Post za poveličanje

0
Foto: Flickr
Foto: Flickr

2. postna nedelja nam postreže z zelo bogato in zanimivo Božjo besedo – slednja je kot izvir, ki ne usahne, kar pomeni, da lahko zajemamo in zajemamo, pa še vedno ne bo zmanjkalo bogate hrane in svežine za nas. Skupna točka bi nekako bila pot vere, po kateri smo vsi povabljeni hoditi, za to pot pa je potrebna vedno nova in nova potrditev z naše strani, naša privolitev, potrebnega pa je tudi kar precej vsakovrstnega napora, seveda tudi duhovnega, da lahko nadaljujemo po začrtani poti in ostajamo zvesti odločitvi, ki smo jo sprejeli, ter seveda dani obljubi.

Kakor smo že zadnjič dejali, imamo v postu posebna orodja za poglobitev duhovnega življenja, zlasti imamo na voljo post in molitev. Čeprav sta že skoraj petdeset let praktično predpisana le dva prava postna dneva – pepelnična sreda in veliki petek, pa nam nič ne brani, da bi bila naša postna praksa resnejša ter strožja. Pred kratkim preminuli vodja koptske Cerkve v Egiptu, Šenuda III., se je v svojem razmišljanju o postu zaustavil na začetku prav ob prizoru Gospodovega spremenjenja na gori: »Na gori spremenjenja so stali trije in izžarevali veličastno luč. Ti trije so post pripeljali do popolnosti, saj se je vsak od njih postil štirideset dni in štirideset noči. To so bili: Gospod Jezus Kristus, kateremu bodi slava (Mt 4,2); Mojzes (2 Mz 34,28) in Elija (1 Kr 19,8). Ali ta veličastni prizor za seboj skriva važen pomen, ki je v tem, da ko preko posta obvladujemo svoje telo, se čedalje bolj kaže naša duhovna razsežnost in je naše telo poveličano? Je morda Jezus Kristus izbral dva človeka, ki sta se postila, da bosta z Njim pri spremenjenju, da bi pokazal, kako je narava, ki je poveličana v večnosti, bila tista, ki je obvladovala telo prek posta?”

Tako je egipčasnki cerkveni voditelj v edinosti s sv. Papežem Pijem X., ki nam v svojem katekizmu pravi, kako post pripomore, »da se bolje pripravimo k molitvi, da vršimo pokoro za storjene grehe in da se varujemo, da bi storili še nove«. Prav tako pa je vse to priprava na obhajanje velikonočnih praznikov, kakor se je, zelo podobno, treba v življenju pripraviti na kak preizkus znanja ali veščin, ko se učimo in vadimo. Sv. Pij X. namreč nadaljuje, da se: “Prek pokore želimo pripraviti, da bi sveto obhajali Veliko noč.” Pokora pa je poleg telesnega posta še v drugih pobožnih vajah in odpovedovanju ali zdržnostih, kakor tudi v povečani in poglobljeni molitvi in seveda v delih usmiljenja – duhovnih in telesnih. Več torej mislimo na Gospoda in na bližnjega, kar je tudi sicer največja zapoved, namreč ljubiti nadvse Gospoda in svojega bližnjega.

Kadar seveda danes govorimo o postu, najprej ljudje pomislimo, kako je to nekaj težkega. To je eden od predsodkov, ki bi ga veljalo ovreči. Najprej je treba ovreči prepričanje, da naj bi post škodil zdravju. To je seveda zato, ker pojmujemo zdravje zelo mehanicistično, precej fizikalno in kemično, kot odsotnost neke telesne ali mentalne/duševne bolezni. Vendar pa je bolezen najprej stvar našega duha, naše duhovne razsežnosti. Če nam post pomaga k poglobitvi duhovnega življenja, bo koristil najprej s tega vidika našemu zdravju, saj se bo poznalu tudi na duševnem in telesnem področju. Poleg tega pa ni nujno, da če telesno ali duševno/mentalno nismo zdravi, da pa nidmo duhovno zdravi ali pripravni. Nič koliko bolnih, invalidov, živčnih, duševnih in mentalnih bolnikov nam lahko potrdi, kako se da zelo dobro poskrbeti za svojo duhovnost, če se želi, četudi za ta svet ti ljudje niso zdravi – v bistvu so bolj zdravi od drugih, sploh najbrž za Boga. Vendar ne gre le za to. Post bo pomagal, da se bo očistilo in uravnovesilo tudi naše telo, poleg seveda naše notranjosti, saj moramo biti pošteni, da ga tako in drugače zastrupljamo, ko nismo zmerni in uravnovešeni v prehranjevanju, kakor tudi v gibanju in drugih rečeh.

Poglejmo sedaj nekaj vrst posta. Prvega bomo imenovali “post Cerkve” in smo ga že večkrat omenili. Ta sestoji iz enega popolnega obroka na dan, poleg njega pa imamo lahko še eden ali dva manjša obroka – drugi manjši obrok lahko tudi izpustimo, če nam uspe. Za zajtrk tako pojemo nekaj malega, potem pa se odločimo, če bo naš popolni obrok kosilo ali večerja – najbolje je seveda zdržati do sončnega zahoda in potem pojesti večerjo, ki pa naj seveda spet ne bo takšna, da se bomo “nažrli”. Skušajmo se izogniti sladkanim pijačam čez dan – pijmo zlasti vodo, lahko malo sladkan ali nesladkan čaj. Tu je seveda odvisno veliko od dela, ki nas zavezuje, naših siceršnjih navad, našega stanja… Ko se postimo, naj ne bo nobenih sladkarij in drugih prigrizkov, imejmo red. Pri tej vrsti posta ne gre za to, da nam bo krulil želodec, kolikor bolj za to, da napravimo red v svojem prehranjevanju, da obvladujemo skušnjavo požrešnosti, ker se tu začnejo potem še vse druge skušnjave kar vrstiti. Ko tako jemo, jejmo počasi in zavestno. Hrano dobro prežvečimo in šele nato pogoltnimo. Gre tudi za red, da ne jemo in pijemo ob katerikoli uri, temveč ob natanko določenem času. Skratka, gre za to, da jemo zato, da živimo, ne pa da živimo zato, da jemo. Hrana mora biti sredstvo za življenje, ne pa cilj, podobno kot mora veljati tudi za materialne dobrine, delo, ekonomijo in denar.

Druga vrsta posta je post ob vodi in kruhu. Gre za to, da pijemo vodo, kadar čutimo žejo in jemo po malem kruh, kadar čutimo lakoto. Vendar pa je treba skrbno paziti, da tega ne počnemo sočasno, temveč ločeno, saj namreč kruh, če ga uživamo hkrati z vodo, v želodcu fermentira, potem pa imamo neprijetne zdravstvene posledice, kot je recimo glavobol. Jejmo kruh po koščkih, tako bomo tudi spet začutili, kako poseben okus ima, če smo na to že pozabili. Kruh in voda sta osnovni živili, ob takšnem postu se tako učimo, kaj je tisto osnovno, kar potrebujemo za življenje, kaj pa je po drugi strani odvečno in se zato temu lahko odpovemo.

Tretja vrsta posta je post ob tekočini. Cel dan tako uživamo le tekočo pijačo in hrano. To je zelo učinkovito sredstvo, da ukrotimo svojo požrešnost in neurejenost ter utrjujemo disciplino. Najbolj je priporočljivo cel dan uživati le topel čaj, ki je lahko tudi malo sladkan, saj topel čaj dobro dene želodcu. če nam ustrez, lahko seveda pijemo tudi hladen čaj. Lahko si naredimo sok iz sadja in/ali zelenjave ter stročnic, semen ter oreščkov, ne sme pa biti v tem soku nobenih drugih dodatkov. Razni kupljeni sokovi ali preveč sladkani, ne naredijo telesa pripravnega za molitev. Zelo dobra je v tej smeri kokosova voda. Kdor še ni pripravljen na takšno obliko posta ali tudi starejši ljudje, se lahko poslužijo posta z juho.

Ostane nam še popolni post, ki je v tem, da čez dan uživamo samo vodo in nič drugega, zvečer, po sončnem zahodu, pa potem zaužijemo skromen obrok, vendar pa mora ta biti brez živalskih beljakovin, maščob in produktov. To je klasični post, kot ga poznajo vzhodni kristjani.

Včasih (do leta 1966) je bil post zapovedan vse postne dni, razen nedelj, zdržek od mesa toplokrvnih živali pa še ob petkih in sobotah. Danes je zdržek od mesa ostal zapovedan, poleg seveda na pepelnico in veliki petek, še na vse postne petke. Vzemimo si recimo po tri dni na teden – recimo na sredo, petek in soboto, lahko temu dodamo še ponedeljek. Soboto velja vsekakor ohraniti, ker je zdržek in post ta dan na čast Devici Mariji. Vsekakor pa je zelo važen pri postu namen – ta mora biti duhovne in altruistične narave. Če tega ni, potem ne gre za post temveč za dieto ali stradanje, vendar pa v zelo egoističnem smislu, saj želim tako poskrbeti le zase in zlasti za svoje telo, da bo bolj všečno. Pač, skušnjava, da bi bili večno mladi, lepi in “fit”. Resničnost je seveda drugačna, od nostalgij se ne da živeti. Post nam dela tudi pogled bolj realen, poleg vsega naštetega.

Pripis uredništva: Besedilo je homilija na 2. postno nedeljo. Andrej Vončina je kaplan v župniji Nova Gorica, sodelavec tednika Novi glas, piše spletni dnevnik Vončotov portal.