Poslušati z ušesi srca

1
Marjan Lampret, župnik župnije Trata – Gorenja vas (Foto: osebni arhiv)

Današnja 7. velikonočna nedelja se imenuje tudi nedelja sredstev družbenega obveščanja. Danes namreč v Katoliški cerkvi obhajamo 56. svetovni dan sredstev družbenega obveščanja. Papež Frančišek poziva vse, zlasti pa tiste, ki imajo pomembno besedo pri posredovanju novic, pri poročanju o dogajanjih po svetu, pri intervjuvanju znanih osebnosti, pri posredovanju resnice, ne le informacij, naj poslušajo z ušesi srca. Gre za temeljno razlikovanje: poslušanje povezati zgolj z razumom ali poslušanje povezati s človečnostjo, s čutenjem, ki ve, kaj je prav.

Vsak človek si želi biti slišan, Bog pa je ustanovil Cerkev, sklicano občestvo, da bi vsi poslušali v ljubezni

Dejansko izgubljamo sposobnost poslušanja tistega, ki ga imamo pred seboj, bodisi v normalnem prepletu vsakdanjih odnosov bodisi v razpravah o najpomembnejših vprašanjih civiliziranega življenja. Slovitega zdravnika, ki je bil vajen celjenja duševnih ran, so vprašali, kaj je največja človekova potreba. Odgovoril je: »Brezmejna želja, da bi bil slišan.« Želja, ki pogosto ostane skrita, a zastavlja vprašanja vsakomur, ki je poklican za vzgojitelja ali kakorkoli že opravlja vlogo sporočevalca: staršem in učiteljem, duhovnikom in pastoralnim delavcem, informacijskim delavcem in tistim, ki opravljajo socialne ali politične storitve.
Zdi se, nadaljuje sveti oče, da med petimi čuti Bog daje posebno prednost ravno sluhu, morda zato ker je manj vsiljiv in bolj obziren kot pogled ter zato človeka pušča bolj svobodnega. Tudi Cerkev je nastala in nastaja iz poslušanja Božjega klica, zato se imenuje »sklicana«, gr. ekklesia, kakor v zadnji številki revije Božja Beseda danes razmišlja celjski škof Maksimilijan Matjaž. Skupnost Cerkve je torej sklicano občestvo in poglavitno za vsakega člana Cerkve je, da sliši klic Njega, ki kliče: Hodi za menoj, jaz sem Pot in Resnica in Življenje … Škof papeževim besedam dodaja, da je treba poslušati v ljubezni. Kaj pomeni poslušati v ljubezni? Odgovor daje božja beseda današnje nedelje.

Preganjalci Cerkve, morilci sv. Štefana, so si zatisnili ušesa, ker niso hotel slišati njegovega oznanila

V odlomku iz Apostolskih del beremo o prvem mučencu v Cerkvi, o sv. Štefanu, kako je svoje rojake navduševal za Kristusa. Navduševal jih je za nebesa, kajti vsakdo, ki si prizadeva za resnico, zre v nebesa. Velja seveda tudi narobe: kdor ne govori resnice niti se zanjo ne zavzema, nebes ne vidi, jih ne priznava, še več, bori se proti njim. Zato ni čudno, da je pisec poročila o Štefanovem uboju zapisal, da so si njegovi morilci zatisnili ušesa in vsi hkrati planili nanj (prim. Apd 7). S tem ubojem se je začelo preganjanje prve Cerkve.
Prvi Jezusovi oznanjevalci so bili prisiljeni razkropiti se in tako je preganjanje povzročilo širjenje Jezusovega nauka v Evropo in druge dele sveta. Oznanilu je mogoče prisluhniti tedaj, ko je verodostojno. To vključuje predpostavko, da poslušalec posluša tako z razumom kakor s srcem. Vera je iz poslušanja, pravi apostol Pavel in je vedno povezana z razumom. Biti razumen pomeni biti poslušen. Njega dni sem o tem poslušal velikega biblicista, koprskega škofa Jurija Bizjaka. Simpatično je razpredal misel, da je razumen nekdo, ki si pusti dopovedati. Razumnost je pravzaprav sad modrosti, je odprtost k drugemu. Križa na primer ni mogoče razložiti, lahko ga sprejmeš samo z vero kakor Štefan. Kristjanova vera zatorej ni slepa, ampak je razumna vera.
Umirajoči Štefan je odprt k drugim, moli za svoje morilce kakor Kristus na križu, ki prosi Očeta, naj odpusti preganjalcem, ker ne vedo, kaj delajo. Prvi nauk, ki se ga moramo naučiti od Štefanovega lika, je: ljubezen do bližnjega in oznanjevanje gresta vedno skupaj. Sveti Štefan nas uči, naj sprejmemo križ, ker je križ pot, po kateri Kristus vedno na novo prihaja v našo sredo (prim. Benedikt XVI., Kateheze o apostolih, MD Celje 2008).

Gospod Jezus ukazuje ljubezen in enost, kakršni On živi do nas

Ob koncu se ustavimo še pri današnjem evangeliju. Odlomek nam govori o Jezusovem poslavljanju od učencev, o njegovi oporoki, ki jo bodo morali izvršiti, potem ko ga v vidni podobi ne bo več med njimi (nami). Jezus ne želi, pač pa terja od svojih učencev, naj bodo eno med seboj in naj se ljubijo med seboj z Njegovo ljubeznijo. Gre za zahtevo, za ukaz. Morda bi kdo ugovarjal, češ Jezus v evangelijih nikoli ne ukazuje. Ne pozabimo na lep ljubezenski refren, ko zaljubljenec na željo svoje ljube odgovori: »Tvoja želja, moj (zame) ukaz.« To, kar ljubljena(i) želi, je za ljubečega ukaz, neodložljivo dejanje, ki ga nima pravice odlagati niti prenašati na drugega. Če Gospod Jezus ukazuje ljubezen in enost, kakršni On živi do nas, to pomeni, da ne more niti ne sme ostati le želja za njegove učence. Končajmo z vprašanjem: Kakšni Kristusovi učenci in poslušalci smo mi?!

1 komentar

Comments are closed.