Pot do logike »širitve pravic«

18
Foto: Branko Cestnik.
Foto: Branko Cestnik.

Treba je upoštevati nov dejavnik: progresistični tabor se je polastil izrazoslovja človekovih pravic in tako v pomembnih mednarodnih organizacijah, kot so Evropska unija ali specializirane agencije Združenih narodov, uveljavil ideologijo »širitve pravic«.

Pojem človekovih pravic je doživel razcvet po drugi svetovni vojni, kot naravnopravni odziv na državne zločine nacistične Nemčije. Šlo je za mednarodno priznanje nadkulturnega »etičnega minimuma«, ki bi lahko deloval kot objektivna meja legitimnega delovanja državnih oblasti: človekove pravice kot »nadzakonsko pravo«, ki bi omogočilo kritiko in odpor proti »zakonskemu nepravu« [gesetzliches Unrecht] (Gustav Radbruch). Modri posibilizem komisije pravnikov in filozofov, ki je leta 1948 pripravila Splošno deklaracijo človekovih pravic, se je velikokrat znašel v središču razmišljanj: sklenili so pragmatičen dogovor o vsebini pravic in se pri tem zavedali, da je nemogoče priti do sporazuma o razlogih zanje (od tod znamenita izjava enega od članov komisije, Jacquesa Maritaina: »sporazumeli smo se o teh pravicah … pod pogojem, da nas nihče ne vpraša po vzrokih zanje«). Ta antifundacionalistični pristop – kaj potem, če ne soglašamo o tem, zakaj je treba spoštovati človekove pravice, če pa se strinjamo, da jih moramo zaščititi? – se je na začetku zdel učinkovit in je postal zgled in navdih bitk za človeško dostojanstvo v zelo različnih politično-kulturnih kontekstih. Vendar pa je Richard McKeon že leta 1948 opozoril, da bo deklaracija zelo ranljiva, če bodo pomanjkljivi njeni temelji: če ne bo jasne zavesti o tem, zakaj te pravice obstajajo.

Mary Ann Glendon meni, da se je preroško opozorilo Richarda McKeona izkazalo za resnično. Na prvi pogled se zdi, da zamisel o človekovih pravicah uživa večjo veljavnost kot kdajkoli: nikoli se niso tolikokrat sklicevali nanje in toliko posegali po njih; Evropa in Združene države Amerike so na tem področju do drugih držav zelo stroge in zahtevajo zadovoljivo raven spoštovanja človekovih pravic (»načelo največjih ugodnosti«) kot pogoj za poglabljanje trgovinskih odnosov, za vstop v Evropsko unijo, NATO, itd. Zagotovijo jih celo manu militari (s »humanitarno intervencijo«: Bosna, Kosovo, Libija, itd.). Vseeno je vseprisotnost človekovih pravic v mednarodni politiki paradoksalno združljiva z naraščajočo zameglitvijo njihovega pojmovanja in nenehno spreminjajočo se opredelitvijo njihove vsebine. Pojem človekovih pravic je smiseln samo, če sprejmemo zamisel o »človeški naravi«: ideologija človekovih pravic v osnovi preprečuje, da bi z osebami ravnali na način, ki ni skladen z njihovim dostojanstvom ali ki ovira ustrezen razvoj njihovih naravnih zmožnosti. Toda pojem »človeška narava« – tako kot »moralna resnica« – postaja za relativistično mentaliteto postmodernega zahodnega sveta vedno manj sprejemljiv: kdor ga omenja, bo avtomatično osumljen »fundamentalizma«. Neofeminizem, ideologija spolov, multikulturalizem itn., se nagibajo k mnenju, da nič ni naravno, da je vse »kulturno« (in se lahko tako na novo opredeli). V trenutku, ko se naš »misijonarski« aktivizem v bran človekovim pravicam razširi po vsem svetu, dekonstruiramo pojem človeške narave, ki je bil vedno v njihovih temeljih. Ob tem seveda zbledi verodostojnost našega proselitizma: zakaj bi nezahodna ljudstva resno jemala naše zahodnjaške pridige v bran pravicam, ko pa vidijo, da si pridržujemo pravico dvomiti o njihovih antropoloških temeljih in relativizirati njihovo vsebino (predvsem z neprestanim izmišljanjem »novih pravic«)? Sedanji »relativistični proselitizem« zahodnega sveta se zdi velikanski contradictio in adjecto.

Ko nehamo verjeti v objektivno človeško naravo, iz katere bi izhajali določeni moralni imperativi, pustimo vrata odprta za polaščanje in izrabljanje zamisli o človekovih pravicah s strani enega ali drugega političnega gibanja in političnega motiva. Strokovnjak za mednarodno pravo David Kennedy je opozoril, da je »gibanje za človekove pravice posebej dovzetno za to, da se ga polastijo drugi politični akterji ali ideološki projekti«; na drugi strani Janne Haaland Matlary ugotavlja, da je »izraz “človekova pravica” preprosto postal najučinkovitejši slogan za promoviranje kakršnegakoli motiva v politični razpravi«. Najpogosteje izbrana strategija je dodajanje »novih pravic« tradicionalnemu katalogu. Skupine, kot so gibanje gay liberationist ali lobi za pravico do splava, vedo, da njihovih zahtev ne bo mogoče zaustaviti, če jim bo uspelo, da jim bodo nadele čarobni videz človekovih pravic (kdor si bo še vedno drznil ugovarjati, bo videti kot obsedenec, sovražnik napredka in človeškega dostojanstva).

»Širitev pravic« je torej eno izmed najbolj priljubljenih sloganov progresističnega tabora v kulturni vojni. Ko enkrat odpravimo prepoved dodajanja »novih pravic«, katalog človekovih pravic – katerega moralna moč je bila povezana prav z njegovo zgoščenostjo, zaprtostjo, taksativnostjo – postane neskončno prilagodljiv kup skupaj nametanih reči, ki mu levičarska gibanja dodajajo najraznovrstnejše zahteve.

Besedilo je odlomek iz knjige Nova levica in krščanstvo, ki je izšla pri Založbi Družina in jo lahko naročite na povezavi.

18 KOMENTARJI

  1. Temelj človekovim pravicam je človekovo sonaravno sostvarstveno plemenito poslanstvo – človeškost, po katerem se loči od živali.

    Gre za spoštovanje naravnih, sostvarstvenih zakonitosti in vrednot.

    Te pa zahtevajo, da so v enakem ravnovesju, tako pravice kot tudi odgovornosti, sicer se vse podre.

  2. Na Časniku se je nek klon pred leti predstavljal za Contrerasa. A ta avtor je kristjan in filozof, mar ne? Ali je bil v zgodovini še kak Contreras? Pa nekdo je imel ime po inkvizitorju Bernardu Gui.

    Dober članek. Inflacija pravic. Inženiring družbe in človeka skozi inženiring kulture. Na koncu bomo vsi dvomili v človekove pravice in socialisti bodo imeli spet alibi za klavnico.

    Šturm je pravil, da so človekove pravice bile zelo jasno opredeljene že pred ww2 in ne šele po 1948. Poseben prispevek je dal Leonida Pitamic.

    Nimajo temelja človekove pravice? To je vir debate.

    Prevod je slab. Motijo me “učene” tujke.

    • Večina človekovih pravic je obstajala že prej, le, da se niso imenovale tako.

      Nekatere še preden se je pojavila demokracija. Npr. pravica do življenja, zasebne lastnine…

  3. V prvem delu avtor lepo in pravilno povzame dejstva in ustrezno opiše dejansko stanje razvoja človekovih pravic v 20. stoletju, potem ga pa zgrabi očitni “ideološki krč” in zapiše tole:

    “Toda pojem »človeška narava« – tako kot »moralna resnica« – postaja za relativistično mentaliteto postmodernega zahodnega sveta vedno manj sprejemljiv: kdor ga omenja, bo avtomatično osumljen »fundamentalizma«. Neofeminizem, ideologija spolov, multikulturalizem itn., se nagibajo k mnenju, da nič ni naravno, da je vse »kulturno« (in se lahko tako na novo opredeli).”

    Pojem “človeške narave” nima nič opraviti z naravnim. 🙂 Če bi šli še dlje v zgodovino, v smislu iskanja izvora človekovih provic v modernem smislu, bi seveda morali omeniti idejo modernega “naravnega prava”. Tudi v tem pojmu se pojavlja beseda naravno, vendar spet, to nima nobene veze z naravo. V naravnem smislu človek ni niti več vreden, niti nima nikakršnega njemu neodtuljivega dostojanstva, ki naj bi se ga spoštovalo. Kaj se zgodi, ko se človek znajde pred lačnim levom? Ja, postal bo kos mesa. 🙂 V tem pa ni nič dostojanstvenega. Skratka, temeljna človekova pravica, ki je seveda pravica do življena, očitno nima nobene zveze z naravo oz. naravnim, je tipična kulturna fikcija. Vrednost človeka v naravnem smislu ni nič večja ali manjša od vrednosti bakterije.

    Človeška narava, ki jo človeška civilizacija postavlja kot temelj človekovega dostojanstva, je tako kulturni, ne naravni pojem ali dejstvo.

    Bistvo pojmovanja človekovih pravic je pa ravno v zavedanju tega, kar opisujem zgoraj, torej, gre najprej za neko povsem arbitrarno odločitev o vrednosti in dostojanstvu človeka, ki mu pa sledi drugo bistveno dejstvo, ki je v pojmu pluralnosti. Ljudje smo različni, imamo različne interese, potrebe, želje, predstave, verovanja in prepričanja itd., bistvo človekovih pravic pa postane zagotavljanje samouresničitve slehrnega posameznika. Če poenostavim je bistvo človekovih pravic v tem, da 1. posameznik dobi maksimalno mogoč obseg svobode (pravice v negativnem smislu) in 2. maksimalno mogočo podporo in pomoč države (pozitivne pravice). Pod točko 1. spadajo predvsem t.i. državljanske (osebne) in politične pravice, pod točko 2. pa socialne, ekonomske in v zadnjem času še ekološke pravice.

    Treba je pa ločevati še dve stvari in sicer pojem širitve pravic in pojem izenačitve pravic. Pojem širitve pravic pomeni to, da se pojavijo določene pravice, ki prej niso obstajale. Pojem izenačitve pravic pa pomeni, da gre za pravice, ki so že obstajale, vendar pa za določeno skupino ljudi niso veljale, kar pomeni, da tej določeni skupini ljudi ni bilo priznano enako človekoveo dostojanstvo, z drugimi besedami, šlo je za odpravo diskriminacije. Tako npr. volilna pravica za ženske ne pomeni širitev pravic, ampak izenačitev, saj je volilna pravica kot pravica (sicer le za moške) že obstajala. Tudi ukinitev suženjstva ne pomeni širitev pravic, ampak izenačitev. In enako velja za temo, ki je aktualna danes, torej pri pravicah homoseksualcev spet ne gre za širitev pravic, ampak za izenačitev.

    • Zdravo Jezus,
      človekove pravice izhajajo iz tega, kdo je človek. Niso nekaj arbitrarnega. Naravnost iz človekove narave = ‘kdo je človek’ izvirajo.

      Človekova narava, iz katere izvirajo človekove pravice, nima nič opraviti z ‘naravnim’ le takrat, ko pod ‘naravno’ pojmujemo nekaj, kar je del tega, čemur rečemo ‘narava’ – gore, hribi, rože, živali … (pa s tem ne pravim , da človek ni del tega, kar poimenujemo tem pojmom ‘narava’, tudi del tega je. Ja 🙂 tudi ‘meso’ je človek.)

      ‘Človekova narava’ je tisto izrecno človeško. Kar ga razlikuje od česarkoli drugega, kar je tudi del narave v zgornjem pomenu.
      Levja narava je nekaj drugega, zato levom ne pripadajo človekove pravice. Zato lev nima človekovega dostojanstva. A ker je del levje narave to, da je bitje, ki čuti bolečino, ga vsekakor nima pravice nihče mučiti. (Ne gledam zviška na leva, če pravim, da je njegova narava drugačna od človeške. Le priznam ga v čudoviti enkratnosti njegove levjosti.)

      Del narave kamna pa ni zmožnost čutenja, zato lahko vzameš kladivo in tolčeš po kamnu, dokler ga ne razdrobiš v majhne koščke, ali dokler ne omagaš od utrujenosti. Če bi to počel z levom, bi bilo nekaj strašnega. Ker je levja narava drugačna od narave kamna. A levja narava je drugačna tudi od narave človeka. In to čeprav ju druži način, kako izgleda njuno meso in na videz (oprosti) zrezka iz človekega stegna nepoznavalec ne bi mogel ločiti od zrezka iz levjega stegna.

      Če iz človeka (tako ali drugače) izrežeš le del celote tega, kar je kot človek, potem skoraj gotovo ne boš mogel prepoznati, da je ‘več kot meso’, ali da je karkoli takega, iz česar bi lahko izvajal kakršnegkoli neodtujljive človekove pravice, ali neodtujljivo dostojanstvo.

      Kako bi lahko, saj si ‘stran odrezal’ vse tisto, kar je ‘več kot zrezek’???

      Človekova narava je več kot meso in žile in celo več kot tisto, čemur rečemo duševnost. Tudi lev ima neko svojo levjo duševnost. Kamen je nima. Nekatere novodobne duhovnosti pa bodo trdile, da je tudi kamen več kot le mineralna struktura, da je celo del kamna neka ‘sled duhovnega’, ki je del narave kamna. Lej .. ne vem… morda. A tudi kamnu ne pripadajo človekove pravice.

      Se pa kamen podreja svoji ‘kamnovski’ naravi – druge možnosti nima.
      V človeka pa je toliko možnosti položeno – v čudovito lepo, v komaj verjetno dobro, a tudi v strahotno – tudi komaj verjetno. Tudi ta razpon možnosti, je del narave človeka.

      V nečem imaš prav: za leva, ki se pripravlja na večerno malico, ki mu je tako dobrodošlo prekrižala pot ravno ob pravem času, je tisti človek seveda le hrana. Za takega leva je takrat človek ‘le meso’. A celo za leva, človek ni vedno le meso, ampak marsikaj drugega, kar se dotika njegovega levjega življenja. Človek s puško je nekaj, česar se morda boji, vsekakor nekaj, kar ga ogroža. Paznik v živalskem vrtu ni ‘meso’, je nekaj, kar ga omejuje, kar ga je zaprlo. A tudi nekaj, kar mu daje hrano. Zato morda za leva,ki ni nikoli bil izven živalskega vrta, celo nekaj, kar ima na svoj levji način rad.
      Celo za leva je človek več kot le meso.

      Vsekakor pa za nobenega človeka noben drugi človek ne bi smel biti ‘le meso’, ali sredstvo, ali ovira. Če se to zgodi, potem tak človek, ki tako gleda na drugega človeka, sam v sebi odreka to, da je ‘več kot meso’, na nek način sam v sebi ubija to, kar je več kot meso, sredstvo, ali ovira nekoga drugega. Hkrati sam sebi jemlje možnost, da bi zaživel v svej svoji polnosti svoje življenje, da bi v sebi prepoznal vsaj slutnjo tiste globine, ki je vanj položena, nekaj tiste ‘vrtoglavosti’ človeka.
      A zaradi resnične globine tega, kar je človek, tega v sebi nikoli ne more do konca ubiti.

      Celo takrat, ko se tak človek morda povsem ‘poživini’ (krivičen izraz, a tudi take imamo) , ko v njegovih dejanjih ni nič ‘človeškega’ več, še vedno ostaja človek (!). Človek z vso paleto možnosti, da se odlepi od tiste spačenosti, ki jo živi in napoti na drugo stran tistih možnosti, ki so vanj položene (a to nikakor ni lahko v tisti spačenosti. K sreči ni sam na poti…Pa s tem ne mislim (le) človeškega sopotništva).
      In velika čudovita presenetljivost, ki izvira iz njegove narave in ne iz dejanj 🙂 : Še vedno je nosilec človeškega dostjanstva (čeprav ga je tako poteptal v sebi, da bi človek jokal ob pogledu na to). In še vedno mu gredo človekove pravice. Zato je treba tudi z zaporniki človeško ravnati. Celo takrat, če je ta človek morda tako nevaren za okolico, da ga je treba izločiti iz skupnosti in zavarovati.

      Celo takrat je človek. ( vse ostalo iz tega sledi)

      • Še naravni zakon:

        Tudi ‘naravni zakon’ izvira iz tega, kar je položeno globoko v človeka, kar je nekako vpisano v njegovo naravo (glej zgoraj) – v to, kar smo. Vpisano kot slutnja, kaj je končno dobro za človeka in za človeško skupnost. Zato je naravni zakon tesno povezan z človekovo naravo. S tem, kaj je v človeka položeno, s tem, kdo je človek.
        In ker je tako, lahko sledi tega, kar imenujemo ‘naravni zakon’ najdemo po vsem svetu, v različnih kulturah, tudi med seboj povsem nepovezanih. Ravno zaradi te podobnosti vemo, da naravni zakon ni nekaj, kar je kulturno pogojeno, ampak nekaj, kar izvira iz samega človeka.
        So pa tudi razlike, ker je naravni zakon kljub svojemu odločnemu imenu ‘zakon’ pravzaprav tihi glas iz globine, ki ni vedno jasno zaznaven, še posebej ne, če se ga človek odloči ignorirati in mu ne verjame in ne sledi. In kadar postanejo glasnejše druge stvari.
        Razlike so zato, ker se sčasoma ta tihi glas iz globine človeka v neki človeki skupnosti tudi ‘utelesi’ v kulturo tiste skupnosti in so zato zakoni vedno TUDI kulturno obarvani. A niso gola izmišljija neke skupnosti. Niso (le) konsenz. So nekakšna ‘poroka’ globoke skutnje človeka kaj je dobro zanj in za vso skupnost hkrati in družbenega konsenza.
        Celo v še tako spačenem zakonu (in videli smo marsikaj v zgodovini in najbrž marsikaj še bomo) je nekaj sledi tistega globokega hrepenenja po dobrem zame in za vse. Sledi…
        Včasih strahotno spačene sledi.

        Lahko noč Jezus!
        ( naj ti bo tvoje ime v blagoslov 🙂 .
        Se pravi …(naj prevedem): v resnično dobro zate in za vse, ki se jih dotikaš )

      • Naravni zakon obstaja, kot obstaja tudi naravno pravo. To izhaja iz rimskega prava, ki dejansko v mnogočem posnema naravo.

        Tudi pravice so se gradile – in potem globalno formalizirale skozi tisočletja. Niso vseh vedno spoštovali, ampak obstajale pa so.

        Pri homoseksualcih gre za nove prvice to je jasno, je temu nihilu ni jasno.

    • jesus: “Pojem “človeške narave” nima nič opraviti z naravnim. 🙂 ”
      ==========================

      Človek je del narave, in kar je del narave je naravno. 🙂

  4. Človek je naravno, stvarstveno bitje z odliko človeškosti, ki mu je položena že v zibelko.

    To nam dokazujejo tudi otroci, ki so nekaj let zelo prijazni, ljubeznivi, resnicoljubni in pravični, potem pa se navzamejo slabih navad od starejših.

    Od človeka pa je odvisno koliko bo človeški in koliko živalski.

    Sposobnost človeka biti človeški je stvarstveni proizvod, ne pa človeški. Človeku je ponujeno, da ga uresniči ali pa ne.

  5. Sposobnost človeka biti človeški je stvarstveni, naravni proizvod.

    To dokazujejo tudi otroci, ki so v prvih letih po rojstvu ljubeznivi, prijazni, pravični. Potem pa se navzamejo slabih navad od starejših in se spremenijo.

    Človeku je dano ali bo človeškost uresničil ali ne.

    Podobno kot vest, ki je stvarstvena človekova vrednota.

    Človek pa je tisti, ki jo upošteva ali ne.

    • “Sposobnost človeka biti človeški je stvarstveni, naravni proizvod.”

      Človek je seveda proizvod narave, njegove ideje pa naravnega stanja ne reflektirajo. Zelo preprosto primer: Krščanska zapoved “ne ubijaj” ne odraža naravnega stanja, saj ta zapoved v naravnem stanju ne obstaja, ampak odraža idejno oz. kulturno stanje.

        • Jaz pa te še vedno opozarjam, da leva ne zanima, če ti misliš, da si kaj bolj pomemben ali več vreden kot opica, za njega boš še vedno le kos mesa. 🙂

          Glede drugega pa tole: Saj imamo v Sloveniji že danes stanje, ko je večina slovencev vernih. Tako da zame osebno ni prav nobene razlike, ali je ta večina krščanska, muslimanska ali pa kaj tretjega. Če pač slovenski državljani hočejo biti muslimani, pa naj bojo. Pomembno je le to, da se s svojo vero ne vtikajo vame in moje pravice.

        • Tale nihil si tole ne ubijaj razlaga očitno po zelo vegansko.

          Ne ubijaj se nanaša znotraj človeške vrste – to je vsakomur jasno.

      • jesus: “Človek je seveda proizvod narave, njegove ideje pa naravnega stanja ne reflektirajo. ”
        ======================

        Ker je človek del narave in so njegove ideje del človeka, so tudi njegove ideje del narave. 🙂

  6. Pri uresničevanju človeškosti pa človek ne sme podirati stvarstvene zakonitosti in vrednote, ki so pogoj človeškosti.

  7. Če v zvezi s pravicami,pravičnostjo,upravičenostjo itd.že uporabljamo izraze,ki pomenijo kvantiteto nečesa npr.:več.širitev,dodajanje,minimum itd…memin,da nihče od nas ne more imeti več pravic kot ima dolžnosti. Na kratko:pravic imam lahko največ toliko kolikor imam dolžnosti-pa še to ne nujno in absolutno. A beseda dolžnost je kot izgleda postala tabu-nikjer ni več sledu o njej…. A,če bi najprej vsi svoje pravice predvsem uravnotežili s svojimi dolžnostmi,bi odpadli mnogi nesporazumi-tudi ti,ki npr.ta čas pred referundumom o družinskem zakoniku razburjajo našo državo.Tudi referenduma potem najverjetneje sploh ne bi potrebovali.

Comments are closed.