Posrana rit in praznoglavost

Avtor: Milena Miklavčič. Vir: Zarečeno. Tina Maze je ponovno zmagala na veleslalomu za svetovni pokal alpskih smučark v St. Moritzu in s četrto zmago v sezoni in 15. v karieri še povečala vodstvo v skupnem seštevku pokala.

Ko sem jo gledala na stopničkah, veselo, nasmejano, z roko, dvignjeno v zrak, mi je bilo toplo pri srcu. Kakšna osebnost, kakšna ženska! Res sem bila ponosna nanjo, zlasti zato, ker v teh kruljavih časih, ko bi radi vsi vse imeli, ne da bi se čemurkoli odpovedovali, prav Tina Maze pomeni tisti vzor, tisto luč, ki bi ji morali množično slediti in se po njej zgledovati. Niti misliti si ne morem, koliko ur trdega dela je potrebno, da se smučar sploh zapelje po tistih morilskih strminah, ki jim ni videti konca.

A žal ni tako, po lepi slovenski navadi je na njen račun daleč več nevoščljivih žvižgov in neresnih komentarjev, ker če je ne morejo ponižati drugače, pa se obregajo ob njeno prepevanje.

Pogosto se spomnim (ne gredo mi iz glave!) na besede znane atletinje Marije Šestak, ki je – pa ne tako dolgo nazaj – pisala o mladih, ki se včlanjujejo v različne športne klube, malo pomigajo, naredijo dva, tri počepe, pa bi že radi zmagovali in nastopali na svetovnih prvenstvih.

Žal ji je, ko ne ve, kaj natanko se dogaja, da je danes tako težko najti športnike, ki so pripravljeni dati od sebe največ kar zmorejo, pa ne le na treningu, temveč tudi sicer v življenju.

Roko na srce, mar ni zelo podobno v naši celotni družbi, saj večina ljudi daje od sebe samo toliko, koliko je to potrebno, pa niti centimetra več?

Preveč gledamo skozi denar, pa skozi miselnost, kaj se splača in kaj ne, z enim in drugim pa smo okužili tudi mladež. Svet, v katerem živimo pa je iz nas naredil monstrume, ki bi radi prišli do želenega cilja po čim lažji poti. Najraje kar iz domačega fotelja, če se le da. Ob tem pa pozabljamo, da zmagovalci nikoli ne uporabljajo besede ne morem.

Tudi Tina je nekoč dejala, da je za uspeh žrtvovala marsikaj, da se je odpovedala stvarem, ki so ji bile ljube, žal pa so bile na poti do želenega cilja moteče in jih je, izjemna športnica kot je – za dosego ciljev enostavno črtala.

V družbi, v kateri živimo danes, se ne bi odpovedali ničemur. Če se še enkrat povrnem k demonstracijam, ki so polnile medijski prostor, si ne morem kaj, da ne bi z obžalovanjem dodala, da sem na njih pogrešala marsikaj. Med drugim tudi otipljive cilje, ki bi mi dali jasno vedeti, zakaj pravzaprav se je množica vpijočih zbirala tu ali tam. Razumem, da jim je prekipelo in razumem, da je želja, da se znebijo določenih posameznikov, ki jim niso všeč, prevelika, da bi bili tiho. Ob vsem rompompomu pa so pozabili povedati, koga bi postavili na mesto tistega, ki ga želijo brcniti v rit. Dokler tega ne vedo, so – vsaj zame- demonstracije podobne človeku, ki podira hišo v kateri živi, ob tem pa ne ve, v kateri postelji bo prespal naslednjo noč.

Vemo, da smo se v preteklih desetletjih nalezli kup najslabših balkanskih navad, kar se nam danes, ko so nam zlezle čez glavo, otepa na vsakem koraku. S korupcijo živimo in jo dihamo domala na vsakem koraku. Vanjo pademo tisti trenutek, ko nekomu prinesemo deset dek kufeta zato, da nam preko vrste naredi takšno ali drugačno uslugo. Ko dovolimo, da v občinskem svetu sedijo ljudje, ki jim v vsakdanjem žargonu rečemo, da so barabe. In ko dovolimo, da se v državnem svetu in v parlamentu znajdejo te-isti posamezniki, ki medtem ko dobijo moč in oblast, postanejo velike barabe. Neštetokrat sem že dejala, da nas že leta in leta tolče po glavi politična razdeljenost, ko svojim odpuščamo, tiste druge pa, četudi jim po tihem nimamo kaj očitati, tunkamo v govno. Ene in iste procedure se dogajajo vsake štiri leta in tisti, ki nas mastnih ust opazujejo izza ozadja, si manejo roke in si božajo napihnjene trebuhe, polne blagostanja. Verjamemo pravljicam, ki nam jih pripovedujejo, kdo ve, morda tudi zato, ker se nam enostavno ne ljubi razmišljati in smo v svojem bistvu podobni nadebudnim športnikom, o katetrih piše Marija Šestak, tistim, ki bi radi iz nič truda zmagovali, bili uspešni in slavni?

Nadaljevanje: blog Zarečeno