Zdi se da je v današnjem času besedica »post« že zdavnaj izgubila svojo globoko sporočilnost in pomen, tako kot morala, etika in vrednote! Le kdo sploh še razmišlja o nekem povabilu k odpovedi in omejevanju pri uživanju jedi in pijače? Zato je dandanes prakticiranje posta v globoki krizi! V knjigi vseh knjig pa v nasprotju s temi pesimističnimi razmerami beremo, da so post, molitev in dela usmiljenja način vzpostavljanja novih, to je drugačnih odnosov med ljudmi in z Bogom. Post ustvarja vzajemen odnos duha in telesa in globoko osmišlja človekovo bivanje.
Post je lakota, ki nasičuje! Smisel posta torej ni v tem, da smo lačni, ampak da nas osvobaja pretirane skrbi za hranjenje, hkrati pa nas utrjuje v odrekanju. Post nam na poseben način odpira sočutje za druge ljudi, omogoča nam gledanje drugih, kjer zazremo lahko tudi sebe! Post je priložnost za vnovično obnovo upanja, vere in ljubezni v odnosu do vseh ljudi! Zato nas post osrečuje, ker zmoremo presegati zavist in sovraštvo, jezo in nevoščljivost, lakomnost in požrešnost hkrati pa sprejemati sebe, spoštovati druge in jim odpuščati, ter se neizmerno veseliti življenja, ki ga osmišljamo s sobivanjem z drugimi…V tem je vsaj za mene sodobnost posta!
