Donald Trump je postal ameriški predsednik na valovih splošnega nezaupanja v vsakršen esteblišment. Marsikateri kamenček v mozaik njegovega uspeha so verjetno prispevali tudi podvigi njegovih “kolegov” v Evropi, ki so na Nizozemskem referendumsko sesuli pridružitveni sporazum z Ukrajino, Veliko Britanijo “izpisali” iz Evropske unije, se udomačili na nemškem vzhodu in skoraj osvojili dunajski Hofburg. Po Trumpovi zmagi se je sprva zdelo, da bo vlak nedvomno odpeljal še v drugo smer in da bo epska zmaga newyorškega milijarderja nesporna voda na mlin evropskih populistov.
Se trend obrača?
V zadnjih tednih so se o tem pojavili prvi resni dvomi. Alternativa za Nemčijo je po lanskih uspehih namesto navzgor namreč začela polzeti navzdol. Res je njen minus v senci dvoboja med Schulzem in Merklovo, a eden nemških političnih tednikov je že postavil hipotezo, da je zanj najzaslužnejši prav Trump. Osebno se sicer bolj nagibam k že izraženi domnevi, da je Alternativi najbolj škodovala pripravljenost vzhodnih Nemcev, da se zgrnejo za novo socialdemokratsko zvezdo. Toda vsaj pri redoljubnih Nemcih precej kaotični in medijsko podrobno pod lupo vzeti prvi mesec novega predsednika v Beli hiši ni brez učinka. Kdor potegne vzporednico med Američanom na predsedniškem položaju in mislijo na Frauke Petry v vladni palači, čeprav zadeva seveda ni primerljiva, utegne biti nad “alternativci” res manj navdušen kot poprej. Če ima po naključju še daljši zgodovinski spomin, kar resda ni posebej verjetno, se nemara domisli še dosedanjih ne preveč uspešnih izletov populistov prejšnje generacije na oblast. Privrženci ubitega Pima Fortuyna so vlado s krščanskimi demokrati leta 2002 ugonobili v nekaj mesecih in celo politično precej nadarjeni Jörg Haider istega leta ni mogel preprečiti razkroja svoje druščine, ko se je udomačila v vladnih foteljih. Pravzaprav je ta razkroj kar sprožil, ko je postalo jasno, da se je njegov načrt o tem, da bo “stric iz ozadja”, izjalovil. Navsezadnje se kot podpornik nizozemske vlade od zunaj ni obnesel niti zdaj od tako rekoč vseh nizozemskih strank anatemizirani Wilders.
Tudi relativna zmaga njegove Stranke za svobodo na marčevskih volitvah ni več tako gotova kot pred nekaj meseci. Čeprav govorica javnomnenjskih raziskav ni enoznačna in čeprav so do volilnega dneva še trije tedni, jo vladajoči liberalci vsekakor dohitevajo in občasno prehitevajo. Res pa Nizozemska in zlasti Nemčija sploh nista v tako slabi koži, kot je trenutno v njej Francija. A niti tam se ne zdi, da bi se Marine Le Pen po prvih Trumpovih korakih na oblasti bistveno premaknila s točke, ki je res bistveno nad tistim, o čemer je lahko sanjal njen oče, a za dejanski uspeh premalo. Celo križi in težave konservativnega tekmeca, ki z marsikatero zamislijo ribari v istem bazenu kot ona, ji niso mogli prinesti nikakršne koristi. Na Fillonov račun se je dvignil zgolj nekdanji socialistični minister Emmanuel Macron, tako da se lahko celo zgodi, da bosta od jeseni obe najpomembnejši članici Evropske unije vodila levosredinska voditelja.
Končno je “Trumpov učinek” izostal celo takrat, ko je bila Newyorčanova slava na vrhuncu. Namesto da bi Norbert Hofer v Avstriji pobral več glasov, je decembra približno tri odstotne točke oddal zelenemu tekmecu.
Kdaj bo popustil vzhodni urok?
Nekaj nastavkov za domnevo, da novi ameriški predsednik za svoje evropske občudovalce ob nadaljevanju začrtane poti ne bo več nujno putka z zlatimi jajci, torej obstaja. Veliko bolj zapleteno je vprašanje, kdaj bo na prostor (predvsem) desno od desne sredine (pa tudi levo od leve sredine) nehal učinkovati urok iz Kremlja, ki je kljub Trumpu vseskozi ohranjal položaj osrednjega navdiha. Slednji ima vsaj dve bistveni prednosti. Prva je, da s kultom vsemogočne države enako učinkovito nagovarja skrajno levico in skrajno desnico. Veliko pomembneje je, da je pod budnim očesom javnosti vsak korak nove ameriške administracije. Čas, ko so ameriški mediji šli vase in se posipali s pepelom zaradi neupoštevanja tolikšnega števila državljanov, je minil že pred tedni.
Putin, ki trumpovsko in še vse kako drugače vlada že sedemnajst let, je seveda precej manj pod medijsko lupo, za kar je ob že tako precej drugačnih nastavkih vseskozi vestno skrbel. Ker pogleda od blizu ni, lahko brez težav ohranja videz učinkovitega gospodarja, ki mu niti slučajno ne gre za pritlehne koristi svoje ožje klike, marveč zgolj za blagor in veličino širše skupnosti. Zato začenjajo v povezavi s Trumpovo volilno senzacijo celo v doslej do njegovega lika in dela prejkone skeptičnih logih na Slovenskem vse bolj verjeti, da so njegove izvrstne odrske predstave v resnici iskreno prizadevanje “krščanskega leva” za boljši svet. Potem takem ni nič čudnega, da bodo evropski populisti ob njih dobivali mehka kolena še dolgo potem, ko bo Američanov čar že prešel.
