Post nekoliko drugače: mir vam bodi

Foto: Flickr
Foto: Flickr

Ko sem po dveh občutljivih temah (Postaršeni otroci, Ko šiba zamenja vzgojo) pomislil na pred-velikonočno kolumno, so mi prišle na pot Jezusove besede »mir vam bodi«, s katerimi je nagovoril učence na binkoštni dan (Jn 20,19.21). Morda se sprašujete, kaj imajo naslovne besede na vrhuncu postnega časa skupnega z že pozabljenimi razmišljanji in šele prihajajočimi vstajenjskimi dogodki? Sem prepričan, da veliko z našim načinom življenja.

Z menoj bi se najprej strinjala Marija Magdalena kot predstavnica vseh žensk, ki se ji je Jezus po evangeljski pripovedi prvi prikazal. Nikoli ne bomo zagotovo izvedeli, kaj se je dogajalo okoli praznega groba, vsekakor pa nam ostane nekaj oprijemljivega – vera in intuicija, ki prihajata iz (Marijinega) telesa po duhu, saj človek najbolj pomni Boga ravno v telesu (prim. 1Mz 1,27: »Bog je ustvaril človeka po svoji podobi.«). Marija Magdalena je verjela v večno ljubezen in večno življenje, kot je angelu verjela Marija, Jezusova mati. Največja krščanska praznika (Jezusovo vstajenje in Jezusovo rojstvo) združuje enotno sporočilo miru, oba pa se lahko imenujeta praznik telesa oz. intuicije, ki sta nosilca miru.

Navedeno se ujema z dejstvom, da človek vedno hrepeni po miru, notranjem in zunanjem, ne glede na svoje nazore in vloge. V sodobnem jeziku gre za čustveni, organski in psihični mir. Ker je človek predvsem odnosno bitje (kar razodeva Sv. Trojica Oče-Sin-Sveti Duh), ki že od rojstva išče stik, je izvirni greh vseh njegovih težav in bolečin v odnosih z (naj)bližnjimi in pomembnimi drugimi. To pomeni, da ima v življenju posameznika izjemno vlogo izvirni družinski sistem, o katerem sem razmišljal v zgoraj omenjenih kolumnah.

Že Stara zaveza je temeljito opredelila izvirni greh, npr. v Edenskem vrtu, sicer pa mi je bližje Jeremijeva prispodoba (Jer 31,29), ko pravi, da so očetje jedli kislo grozdje, zobje otrok pa so skominasti. Prav svojska je Stara zaveza v zvezi z opredeljevanjem raznih daritev (žgalnih, daritev za greh itd.) in grešnega kozla. T.i. grešni kozel ni šel za daritev Bogu, ampak je bil z naloženimi grehi ljudstva spuščen v puščavo, kjer je bilo bivališče demona Azazela (glej 3Mz 16,8-10). V Novi zavezi je sinonim za demona nečisti oz. zli duh, ki ga Jezus kot odnosni Bog-Človek premaguje s svojo daritvijo telesa na križu, kar je nekaj povsem novega.

To pripovedujem zato, ker so sodobne družinske sistemske teorije, še posebej inovativni relacijski družinski model, odkrile, da je otrok kot razvijajoče se bitje najbolj izpostavljen in dovzeten za vlogo grešnega kozla oz. nosilca težkih tem in nerazrešenih čutenj staršev ter celotne družine, ki se ponavljajo iz roda v rod. Vsaka bolečina, še posebej fizična, je nasprotje miru. Zato še toliko bolj podpiram trditev iz prejšnjih kolumn, da vzgoja s šibo ni dopustna, še manj krščanska, saj je vsak udarec (ipd.) odraz nemira storilca, torej je zli duh. Ne gre za vzbujanje krivde, še manj kakšno teologijo. Enostavno gre za zavedanje in občutje samega sebe, da nas vsak nemir v nas razdira in uničuje odnose. To potrjuje sama narava, ki se vedno maščuje, saj bo fizično kaznovan otrok, na kratki rok sicer umirjen oz. kontroliran s strani staršev, na dolgi rokpa  sod čustvenega in posledično fizičnega smodnika.

Po naravi je namreč ljubezen staršev do otrok brezpogojna in ustaljena (prim. Iz 49,15), kakor je brezpogojna ljubezen Boga do Sina in do ljudi, ne glede na to kakšni smo. Zakonca oz. partnerja sta vedno v ‘pogodbenem razmerju’, medtem ko starševska ljubezen prerašča otrokov odnos do njih. Nova pot, ki jo prinaša Jezus, je samo in vedno v odnosu miru in sočutja, ki ga sam predstavlja. V našem življenju to pomeni, da starš ostane miren ob otroku, podobno kot bosta partnerja zdržala drug ob drugem, ko bo eden izmed njiju imel slab dan.

To so edini pravi življenjski izpiti, kjer so prisotni tudi padci, še posebej, če se človek po dolgih letih »uči« stvari na novo. Vendar nikoli ni prepozno, ker vsak sprejme takšno odločitev zaradi sebe. In postni čas je prav posebna priložnost, ne toliko, da se odpovedujemo stvarem, ampak da storimo nekaj drugače. Namesto, da žrtvujemo in pošiljamo v puščavski svet demonov sebe, svoje partnerje in otroke, pošljimo raje tja lasten nemir.