih koncesij, ki so na področju visokega šolstva vsaj minimalni nosilci zdrave konkurence, potrebne za intelektualni napredek naše družbe, so ukrepi, ki bodo še povečali selitev znanstvenikov v tujino. Skratka, petstomilijonska dokapitalizacija največje državne banke, ki se kot mehanizem ropanja davkoplačevalskega denarja zato skoraj ves čas svojega obstoja utaplja v rdečih številkah, je le potrditev ponovne restavracije starih idej, daleč stran od svobodnega trga.

Že Rimljani so vedeli, da se verskih in drugih sakralnih nepremičnin ne obdavčuje. Niso namreč namenjene tržnemu razpolaganju, ampak svetim stvarem. Uvajanje novih davkov in povečevanje obstoječih je pot v spiralo postopnega umirja zdravega podjetništva. Od tod tudi želje mladih po odhodih v tujino. Zavračanje konkurence na področju šolstva in izobraževanja ter nenazadnje zdravstva bo imelo kmalu usodne posledice. Blokirani računi številnih javnih bolnišnic to potrjujejo. Zanimivo bo videti izraze vodilnih, ko tudi šole in državne univerze ne bodo sposobne plačevati tekočih stroškov, kaj šele investicij. Ponovni zagon gospodarstva, ki je v resnici ohranjanje že propadlih poslovnih idej, se bo pokazal kot izguba časa in denarja. Razdolžitev prezadolženih in insolventnih podjetij, sploh pa bank, lahko sicer na papirju pokaže pozitivne rezultate, vendar bo zaradi širšega poslovnega okolja, stanja v pravosodju in nasploh pravne nekulture, vodilo v že videno privatizacijo slovenskega tipa. Temeljne ustavne pravice do izobrazbe, socialne varnosti in primerne zdravstvene oskrbe se bodo sesule kot hišica iz kart.

Kam naprej?

Ko nas bodo južno od Kolpe začeli prehitevati tudi po izrazih višjega zunanjega standarda, bo morda oblikovana kritična masa, ki bo pripravljena na svobodo, tudi ekonomsko. Takšna volja je bila nekoč pri nas že oblikovana. Na plebiscitu smo se odločili za svobodno in demokratično družbo. Vendar je tista večina zdržala le za politične spremembo, ne pa tudi za ekonomske. Pri nas se je zalomilo tam, kjer se ne bi smelo: pri denarju. Na točkah dokončnega potopa starih monopolov, iz katerih se napajajo številni podsistemi sedaj ponovno restavriranega boljševizma, proces demokratizacije ni uspel. Odpovedali smo na točki, ki bi morala v demokratični in pravni državi vzdržati pritiske starih. V Sloveniji zato ni prišlo do uveljavitve vladavine prava.

Edino zveličavna (ne)pravnost, ki se iz afere v afero potrjuje in kot kača občasno udari na plan, ne more odsevati ideje prava. Nazadnje je pokazala svoj obraz v procesu Patria, ki v vsej svoji intenziteti v končni konsekvenci pošilja v zapor tistega, ki se še vedno upira tovarišiji. Specialna vojna počasi prerašča v totalno, tudi zoper katoliško Cerkev.

Luč na koncu tunela pa vendar sveti. Le čakamo lahko, da bo globalizacija opravila svoje. Majhno in izvozno naravnano gospodarstvo, odvisno od razvitega in zdravega kapitalizma, marljivost in pridnost slovenskega življa ter intelektualen naboj v idejah slovenske pomladi so gradniki novih perspektiv. Smithova nevidna roka bo nekoč uredila razmere tudi pri nas. Tovarišijsko prerazdeljevanje in prikrivanje resnice, medijsko enoumje in vsiljen kolektivizem ter lažna solidarnost bodo končno razgaljeni.

Foto: Simon Umek

7 KOMENTARJI

  1. POvsem je očitno, da gre za državno sabotažo, ki skuša čimbolj osiromašiti našo državo. Čas bi bil, da prevzamejo odgovornost.

    Janšo držijo brez dokaza, da bi mu naj bila obljubljena nagrada finskega podjetja. Oni pa povzročajo škodo v državnem proračunu in naših denarnicah, pa jih nihče ne kliče na odgovornost.

  2. Če se ne motim, je nekaj mesecev nazaj bilo postavljeno vprašanje, kakšen program bi potrebovala desnica, da bi prepričala.

    Zgornji ni takšen. Preveč kritizerski in premalo samokritičen, da bi se nam pomagal postaviti z lastnimi silami na trdna tla. Podobne napake, ki jih kot usodne in stoletne ter tisočletne pripisujete levici, je delala tudi desnica. Velikanski zunanji dolg smo pridelali v času Janševe štiriletne vlade za izgradnjo avtocest. Res je ta gradnja kratkoročno poganjala gospodarsko rast do neslutenih višin, a so dolgovi dolgoročni in obresti odplačujemo in bomo odplačevali še vrsto let, ko bodo realne obresntne mere krepko presegale našo realno gospodarsko rast.

    Kako naj potem razumem ekonomista, ki kritizira sedanjo vlado, da si izposoja milijarde po obrestni meri, ki je višja od naše trenutne gospodarske rasti? Kot neresnega nogometnega navijača vendar. Le nekaj mesecev nazaj je takratna Janševa vlada naredila natanko isto. Po nekaj promilov višji obrestni meri si je izposodila do milijarde evrov enak znesek in ga enako neumno zagnala.

    Kdo bi me torej lahko prepričal, da bi bil sposoben Slovenijo voditi bolje?

    Verjamem, da je v Sloveniji težko zbrati žlahtno desnico brez aktivne podpore RKC, zato me drobno prilizovanje ne odbija. Močno pa opazim odsotnost nalivanja čistega vina. Ob opozarjanju na varčevanje in nesprejemljivost zadolževanja v sedanjem trenutku, povsem brez zadrege avtor poziva k (vsaj relativnemu) povečanju socialnih transferjev za otroke. Prosim? Nalijte čistega vina in povejte javno, ali nameravate le drugače porazdeliti privilegije in transferje, ali resno mislite z varčevanjem pri sedanjih obrestnih merah in zagonom gospodarstva. Ne pa saditi rožic.

    P.S. Všeč so mi odmerjene bodice. Zlasti tista o streznitvi, ko nas še Hrvaška in Srbija prehitita…

    • Kdaj pa je bila na oblasti desnica? 2004-2008 je bil ključni jeziček na tehtnici Desus, ki je tipična socialistična stranka, tako po kadrih kot po programu… podobno tudi SLS kot agrosocialisti…

      Prava desnica, ki bi zagovarjala vrednote klasičnega liberalizma pri nas še ni vladala z večino 46 poslancev, tako da ne zamegljuj resnice. Ker ko bo, se bodo zadeve začele spreminjati v smeri odločitve na plebiscitu… “free man in a free country”

      • Desus in SLS sta forsirala zapravljanje milijard za avtocesta “prava liberalna desnica” pa je bila proti?

        • Če kaj, potem je naloga države, da zagotovi infrastrukturo za gospodarski razvoj in normalno poslovno okolje, pa pustimo ob strani, da so ceste le osnovni korak pri tem…
          Zapravljanje milijard za avtoceste se je pa hočeš nočeš začelo že davno pred mandatom 2004; če se prav spomnim, so vse socialistične Drnovškove in Ropova vlada v avtocestni križ zmetale milijarde, čista lopata pa je bila akcija, ki je temu naredila konec in če se prav spomnim je bila izvedena v mandatu prve Janševe vlade.
          Mislim pa, da gradbeni baroni- torej tisti, ki so največ zaslužili ne spadajo med člane “klasičnih liberalnih strank” (sic!) ali se ti zdi?
          Pa še nekaj: preden spet zamegliš, preveri kdo je vodil ministrstvo za ceste do sedaj… mogoče bo potem bolj jasno. Vsekakor je krivično, da slovenski klasični desnici lepiš rezultate nekih drugih strank, ki to pač niso, so pa bile skupaj v vladi!

  3. Nisem si mislil da je Igor tolk obupan, ker Janša ne zna, ali ga prepriča, da zna bolje. Ne glede na vse to, Igor, Bratuškova je dvignila letošnji primanjkljaj na 1.5M€. Ravno danes slišim is EU, da imamo čas do oktobra zmanjšati primanjkljaj. Štiri Janševa leta so objektivno premalo, da imamo tak zos. Pahor je sploh menda podvojil dolg v samo štirih letih. Te avtoceste, če nič drugega omogočajo rast. Ali jo vsaj dovoljujejo. Hvalabogu ni uspel projekt durgi tir, kjer za 30km proge nekateri želijo 1.5M€ ??? Res, morda Janša ne zna, ampak hodi pa po drugi poti, kot je ta sedaj, in ne zdi se tako slaba. Rešitev je pa itak v narodu, da vse pozlati.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite