Pot do posvečevanja žensk v službo diakona in duhovnika ostaja zaprta

81
1437
Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Pred kratkim je bilo iz najvišjih mest v Vatikanu sporočeno, da ostaja pot do posvečevanja žensk v službo diakona in duhovnika zaprta. Takoj so zakrožili trpki komentarji: papež, znova ujetnik svojega dvora, Petrov naslednik, zapreden v spone moške samozadostnosti, kurija vztraja v moški nadvladi nad ženskami.

Mnogi vijejo roke, češ, da v času, ko je v svetu prost dostop do vseh ključnih vodilnih mest, ostaja Cerkev slepa za potencial več kot polovice svojega občestva. Tako smo še vedno drugorazredni spol, se sliši mrmranje tudi v bolj zasebnih forumih. Vendar nič ne pomaga vzdihovanje, ko je toča že pobila. Ali pač? Pač pač, se ne dajo mnogi, ki pravijo, da smo zgubile bitko, vojne pa ne!

Pa me vprašate, kakšno vojno neki? In kakšno bitko vendar? Vojno za to, da se Cerkev vpreže v idejni voz borbenega feminizma, bitke na poti do tega cilja pa so se dogajale naravnost pred našimi očmi, pa če smo si bili to pripravljeni priznati ali ne. Njihovi rezultati? Večina obiskovalcev cerkva je ženskega spola, kateheti in pastoralni delavci prav tako, zaposleni v katoliških šolah se v zastopanosti glede na spol ne razlikujejo od tistih v državnih ustanovah, torej v prid ženske prevlade. Tovrstne kazalce se po navadi pospremi z zadovoljstvom, češ, ženske smo bolj duhovne, bolj zveste, manj površne kot so ubogi moški.

To slabo prikrito zaničevanje moškega sveta pa je dobilo krila, ko smo zavzemale njihovo zadnjo trdnjavo v Cerkvi – to je prezbiterij. Seveda so bili tudi drugi, globlji vzroki, zakaj so morale iz naših cerkva obhajilne mize, zakaj se je moralo postavljati oltarje v obliki mize, od kod potreba po laičnih delivcih Svetega obhajila in bralcih berila, prošenj, raznih uvodov in prinašanja darov na oltar. Če človek morda sluti, da je tu na delu prikrita ženska ambicija, se je to povsem jasno pokazalo v uvajanju ženskih ministrantov.

Zame je bil odločilen trenutek, ko sem v eni slovenskih župnij videla tri skoraj odrasle ministrantke, oblečene v albe in mašne plašče v roza barvi. To je bil trenutek, ko sem v vseh teh spremembah prepoznala rdečo nit, to je uvajanje prvin ženskega duhovništva, še preden ga je uvedel Sveti sedež. In to hkrati tudi pojasni ogorčenje nad papežem, ki ni želel z doktrino slediti »zahtevam življenja«.

A kot rečeno, to ljudi na terenu ne bo ustavilo, da bi nadaljevali z reformo, ki pa to niti ni. Vse naštete inovacije so namreč izjeme, ki jih je sveti oče dopustil, medtem ko jih je teren v reformni ihti pograbil in postavil za pravilo. Naj pojasnim s primerom. Cerkev je skozi stoletja vzgajala k pobožnemu prejemanju Sv. Rešnjega telesa kleče in na usta. In so prišle zahteve, da bi bilo lepo, da bi se Cerkev zavedala, da obstajajo situacije, kot je bolezen ali starost, ko človek ne more poklekniti in torej naj dopusti izjemo, da se lahko človek obhaja tudi stoje. A kaj, ko te dobrohotne izjeme mnogi škofje niso vzeli tako, kot je bila mišljena, pač pa so jo razvili do takšne skrajnosti, da ti duhovnik marsikje ne da obhajila, če poklekneš. Večkrat videno na lastne oči.

Podobno se je dogajalo z uvajanjem ministrantk, ki jih je sveti oče dopustil kot možnost, da so v pomoč duhovniku, če res ni nobene moške osebe na razpolago. A kaj, ko za mnoge ni bilo dovolj. Tako zdaj prihaja do absurdnih položajev, da tudi v župnijah, ki imajo čedno ekipo ministrantov, duhovniki želijo v korak s časom in uvedejo ministrantke. Rezultat je znan. In napovedan vnaprej. Fantje se umaknejo, ker so v letih, ko so dekleta razvojno še vedno pred njimi, neradi v njihovi družbi.

Saj lahko razumemo ta njihov tihi upor v luči dejstva, da je obdobje od vstopa v šolo pa do konca srednje šole namenjeno temu, da obdani s fantovsko družbo okrepijo svojo spolno identiteto, preden vstopijo v soočenje z nasprotnim spolom. V nasprotju s to naravno razvojno potrebo pa jih tako v šoli kot v Cerkvi silimo v mešane skupine, kjer praviloma zaostajajo za dekleti ali so celo tarča njihovega posmeha, kar ne vpliva dobro ne na njihovo samozavest, še manj pa na njihovo pripravljenost aktivnega vstopa v svet.

Moški v mama hotelu, fantje, ki so radi oblečeni kot njihove sodelavke, ki v svoji zmedenosti mislijo, da so geji. Ali pa na drugi strani fantki v moških telesih, ki letajo od cveta na cvet, za seboj pa puščajo potoke ženskih solza in otroške krvi. Zapuščene družine zaradi moške krize srednji let, ali pa družine, ki životarijo zaradi očetov in mož, odvisnih od pornografije, iger na srečo in drog, torej stvari, ki so se zgolj priključile alkoholu.

No, pa že slišim ugovore, da smo imeli alkoholno odvisnost pri možeh, še preden smo duhovnike prepričali, da se morajo smehljati od oltarja in ministrante silili, da se oblačijo v ministrantke. Drži, kajti možje so bili od časov razsvetljenstva vedno bolj odrivani iz mesta, ki jim ga je Bog namenil.
-Glava družine. Namesto tega so mu jo rajši odrezali skozi odhode v vojno ali v čezmerni odsotnosti iz družine zaradi dela, po možnosti kje v tujini.
-Varuh družine. Tega varuha so uspavali z argumenti, da moramo biti vedno povezovalni in odprti za tuje. Kaj če ti osvajajo ali celo nadlegujejo ženo; kaj zato, da tvoje otroke zapeljujejo – trpno vztrajaj, da bo ljubi mir pri hiši.
-Voditelj, ki svoje vodi skozi čeri življenja. Ne bodite smešni, v času diktature relativizma resnice sploh ni, vodi pa naj se kar vsak sam, kot se mu pač zdi. Če že kdo vodi, pa naj bodo to otroci, ki se bolj spoznajo na naš čas in njegove muhe.

In če se iz tega razširjenega zajema vrnem v cerkveno stvarnost. Kaj bo vedno bolj odkrito agresivna feminizacija prinesla v naše župnije? Vsekakor bo vedno manj ministrantov. Skrb za duhovne poklice? No ja, ni hudega, bodo pa laiki prevzeli župnije, se nekje slišala govoriti modrega prelata. Kaj maša, kaj spoved? Saj bomo imeli besedno bogoslužje in prijetna druženja, kajne?

Drugi najdejo tolažbo v tem, da pa bodo ministrantke morda odkrile svoj duhovni poklic, ki bo, kako prikladno, enkrat prerasel v duhovniškega, ko bodo časi bolj zreli…

A kaj, ko vemo, da je naš Gospod postavil pač moške apostole, čeprav je bilo v njegovem času veliko kultov, ki so imeli duhovnice. Naključje? Pozaba ženske in njenega dostojanstva? Nikakor. Jezus je velikokrat govoril z ženskami in to ko so bile ravno sredi svojih vsakdanjih opravkov. Iz tega bi lahko sklepali, da je ženska v svojem bistvu laik. S smislom za konkretnost in finim očesom za detajl. Z gnanostjo k drugim, ki potrebujejo njeno pomoč. Povedano lahko oriše ena podoba – mati Terezija.

Še več, ženski vzor je Marija, ki ni Velika duhovnica, temveč Tolažnica, Pomoč, Steber, Skrinja, Vrata itd. Cerkev z naukom, zakramenti in strukturami je zgradil Jezus, veliki Duhovnik s pomočjo apostolov in njihovega nasledstva. Oboji smo obdarovani z enakim dostojanstvom Božjih otrok.

A nismo isti. Smo moški in ženske. Z darovi, ki so dopolnjujoči se. Ko se v svoji različnosti srečajo, so rodovitni. In če to sprejmemo, bodo polne življenja tudi naše družine, naše župnije, naš narod, naša Cerkev.

81 KOMENTARJI

  1. Ne podpiram feminizma, sploh kasnejše faze. Ne podpiram pa tudi antifeministične (šovinistične) ideologije.

    Težko mi je brati, kako nekateri hočejo na vsak način duhovnost in vero skrčiti v edino pravo Ideologijo. In Cerkev skrčiti v edino pravo Partijo.

  2. Včeraj sem na tv slo1 gledal dokumentarec o papežu. Fejst mi je všeč. Razen ko govori o ekonomiji in tudi enciklika je katastrofa. Nek duhovnik mi je rekel, da jo je v resnici napisal njegov prijatelj argentinski škof, ki je socialist. Bergoglio je bolj “desni” socialist= PERONIST . takih je polno na SLO “desnici”. Čudim se, da po 5 letih nihče ni sposoben realno orisati Bajuka in Janše na desnici.

  3. Jaz mislim, da so ženske imele v Jezusovem življenju zelo veliko vlogo, mnogo bolj kot trdi Jezusovi učenci. Darove deli sv. Duh, zato je precej zagamano in ideološko trdo predpisovati kaj je vloga moških in kaj je vloga žensk. V

          • Niso bili svetniki in cerkveni očetje vedno in v vsem idealni in niso vedno samo pametno govorili. Dejstvo je, da se je v Avguštinovih časih začel v Cerkvi in družbi dokaj velik šovinizem. Družba in Cerkev je kot nihalo. Gremo iz ene skrajnosti v drugo. Sedaj prihaja do ženskega šovinizma (zaničevanja moških). Čas pred reformacijo je bil velika zloraba moči, oblasti, denarja, gospodarjenja s strani velike večine klerikov. Prav tako je uradna Cerkev in večina vernikov obe tisočletji preganjala jude.

            Mislim, da je nujno iskreno priznati svoje napake (začetek bogoslužja) in naše napake. Kaj napake, zavestno zlo. Tudi v Sloveniji je danes ogromno zla, ogromno gospodovalnosti in oblastiželjnosti.

  4. Zadnjič smo brali Cestnikovo Magdaleno.

    Tudi jaz ne obtužujem ženske, ki je celo življenje priklenjena na domač štedilnik (Kuche Kinder Kirche), a take si nikoli nisem iskal za svojo ženo.

  5. Tako kot je prva Cerkev odpirala osebno svobodo in postavila svobodni trg, je zadnjih 500 let bila zelo dominantna, utesnjujoča, ideološka, in uničevalka svobode, dialoga in skupnosti. Zato se je kapitalizem zadnjih 500 let bolje razvijal na protestantskih tleh.

  6. Zgleda, da je bila vloga Cerkve zadnjih 500 let res podlaga za socialistične totalitarizme. Ta papež večino teh diktatorskih in totalitarnih (mafijskih) vzorcev in obnašanjem učinkovito razgrajuje.

  7. Poglejmo ne samo v članku imenovano mati Terezijo. Poglejmo še nekaj posebej velikih svetnic iz davnih stoletij Katoliške cerkve. Npr.: sv. Hieldegardo iz Bingna, sv. Klaro Asiško, sv. Katarino Siensko, sv. Brigito Švedsko, sv. Ivano Orleansko.

    Čeprav imajo nekatere stvari, ki jih navaja avtorica Keržetova, veliko rezona in jih bi veljalo dobro premisliti, analizirati, ovrednotiti ( tudi strokovno so nekatere dileme, ki jih načenja, zahtevne in najbrž ne enoznačne; recimo ali so za razvoj boljši razredi in šole, ločeni po spolih, ali mešani), jaz vendarle mislim, da se je varneje v tem odnosu feminizem- antifeminizem varovati preveč skrajnih pozicij.

    Biološki spol, tudi pri človeku, vsekakor naravno obstaja ( in ni stvar proste izbire), skrajneži, ki ga zanikajo, so smešni. Z njim obstaja tudi psihološka in duhovna različnost in dopolnjevanje med spoloma. Ni pa nujno, da je vsak zgodovinski kulturni obrazec odnosov med spoloma vreden večnega ohranjanja. To, da je moški tisti, ki nujno vodi in komandira in ženska tista, ki sledi in uboga, je vendarle najbrž nekoliko preozek in v zgodovini preveč poudarjen okvir.

    Prav velike svetnice iz preteklosti Cerkve sem naštel kot dokaz, da so te vzornice krščanstva že davno skakale iz nekih preozko določenih okvirjev kulturnih obrazcev odnosov med spoloma in je to celo del razlogov, da jih danes častimo na oltarju.

    • Najprej, take stvari se strokovno ne obravnava. To bi bilo čisto šarlatanstvo.
      Drugo pa, ravno od teh, ki jih navajaš, nobena ni skočila iz “okvirja”, kot ga navaja avtorica; da bi recimo stopila za oltar!

      • Kako se ne obravnava? Če obstajajo šole ločene po spolih ( predvsem Anglija) in druge dežele, kjer bi ločenost po spolih doživljal kot čisto čudaštvo ( recimo Slovenija), razen pri športni vzgoji, bi bilo dobro približno vedeti, kaj je dejansko bolje za otrokov razvoj. Ali ne? In kdo se bo s tem ukvarjal, če ne psihologi, pedagogi, pediatri ipd.? Saj ne trdim, da bi zanesljivo prišli do jasnega in enoglasnega zaključka.

        • To je tako kot vparašnje vzgoje. Strokovne debate o tem vprašanju sploh niso možne in ne peljejo nikamor. Imaš pa zilijon šarlatanov.
          Vzgojno (razvojno) gledano so gotovo boljše ločene šole. Toda vzgoja že dolgo ni več kriterij. In temu je ravno kriva “stroka”.

          • Kadar te več ljudi, ki so ti naklonjeni, enako kritizira tvoje obnašanje, se je vredno zahvaliti in popravek upoštevati.

            Kdor staršev ni ubogal (je bil prepameten), ga pač življenje ekstra tepe.

      • Tu sicer sploh ne gre za vprašanje duhovništva. Diakon je po grško strežnik. Ne recimo mašnik. V zgodnjem krščanstvu so bili diakoni obeh spolov, torej tudi ženske. Torej diakonise oz. diakonese.

        Moram priznati, da ne razumem, v čem je tak velik problem. Da ne gre skozi, da bi lahko bile spet to, kar so v prvih stoletjih znotraj Cerkve ženske že bile.

        • Diakon tudi podeljujejo zakramente. In v tem je zadržek. Če je bilo tako v prvi Cerkvi, ne bi vedel, priznam, ampak kolikor razumem je v tem zadržek.

      • Ojoj. Ravno to je šarlatanstvo, da se odmisli stroko in se fanatično zapiči v nek podzavestni, intuitivni ideal, ki se ga čudaško poveličuje.

        Je pa stroka v večini danes ujetnica ideologija in skorumpirana s strani monopolističnih igralcev.

    • If, razumno si tole spisal. O določenih temah, ki se ne tičejo gospodarjenja, te razumna vera rešuje.

      Glede komentiranja: kako ti uspe napisati tako dolg komentar? Ko jaz napišem 7 vrstic, mi izgine gumb “POŠLJI KOMENTAR”.

      • Pavel,malo se zamisli,morda ti bo kapnilo,dobro bi bilo,da včasih ob tvojih
        komentarjih,sploh ne bi bilo “gumba”pošlji!Ponavljaš se kot letni časi Pavel,
        morda si tudi nekoliko preveč samozadosten!

  8. Če povzamemo dolg članek, za vse slabo na tem svetu so krive ženske, že od nekdaj, moški so zgolj opazovalci dogajanja, uboge žrtve krivičnih razmer, kljub temu, da še danes zasedajo večino pozicij moči. In takšna resnica pride izpod ženskega peresa, bilo bi smešno če ne bi bilo tako izjemno žalostno.

    • Feministka zelo slabo si povzela članek. Jaz nisem nikjer eksplicitno našel, da bi bila krivda za vse težave na svetu naprtene ženskam. Tudi povzeti ne morem članek v tak zaključek.
      Avtorica opisuje dogajanje, vsakemu bralcu pa je prepuščeno, da sam poišče krivce. In vsak bi moral začeti pri sebi.
      Kako meni ustreza to stanje? Ali mi feminizem omogoča opustitev svojih dolžnosti, kot moškemu ali kot ženski?
      Ali mi feminizem omogoča beg pred mojo moškostjo (ženskostjo)?
      Zagovorniki feminizma niso samo ženske, so tudi moški, ki jim taka družba ustreza.

  9. A kaj, ko vemo, da je naš Gospod postavil pač moške apostole, čeprav je bilo v njegovem času veliko kultov, ki so imeli duhovnice…..Še več, ženski vzor je Marija, ki ni Velika duhovnica, temveč Tolažnica, Pomoč, Steber, Skrinja, Vrata itd.

    ————————————————————

    Ne bo držalo. Naš Gospod je cenil ženske, še posebej Marijo Magdaleno, ki je bila apostolka vseh apostolov, velika duhovnica, ki je najbolje razumela njegovo sporočilo in ga naprej razlagala ostalim učencem. To, da se je kasneje cerkev fokusirala na mater Marijo, njej pa prisodila zgolj vlogo grešnice je že druga zgodba. Vsekakor pa ni bil Gospod tisti, ki je ženskam namenil drugorazredni status v družbi in cerkvi ampak moški, ob podpori žensk kot je gospa cenjena avtorica.

    • apostolka vseh apostolov, velika duhovnica,
      ========
      Tega pa res vsaj ne vemo. Če že ni Jezus sam, Veliki duhovnik.

    • Gospa Feministka,
      zapisali ste: “… naš Gospod …” In imate popolnoma prav! Toda naš gospod, to je Jezus Kristus, pa je postavil Marijo, svojo mater za … no pa berimo:

      Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopájeva in Marija Magdalena. Ko je Jezus videl svojo mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: »Žena, glej, tvoj sin!« Potem je rekel učencu: »Glej, tvoja mati!« In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi. (Jn 19, 25-27)

  10. Tale članek mi je po svoje podoben izvajanjem Romana Vodeba. Veliko ljudi bo brez pomisleka in brez razuma strastno pristopilo na to čudaško izvajanje. Jaz bom kvečjemu iz tega sestavka pobral kakšno dobro idejo ali informacijo.

  11. Tako kot sem še vedno v velikih dvomih glede planiranih muslimanskih migracijah in na drugi strani ljubezni do bližnjega +gostoljubnost do tujcev in pomoč nesrečnikom… tako sem tudi tu zelo pazljiv. Vodeb pravi, da “imajo ženske slabše razvit (oz. nerazvit) nadjaz(ponotranjeni zakoni, čut za razsojanje, moralnost), kar bi lahko potrdil za vse ženske na raznih vodstvenih funkcijah, ki jih poznam.

  12. Da pri razsojanju podlegajo čustvom in ne kar” je prav”. Da podlegajo navezanosti na svoje, ne pa, da odločijo kar je prav in dobro za otroka ali družino ali zakon ali podjetje. Tako kot komunistična sodišča ali strankarski navijači, kloni.

    A tudi v Sloveniji ne poznam moških, ki bi ga imeli.

  13. Ženske boo slej ko prej duhovnice. V bistvu so že, ker na njih stoji vzgoja družine oziroma otrok.

  14. Zelo dobro in pogumno razmišljanje.

    Pri diakonisinjah pa moramo ločevati med osebo, ki opravlja
    cerkveno službo (Rim 16,1), in osebo, ki je hierarhično in zakramentalno vključena v Cerkev.

    Pri krstu vsak dobi tri službe, duhovniško, preroško in kraljevsko. Tako, da ima res vsaka krščena ženska (tako kot vsak krščen moški) tudi duhovniško službo.
    Svitase ali si na to mislil, ko napoveduješ duhovnice?

    Na podlagi česa pa sklepaš, da bodo ženske dobile zakrament mašniškega posvečenja?

  15. s feminizmom je tako kot s hudim duhom: najbolj uspešno deluje, ko uspe prepričati svoje žrtve, da ga sploh ni….

  16. »Molite, da ne pridete v skušnjavo.«
    41 On sam se je odtrgal od njih nekako za lučaj kamna in padel na kolena
    42 ter molil: »Oče, ako hočeš, vzemi ta kelih od mene, vendar ne moja, ampak tvoja volja se zgôdi.«
    43 Prikazal pa se mu je angel iz nebes in ga krepčal.
    44 In ko so ga obšle smrtne težave, je še bolj goreče molil; in njegov pot je postal kakor kaplje krvi, ki so tekle na zemljo. (Pasijon) Lk

    ………………….

    Na priprošnjo
    blaženega Antona Martina Slomška si želim,
    da tudi v naši cerkvi pri Sv. Duhu v Celju pridobimo
    upodobljenega angela (v obliki slike ali kipa).
    Amen.

  17. 1000 let po ustanovitvi krščanstva so bili poleg duhovnikov tudi duhovnice.

    Zakaj pa ne bi smele biti tudi danes, ko so se ženske izkazale, da lahko odlično opravljajo najzahtevnejša dela v skupnosti.

    Menim, da ni tehtnih argumentov, da se to ne bi smelo zgoditi.

    Velik nesmisel bi tudi bil, da bi namesto naših duhovnic uvažali duhovnike iz Afrike in Azije.

  18. Vse v redu in prav, ampak ko spremljam, v kaj spreminjajo krščanstvo švedske duhovnice in škofinje, me ob tovrstnih razmišljanjih zaskrbi: snemanje križev s cerkev (da muslimani ne bi bili užaljeni), spreminjanje Očenaša v “spolno nevtralno obliko”, škofinja poročena lezbijka…
    Tudi v anglikanski cerkvi ni kaj bolje. Cerkev tam nezadržno drsi v profano vsegliharstvo in v marsikateri župniji so protagonistke tega procesa prav duhovnice. Tukaj lahko govorim iz lastnih izkušenj.
    Naj ostane, tako kot je…z vsem spištovanjem do žensk.

    • Za protestantske cerkve, razen anglikanske, duhovniki in duhivnice nisto v istem rangu kot v katoliški in poravoslavni Cerkvi. Luter je sam odpravil duhovništvo in škofovstvo kot službo, ki se podeljuje s zakramentom mašniškega posvečenja. Nekaj desetletij nazaj spet v protestantizmu uveljavljajo izraz duhovnik (duhovnica), škof, pa ne vem zakaj. Da se zameglijo razlike med duhovnikom in pastorjem, škofom in interdantom?! Luter in druge sorodne protestantske cerkve so zavestno pretrgale škofovsko nasledstvo. Pri pravoslavnih in katolikih velja, da je šla vrsta škofov brez prekinitve. Apostoli so povetili škofe, ti naslednje … vse do danes. Le škofje lahko posvetijo duhovnike, pri protrestantih pa skupnost imenuje (ali razreši) pastorja. Če jhe frazrešen, ni več pastor. Duhovnik je po posvečenju vedno duhovnik, tudi če odpade.

  19. Jezus Kristus je edini Pravi Duhovnik-vsi drugi duhovniki so deležni Njegovega duhovništva in tudi Marija je samo ena in edinstvena nova Eva-bistveno drugačna od drugih žena,ker je brezgrešna. Vsi Kristusovi učenci(samostalnik uporabljam v pomenu:moški in ženske) pa smo duhovniki po svojem krstu in smo zato tudi poslani oznanjat Evangelij. Predvsem z življenjem- drug način pa ni zapovedan ali prepovedan.
    Tudi v Sloveniji smo donedavnega poznali in imeli nekaj uradno postavljenih diakonis, zdaj pa hočemo to kar prikriti. Zanima me,ali jim je bila-s kakšnim argumentom in kdaj- ta služba res kar odvzeta?Prav tako so v nekaterih župnijah predano služile ministrantke-dokler jih niso pregnali. Si predstavljate, kako so to doživele?
    V Kristusu ni več moškega in ženske in ne sužnja in gospodarja itd. v Njem smo eno kot pravi apostol Pavel(ja,tudi njemu so v zgodovini večkrat hoteli apostolstvo kar odvzeti)in človek postane v Njem in z Njim nova stvar-če pa ne.. se pa oziramo nazaj v različne Egipte in tvegamo, da postanemo solnati stebri.

    • Saj ne morem verjeti. Sprašujem se, če živimo v istem svetu.
      Gospod “svitase” trdi, da so bile pred 1000 leti v krščanstvu duhovnice, gospod “baubau” pa, tako se zdi, zanika posebno duhovništvo na račun splošnega. Trdi celo, da do bile pri nas v Sloveniji diakonise, ki so jih odpravili. V katoliški Cerkvi obstaja posebna služba posvečenega duhovništva za podeljevanje zakramentov. Le posvečeni lahko spovedujejo, mašujejo, podeljujejo bolniško maziljenje … , birmujejo. Samo škofje lahko podeljujejo zakrament mašniškega posvečenja. Kdor to zanika, zanika katoliško Cerkev in ni katoličan.
      Še vedno pa čakam, da mi gospod “svitase” pojasni, kako je bilo z duhovnicami pred 1000 leti in gospod “baubau” kako je bilo z diakonisami pri nas.

  20. Farkasu:nikjer ne zanikam službenega duhovništva na račun krstnega-preberite še enkrat. Nekaj diakonis pa smo po drugem Vatikanskem koncilu v Sloveniji v resnici imeli-vprašajte starejše škofe in duhovnike-jaz le sprašujem,ali so jim odvzeli to službo.

    • Iz vašega formuliranja duhovništva res ni razvidno, kaj hočete povedati, je predvsem megleno.
      Sem dovolj star in dovolj v cerkvenih krogih, da mi ni potrebno spraševati pokojnih škofov. Diakonis na Slovenskem in tudi drugod po II. vatikanskem koncilu ni bilo. Razen, če so bile posvečen v tajnosti, da zanje ni nihče vedel (razen !?). Če veste, da so obstajale, prosim, navedite in ne me pošiljat spraševat škofe, ki so že v večnosti. Vsi škofje, ki so vodili škofije za časa koncila ali dve destletji po koncilu ne živijo več. Hvaležno čakam na konkreten odgovor.

    • Da so ob začetku zgodovine Cerkve omenjali diakonise, to vem, poznam, pa tudi blog g. Cestnika sem bral. Odgovarjal sem gospodu “baubau” ki trdi: “Tudi v Sloveniji smo donedavnega poznali in imeli nekaj uradno postavljenih diakonis, zdaj pa hočemo to kar prikriti.” Dodendavnega!
      O tem bi rad slišal.

  21. Morda te diakonise ne bi bile problematične že kot žene diakonov. Ni potrebno nobeno dodatno posvečevanje in povsem normalno se mi zdi, da je diakonova žena diakonisa.

  22. Dodatno k temu, če morda kdo ve, predvsem g. farkas, ali je diakon v službi v Cerkvi (inauguriran), ali je to samo nekakšen naziv. Če prav vem, so diakoni v običajnih laičnih službah zunaj Cerkve.

  23. Diakonat (diakon) spada med tri stopnje duhovništva (diakonat, prezbiterat – duhovnik, episkopat – škof). V katoiliški Cerkvi ne gre amo naziv, gre za posvečenje. Ne poznam uporabe tega izraza izven Cerkve. Možno je, da ga kje uporabljajo. Ne vem. Ko pa govorimo o diakonatu v katoliški Cerkvi (podobno je v pravoslavni), gre za prvo stopnjo duhovništva. Kandidata lahko posveti damo škof.

    • Hvala. Torej diakon lahko krščuje in opravlja poroke, ki sta oba zakramenta. Tu je verjetno zadržek do “posvečevanja diakonis”. Torej če rečemo, da je diakonisa diakonova žena, smo najbrž kar blizu. Tako kot je baronova žena baronesa, če se motim.

      • Bedarije govoriš, če sploh veš, kaj govoriš. Potem je še njegova mama lahko mamesa (polovica škofese) in deli odpustke? Pojdi k luteranom. Kot je vidno nimaš pojma koliko let študija in preverjanja in služenja Cerkvi je že izza teh ljudi, da so napol duhovniki, zdaj pa bo žena avtomatska diakonesa? Zakaj pa še sin ne postane diakonjiček? Pa kaj to hudič dela skisanim glavam v Cerkvi! Zato pa smo kjer smo: brez enega svetnika in s kupom pedofilije.

        Diakonat je sveta stvar, če pa je človek svetniški, presega celo običajno duhovništvo. Torej s svojo ženo že živi čisto, svoje sta oddelala – to je najvišja stopnja.

        • Običajno je diakonat samo “prehodna” stopnja do duhovništva. Diakoni pa lahko postanejo tudi poročeni moški, če so v Cerkvi take potrebe. Najprej je poroka, potem posvečenje. Z ženo živi normalno, kot živita mož in žena (mimogrede svetost je tudi v tem, da mož in žena živita sveti zakon v povezanosti s Kristusom, in ni samo v vzdržnosti). Če žena umre, se ne more več poročiti. Diakon lahko pri maši bere evangelij, ga razlaga, krščuje, poroča, pokopuje … Ne more pa spovedovati in maševati.

          • V današnji dobi je najbrž več poročenih, kar ima tudi svoj plus. Kot je bilo v oddaji, mora biti poročen že najmanj deset let. To je smiselno, da se strasti že hladijo, otroci so že bolj samostojni in vse več je časa za končni stadij služenja. Oba stremita k čistosti, in če žena to sprejme, postane kot sveta Lidija, pomočnica apostolov misijonarjev. To je ta status, ki pa je v duhu in ne v nazivu, kar je iskal Zdravko.

          • V duhu in ne v nazivu?! Kdo zdaj govori bedarije. Hvalabogu. Še zdaj pa ne poveš ali je diakon klerik ali laik? Pa tako ti je jasno, da je samo sonce zate zgolj luna.
            In zdaj je diakonat že kar najvišja stopnja? David, malo več bi pa pričakoval, če bi kar verjel tvojim dosedanjim besedam.

  24. Zdravko, tvoj neumen komentar ponovno govori, da še Evangelija ne poznaš in ne ločuješ od pozunanjene vere in nazivov in od življenja “v duhu”. Od čiščenja zunanje strani čaše in notranje strani. Od čaščenja Gospoda “v resnici” in “v duhu”. Zato moji komentarji na tvoje neumnosti o ženah diakonov kot diakonesah seveda niso namenjeni tebi, ampak tistim, ki bi lahko padli na tvoje luteranske domislice. Bog se usmili Cerkve, ki ima take vernike! Enega svetnika nima, a polno prijav pedofilije na sodišču.

    Pojasnil sem, zakaj je diakonat, ko sta mož in žena ČISTA, enaka najvišji stopnji. Kdor ne razume, nima milosti za razumevanje. Teh stvari se z mesnimi očmi ne vidi, vidi pa Gospod.

    Pojdi za diakona, da bo tvoja žena diakonesa, hči diakončica in sin diakonjiček. Noro. Lahko pa boš uredil, da bo še tvoja mama dia-mamaesa, polivička škofese. Pa bo vsa družina imela korist od tvojega diakonstva. Razen oče, ki se najbrž ne bo šel teh vragolij.

    • Tvoj intelekt je globine krožnika. Zato opletaš z jezikom in nakladaš. O formi nimaš najmanjšega pojma. Goltaš vino direkt iz cisterne.

      • Šel sem pogledat, če boš spet kakšne luteranske domislice trosil vernikom Cerkve. Nikoli ne razočaraš.

          • Luteranske domislice so naslednje: pastor preda svoje pastorsko nasledstvo svoji hčeri ali sinu. Družinska stvar torej. Denar ostane doma. Tvoja diakonesa pa bo delila hostije brez kakršnegakoli poznavanja teologije, kar je še slabše. Preberi malo kakšne si klatil zgoraj.

            V katolištvu in Jezusovem nauku ni nasledstva ali so-poimenovanja po družinski liniji. To je samo v Baalovih religijah, kot sta islam in v veliki meri tudi luteranstvo.

            Reši svojo bedno dušo, uči se originalnega Jezusovega nauka. A je najbrž že prepozno, preveč žalitev Bogu si že napisal.

          • Na lažnive očitke ne bom rzpravljal. Nikjer nisem rekel, da bi diakonisa delila obhajilo. Tebe popada obsedenost, da zažneš z žalitvami in zaničevanjem. Pri tem pa niti ne poskusiš razumeti kaj je sploh mišljeno. Slovenska kultura pljuvanja.

  25. Nekaj o tem, kdo je lahko diakon: mora biti poročen, že vsaj 10 let, biti zgleden v Cerkvi in doma, biti dotudiran teolog, pa še vse kaj drugega: Študij za diakonat, ob družini, je zelo naporna stvar, ki traja nekaj let. Zato so domislice neumnežev, da je diakonova žena potem pa diakonesa, kot baronesa, seveda bolne. Nekaj:

    https://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/kdo-so-stalni-diakoni?Open

    Zdravko, kot klasičen zmeden vernik brez pravih korenin, v prvem komentarju dneva izredno pohvali pisanje gospe Keržetove, potem pa sam nadaljuje “agresivno feminizacijo”, proti kateri je one pisala. TO je norost.

    Vse zmede se pojasnjujejo in doumevajo po Cerkvenih očetih in Svetem Duhu. A večini ta milost ni dana, ker trmarijo v svojih idejah. Zato smo dežela brez enega samega svetnika in vsaj 40 prijavami pedofilije na sodišču. Za zdaj.

    Sicer pa so že Tibetanci pojasnili, zakaj ni dobro, da se moški in ženska srečujeta okoli oltarja. Rekli so: “Kjer sta dva samostana, moški in ženski, v bližini, se med njima vedno nekaj dogaja, četudi se nič ne dogaja.”

    Ali po domače: kjer sta oba spola skupaj, je vedno tudi kavs. Iz tega pa so potem tragedije. Zato je dobro, da je diakon poročen moški, ki je svoje strasti že umiril in je vezan na dobro ženo. V tem primeru sta celo bolj na varnem kot duhovnik ki svojih nagnjenj še ni uspel pretvoriti v služenje Bogu.

  26. “Nikjer nisem rekel, da bi diakonisa delila obhajilo.”

    Zdravko je napisal, da bi bila lahko žena diakona pač diakonisa. Ker je žena, četudi ne bi imela končanega študija teologija in drugega šolanja. Ker pa diakon lahko delo obhajilo, bi tudi Zdravkova diakonesa seveda lahko delila obhajilo. To bi bilo še slabše kot v luteranstvu, kjer gredo mnoge stvari po liniji družine, a vendarle zahtevajo nek študij in trening.

    Samo trije so REDNI delilci obhajil: škofje, duhovniki in diakoni.

    Pa diakonova žena “diakonesa”, če bi bil Zdravko papež. Kakršen je bil Luter.

    To pišem, da ne bi kdo od površnih vernikov padel na te levaške ideje.

    • Odkod ti taki glupi sklepi. In še kar nadaljuješ. Ali ministrova žena lahko podpisuje sklepe vlade?! Naj pravi verniki vidijo tvoje slepomišenje in tvoje grozljive besede, ki jih namenjaš tu mnogim, brez vsakršnega temelja.

      • Kakšni glupi sklepi? Nihče ni regiral na tole tvoje pisanje:

        “Torej diakon lahko krščuje in opravlja poroke, ki sta oba zakramenta. Tu je verjetno zadržek do “posvečevanja diakonis”. Torej če rečemo, da je diakonisa diakonova žena, smo najbrž kar blizu. Tako kot je baronova žena baronesa, če se motim.”

        Vsak tvoj stavek je povsem zmeden. Najhuje pa je trditev, da bi žena diakona dobila naziv diakonisa. Potem bi ljudje od nje pričakovali da deli obhajilo, krščuje itd. Nisi se pozanimal, kako zahteven je postopek formiranja diakona.

        Žena nima z diakonom nič. Njeno delo je, da potrdi, da je mož zgleden družinski oče in kristjan, da je tudi sama takšna, ter da se strinja, mu dopusti, da gre v to. Vse ostalo je stvar diakona, Cerkve in Gospoda.

        Zakaj obstaja je zadržek do posvečevanja diakonis, pa sem že posredno pojasnil, in še posebej velja za današnji čas moralne razpuščenosti. Cerkveni očetje zelo težko vozijo po današnjih cestah, vse kar je bilo nekoč jasno in preprosto, je danes dvoumno in prepredeno s hinavščino ter pretvarjanjem. Vsekakor Cerkev čakajo zelo velike spremembe, od katerih mnoge ne bodo dobre.

        • Govorim o zadržkih glede posvečevanja diakonis. Posvečene diakonise bi lahko delile zakramente, tega pa katoliška Cerkev ne pozna. Govorim ravno nasprotno od tega kar mi podtikaš, kar naprej. Sploh še nisi ugotovil niti tega ali je diakon laik ali klerik. Jezik ti pa opleta, da se spotikaš im hodiš po njemu.

          • Daj no, nimaš škofa, da ga kaj vprašaš in tukaj spreminjaš besede in barvo?

            In če bi prišli do posvečenih diakonis to ne bi bile tvoja sorta diakonis, ki si jih ustvaril iz njihove zakonske zveze z diakonom.

            Posvečlene diakonise bi delale enako kot diakoni. Cerkev pa je zadržana, ker bi vsa krščena levica začela navijati še za duhovnice. Prenevarno je.

            In ali je diakon klerik ali laik? Takšna farizejska vprašanja svojemu škofu postavi, če ga poznaš.

          • Nikakor. Spet ti ne da miru tvoja agresivnost. Iz česa neki se da sklepati, da bi posvetitev diakona veljala za ženo. Nabil si mi luteranske domislice, zdaj pa vidiš da si se prenaglil.
            Zdaj pa farizejstvo?! Ni čudno da toliko zaničuješ Cerkev in duhovnike. Seveda ne moreš vedeti potem v čem je razlika in odkod sploh ta delitev na klerike in laike. Sam si pa laik, tako skrajšaj jezik!

          • Ni konca tvojim kačjim spletkam? Iz naziva “diakon”, ki ga ima njen mož, ona ne more dobiti nikakršnega naziva, kit si ti naumil. Dovolila pa mu je pred posvečenjem, pred študijem, na samem začetku. Njena dobit je torej v duhu, pri Gospodu je plačana, ne z nazivom.

  27. Zdravko, še enkrat: če bi prišli do posvečenih diakonis to ne bi bile tvoja sorta diakonis, ki si jih ustvaril iz njihove zakonske zveze z diakonom. Enako, kot so žene baronov baronese, si zapisal. Tako v Katoliški Cerkvi pač ne gre, gre pa podobno v nekaterih luteranskih. Pa naj Kača, ki ji služiš, še tako sika, zaenkrat to ne bo šlo.

    Glede hudobe pa se spomni, da si ravno to avtorico teksta, ko je napisala, da je bila kot deklica zlorabljena od duhovnika, javno obdolžil, da se dela lepo, da pa je krivda pri njej. In nikoli se ji nisi opravičil. Tako delajo le demoni. Krščeni.

    Lep dan ti želim.

    • Še enkrat: posvečenih diakonis nimamo in jih tud ni. Tudi baronese nimajo pooblastil baronov. Tako dasikaš kvečjemu sam!
      Spomnim se kar sem rekel in to nima nič s hudobijo. Tvoje sodbe so enake tvojim žaljivkam. Neutemljene in lažnive.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite