Post nekoliko drugače: mir vam bodi

8
325
Foto: Flickr
Foto: Flickr

Ko sem po dveh občutljivih temah (Postaršeni otroci, Ko šiba zamenja vzgojo) pomislil na pred-velikonočno kolumno, so mi prišle na pot Jezusove besede »mir vam bodi«, s katerimi je nagovoril učence na binkoštni dan (Jn 20,19.21). Morda se sprašujete, kaj imajo naslovne besede na vrhuncu postnega časa skupnega z že pozabljenimi razmišljanji in šele prihajajočimi vstajenjskimi dogodki? Sem prepričan, da veliko z našim načinom življenja.

Z menoj bi se najprej strinjala Marija Magdalena kot predstavnica vseh žensk, ki se ji je Jezus po evangeljski pripovedi prvi prikazal. Nikoli ne bomo zagotovo izvedeli, kaj se je dogajalo okoli praznega groba, vsekakor pa nam ostane nekaj oprijemljivega – vera in intuicija, ki prihajata iz (Marijinega) telesa po duhu, saj človek najbolj pomni Boga ravno v telesu (prim. 1Mz 1,27: »Bog je ustvaril človeka po svoji podobi.«). Marija Magdalena je verjela v večno ljubezen in večno življenje, kot je angelu verjela Marija, Jezusova mati. Največja krščanska praznika (Jezusovo vstajenje in Jezusovo rojstvo) združuje enotno sporočilo miru, oba pa se lahko imenujeta praznik telesa oz. intuicije, ki sta nosilca miru.

Navedeno se ujema z dejstvom, da človek vedno hrepeni po miru, notranjem in zunanjem, ne glede na svoje nazore in vloge. V sodobnem jeziku gre za čustveni, organski in psihični mir. Ker je človek predvsem odnosno bitje (kar razodeva Sv. Trojica Oče-Sin-Sveti Duh), ki že od rojstva išče stik, je izvirni greh vseh njegovih težav in bolečin v odnosih z (naj)bližnjimi in pomembnimi drugimi. To pomeni, da ima v življenju posameznika izjemno vlogo izvirni družinski sistem, o katerem sem razmišljal v zgoraj omenjenih kolumnah.

Že Stara zaveza je temeljito opredelila izvirni greh, npr. v Edenskem vrtu, sicer pa mi je bližje Jeremijeva prispodoba (Jer 31,29), ko pravi, da so očetje jedli kislo grozdje, zobje otrok pa so skominasti. Prav svojska je Stara zaveza v zvezi z opredeljevanjem raznih daritev (žgalnih, daritev za greh itd.) in grešnega kozla. T.i. grešni kozel ni šel za daritev Bogu, ampak je bil z naloženimi grehi ljudstva spuščen v puščavo, kjer je bilo bivališče demona Azazela (glej 3Mz 16,8-10). V Novi zavezi je sinonim za demona nečisti oz. zli duh, ki ga Jezus kot odnosni Bog-Človek premaguje s svojo daritvijo telesa na križu, kar je nekaj povsem novega.

To pripovedujem zato, ker so sodobne družinske sistemske teorije, še posebej inovativni relacijski družinski model, odkrile, da je otrok kot razvijajoče se bitje najbolj izpostavljen in dovzeten za vlogo grešnega kozla oz. nosilca težkih tem in nerazrešenih čutenj staršev ter celotne družine, ki se ponavljajo iz roda v rod. Vsaka bolečina, še posebej fizična, je nasprotje miru. Zato še toliko bolj podpiram trditev iz prejšnjih kolumn, da vzgoja s šibo ni dopustna, še manj krščanska, saj je vsak udarec (ipd.) odraz nemira storilca, torej je zli duh. Ne gre za vzbujanje krivde, še manj kakšno teologijo. Enostavno gre za zavedanje in občutje samega sebe, da nas vsak nemir v nas razdira in uničuje odnose. To potrjuje sama narava, ki se vedno maščuje, saj bo fizično kaznovan otrok, na kratki rok sicer umirjen oz. kontroliran s strani staršev, na dolgi rokpa  sod čustvenega in posledično fizičnega smodnika.

Po naravi je namreč ljubezen staršev do otrok brezpogojna in ustaljena (prim. Iz 49,15), kakor je brezpogojna ljubezen Boga do Sina in do ljudi, ne glede na to kakšni smo. Zakonca oz. partnerja sta vedno v ‘pogodbenem razmerju’, medtem ko starševska ljubezen prerašča otrokov odnos do njih. Nova pot, ki jo prinaša Jezus, je samo in vedno v odnosu miru in sočutja, ki ga sam predstavlja. V našem življenju to pomeni, da starš ostane miren ob otroku, podobno kot bosta partnerja zdržala drug ob drugem, ko bo eden izmed njiju imel slab dan.

To so edini pravi življenjski izpiti, kjer so prisotni tudi padci, še posebej, če se človek po dolgih letih »uči« stvari na novo. Vendar nikoli ni prepozno, ker vsak sprejme takšno odločitev zaradi sebe. In postni čas je prav posebna priložnost, ne toliko, da se odpovedujemo stvarem, ampak da storimo nekaj drugače. Namesto, da žrtvujemo in pošiljamo v puščavski svet demonov sebe, svoje partnerje in otroke, pošljimo raje tja lasten nemir.


8 KOMENTARJI

  1. G. Gregor, očitno ste gluhi. Toliko kritik na vaše kolumne ste lahko prebrali, pa se sploh niti ne zganete. Ignorirate jih.

    adjective: ignorant
    1. lacking knowledge or awareness in general; uneducated or unsophisticated.

  2. Če bi se tale članek pojavil pred petdesetimi leti, bi razumel. Takrat se je še dosti pretepalo otroke. Pretepanje otrok je vsekakor potrebno obsoditi.

    “V našem življenju to pomeni, da starš ostane miren ob otroku …”
    To pomeni, da starš potlači svoja čustva. V praksi to ni vedno možno. To je lahko grozno – starš kot robot.

    Poleg tega, če hočemo, da so otroci zdravi, potrebujejo tudi kakšno bolečo izkušnjo. Tudi starši delamo napake. Ljudje preprosto moramo iti skozi travme in jih premagati. Seveda pa je logično, da jih ne smemo namerno povzročati, niti kot starši.

    Nekaj zelo nevarnega je v tem, če hočemo otroke na vsak način obvarovati vsega hudega.

    • A bejži daj. Pa vprašaj očeta. Še pregovor je, da je šiba iz raja. Ja, “veliko” se je teplo otroke. A veliko je bilo lepo vzgojenih in srečnih odraslih. Danes pa vse sami zafrustriranci.

      • Ne vem koliko veliko. Ampak srečal sem eno gospo, ki je imela zelo bolečo izkušnjo glede tega. Pa najbrž ni edina.

  3. Hvala Bogu, da obstajata Zdravko in “j”.
    Pred 10 leti sem se pod psevdonimom na forumu iskreni.net dobesedno sam borili proti celemu tropu čarovnic, ki so hodile na pedagoško fakulteto in oznanjale moderno vzgojo otrok: indigo, demokratična vzgoja, potem je ena mlada doktorica, ki ima na Iskrenih katedro: Sočutno starševstvo.
    Bistvo je še vedno pedocentrična vzgoja, otroku je treba narediti idealni svet, nič frustracij. Vzgoja je po definiciji frustracija, nasilje, ker moramo otroka prignati iz užitkasrkega sveta v Egiptu čez puščavo in Rdeče morje v obljubljeno deželo Odraslosti, samosotjnosti.

    Spet ta gostečnikovec ni znal enega stavka povedati o cilju vzgoje. Polno pa o pravicah in da ne bi slučajno otrok doživel kakšne frustracije.

    To je tipični gnosticizem, ki ga prodajajo pod krinko, da je ta vzgoja sočutna in krščanska. V resnici pa je tako daleč od krščanstva kot socializem. Na drugem polu, protifazno.

    Že prva intervencija Zdravka pove vse: kako ste lahko tako gluhi in ignorantski na kritike. To je tipično za gnostike, socialiste. Ne dovolijo kritike. ali jo ignorirajo ali pa ko imajo totalitarno oblast le te kritike pospravijo, likvidirajo. Kdo je lahko med nacistično okupacijo kritiziral Hitlerjev nacizem, Mein Kampf, kdo je morilca Kardelja in Tita lahko kritiziral in njune provincialne in polizobraženske ukrepe, in “intelektualizem”? Kdo je Marxa lahko kritiziral, ki je luzer med filozofi, brezveznik, nakladač?

    Sicer pa sem govoril tudi z Milivojevićem, ki mi je zelo pohvalil Žorža ( bil sem kot katolik previden v spraševanju), glede Kompanove in Gostečnika pa je rekel, da delata take velike strokovne napake, da je kar glava bolela. Bistvo je, da jim manjka strokovni dialog, kritika. Ki bi jih prisilila, da svojo psihoterapevtsko unikatno teorijo prizemljita, ukoreninita, argumentirata. V bistvu pa samo cvetočo krošnjo drevesa gojijo. Drevo pa je brez deebla in korenin, v oblakih. Tipični gnostični krivoverci. Meni je bolj sporno kako je lahko socialist ali gnostik dekan Teološke Fakultete kot pa da Rode naredi en dvorec in porušenega serkvenega dvorca.

  4. Dragi Zdravko in drugikomentatorji:vaša jeza in nelagodje ob zapisu Gregorja Greifa sta že sama po sebi dokaz,kako zelo prav ima. Blagoslovljene in miru polne Velikonočne praznike vsem.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite