Postaršeni otroci

druzina vzgoja starsi otrociV naši družbi se za razvajene otroke uporabljajo že dobro oguljene fraze t.i. maminih sinkov in očetovih princesk. Hkrati se ta diskurz ‘hotel mama’ na veliko razglaša za družbeni problem, pogosto pa se ravno v krščanskih krogih kot alternativo vzgoje ponuja trda in stroga vzgoja s kaznijo, tudi s klofuto, če je potrebna. Ob tem se sklicuje celo na predkrščanske Jude, ki so v Staro zavezo Svetega pisma vrinili nekaj vrstic palic in šib.

Prvi stereotip, ki mu gre oporekati, je ta, da ne gre za družbeni problem, ampak za stvar vsake posamezne družine. Je pa slovenska kultura svojska, še posebej v svojem značilnem družinskem vzdušju medsebojne partnerske napetosti in ‘inkriminiranosti‘ otrok. Če ‘hotel mama’ predvsem ni družbeni problem, potem tudi ne obstaja krščanska vzgoja, še najmanj s klofuto. Razvajeni otrok in otrok, ki je deležen »vzgojne« klofute, sta na istem, oba sta nepomembna, prezrta v svojih potrebah in zlorabljena, prvi čustveno, drugi pa poleg tega še fizično. Oseba z narcisističnimi lastnostmi denimo kljub zunanjemu vtisu grandioznosti v sebi skriva boleče otroške teme in (čustveno) zapostavljenost.

Naslednji paradoks je vzgajanje s fizičnimi prijemi, ki pomenijo fizično zlorabo, o katerih sem pisal v prejšnji kolumni, zato jih tokrat dopolnjujem z njeno »sestro« – čustveno zlorabo. Vsak otrok, ki je čustveno zlorabljen, ni nujno, da je hkrati tudi fizično zlorabljen. Vsak fizično zlorabljeni otrok pa je nedvomno tudi čustveno zlorabljen. Primerov čustvenih zlorab otrok je v našem vsakdanjiku nešteto, vsem je skupno to, da tak otrok ni deležen zdravo-naravnega čustvenega razvoja, ker je zmanipuliran, ogoljufan in zlorabljen s strani staršev. Za razvajenega otroka se rado pravi, da ima vsega vrh glave in da je neodgovoren ter sebičen, vendar tak otrok sploh ni pomemben sam po sebi, saj ga starši kupujejo in vežejo nase zaradi lastnih neuresničljivih potreb in strahu pred intimo (v zakonu oz. izvirni družini). Zaradi teh in drugih razlogov otroci ne grejo od doma, ker so nabiti s krivdo, tako pa za starševske »usluge« drago plačujejo, čeprav se na videz zdi, da imajo vsega preveč.

Podobno je z otroci, ki se vzgajajo tudi s fizičnimi metodami. Ker starši ne zmorejo umiriti svojih čutenj, udarijo, in otrok se umiri ter uboga. Predstavljajte si preveliko električno napetost (beri otrokov in starševski nemir), kratek stik (beri klofuta) in izpad elektrike (beri tema v otrokovih možganih). Tak otrok se dojema krivega za svoje obnašanje, na koncu se pa zaradi svoje nemoči (kam in h komu se naj zateče 8 letni otrok?) še zahvali za kriminalne vzgojne prijeme, ki ga bodo izučili težkega življenja. Nedavno sem v mimohodu od daleč opazil, kako neka mati (samo) verbalno sramoti in trdo prime svojo nekajletno naveličano in žalostno hči. V trenutku, ko je ta opazila moje približevanje, se je vsa prerojena in vesela oprijela svoje matere, samo da bi poskrbela zanjo, požrla ves sram in zaščitila družinski ugled. Starši in družina so namreč sveti, zato bodo otroci ne glede na okoliščine naredili vse, da jih ohranijo v najlepši luči. Po naravi je nemogoče ne imeti in ne hrepeneti po starših, zato so otroci upogljivi kot plastelin.

Če se navežem še na sistem družine, potem imamo opraviti z različnimi podsistemi, kjer posebej izstopata starševski in otroški podsistem. V kolikor gre za pretirane in nenaravne vloge otrok, ki so nabite še s krivdo, potem ni razmejitve med sistemoma. Preprosto povedano gre za to, da starševske oz. zakonske zadeve in problemi postanejo zadeve otrok. Lahko pa je celotni družinski sistem tako rigiden, da bo otrok grešni kozel, kriv za vse, (fizično) kaznovan in še čustveno prezrt. Evolucijsko gledano čustvena inteligenca izjemno napreduje, če primerjamo samo generacije nekaj desetletij nazaj. Čustvena svoboda daje otrokom krila, če starši urejajo svoje odnose izključno med sabo. Ne gre za grožnjo staršem, saj so si sami globoko v sebi zagotovo želeli marsičesa drugačnega v svojih primarnih družinah, ampak za priložnost vsake generacije narediti nekaj drugače, da zobje otrok ne bodo skominasti*.

Ob koncu se spomnim na velikega učenjaka in utemeljitelja psihoanalize Freuda, ki je za marsikaterega pripadnika krščanskega etosa ideološki trn v peti, čeprav ga paradoksalno mnogo staršev posnema s čustvenim spodkopavanjem in manipuliranjem otrok. Od razmišljujočega gospoda se gre kaj naučiti in narediti korak naprej, ki bo osvobodil otroke njihove krivde in čustvene skrbi za starše, s tem pa bo tudi družba svobodnejše zadihala.

*»Očetje so jedli kislo grozdje, zobje otrok pa so skominasti« (Jer 31,29).

Foto: bpdfamily.blogspot