Odkar je mežnarija na Planici postala drugi dom Srečka Klančarja, je vsako leto v cerkvi sv. nadangela Gabrijela na pepelnično sredo organiziral sv. mašo, kjer nas je župnik po glavi potresel s ščepcem pepela. Tudi letos je računal, da bo vse potekalo po ustaljenem postopku. Nekaj dni pred pepelnično sredo pa me je poklical in mi sporočil, da se je prehladil, da ima vročino in da si bo končno vzel vsaj teden dni časa in v postelji pozdravil vse težave.
Žal je zahrbtna bolezen spremenila njegov načrt. Dan pred pepelnico je pristal na urgenci, od koder so ga poslali na Golnik, kjer se je v četrtek, 3. marca, končala njegova življenjska pot. Rad je imel življenje, delo in molitev ter resnico in odpuščanje. Živel je v zdravem življenjskem slogu in užival v naravnem okolju, misleč, da bo po naravni poti premagal vse zdravstvene težave. Slutil je, da morda ne bo šlo vse po načrtu, in pripravljen je bil tudi za oni svet, za katerega je vedno trdil, da se bomo tam imeli veliko bolje kot na zemlji. Ob njegovem odhodu v Božja prostranstva bi še enkrat spomnili, kaj vse smo skupaj doživeli, še bolj pa tega, kako smo ga mi videli, ki smo bili njegovi sopotniki skozi življenje.
Odličen strokovnjak, pokončen kristjan, predan mož in oče
Spoznali smo se leta 1962, ko smo pričeli študij na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani. Študij smo dokončali v predpisanem roku, odšli na služenje vojaškega roka in pred letom 1970 se nas je večina kolegov tudi poročila. Srečko si je izbral ljubko Anico iz Ribnice in z njo osnoval družino, v kateri so se jima rodili štirje sinovi in eno dekle. V Kranju sta zgradila veliko hišo, uredila prijeten vrt in tako urejano okolje je omogočilo prijetno družinsko življenje. Otroke sta vzgajala v krščanskem duhu, jih navadila na pridno učenje, jim privzgojila delovne navade in vsi so uspešni v poklicih.
Srečko je službeno pot začel v Iskri, konkretno v Zavodu za avtomatizacijo v Ljubljani. Že takoj na začetku je pokazal izostreni značaj v krščanskem duhu in od njega ni odstopil niti za ceno poniževanja, ki ga je takratni sistem izvajal nad delavci, ki niso imeli moralno političnih kvalitet. Z leti izkušenj ob delu je svojo ostrino obrusil, vendar ostal pokončen in dosleden pri opravljanju delovnih nalog. Srečko je službeno pot nadaljeval v Iskratelu v Kranju, kjer so zbrali ekipo inženirjev za prenos visoke tehnologije iz Belgije. To je za nekaj let preselilo celo družino Klančarjevih v Antwerpen.
V Rusijo je poleg strokovne literature nosil tudi Sveto pismo v ruščini
Tudi tam se je izkazal za izvrstnega sodelavca. Znal je francosko in se s tem približal svojemu stanodajalcu, ki ga je še leta pozneje obiskal v Sloveniji. Pri delu v Antwerpnu je bil Srečko izstopajoče aktiven in inovativen, imel je tudi izrazit smisel za timsko delo. Ko so se Iskraši po nekaj letih vrnili v Slovenijo, so svoje znanje prenesli v računalnike, ki so krmilili telefonske centrale v raznih krajih po Jugoslaviji. Temu so sledile mnoge centrale po Rusiji. Med vsemi je bila najmogočnejša mednarodna centrala v Moskvi, ki je morala delovati brezhibno med olimpijskimi igrami leta 1980. V tem času je Srečko moral službeno mnogokrat potovati v Rusijo in je morala za družino poskrbeti žena Anica.
Ob odgovornem poklicnem delovanju, ko je iz Belgije pogosto hodil v Rusijo, predvsem v Moskvo, je poleg literature s področja telefonije pogosto tja nesel še izvode Svetega pisma v ruščini, ki jih je v Belgiji pripravljal tam delujoči naš rojak dr. Anton Ilc. O teh rečeh ni veliko govoril, le tu pa tam komu je povedal za to.
Med službovanjem v Belgiji je podrobno spoznaval gospodarski, tehnični in kulturni razvoj nove povojne Evrope, ki so jo v demokratičnem delu stare celine zakoličili očetje krščanske demokracije – Robert Schumann, Konrad Adenauer in drugi vodilni politiki tistega časa. Tej ohrabrujoči naravnanosti, ki je po drugi vojni obnovila večji del Evrope in se je počasi približala tudi nam Slovencem, je s svojo držo in delovanjem ostal zvest do konca življenja.
Motila ga je ležernost vodilnih v službi, zato je ustanovil lastno podjetje, kjer sta delo našla tudi dva sinova
Ob dolgoletnem delu v Iskratelu Srečko ni mogel več biti inovativen. Pri vodilnih delavcih so ga motile ležernost, počasnost, nemotiviranost in spolitiziranost. To ga je strašno motilo in iskal je rešitev in jo našel v ustanovitvi lastnega podjetja. Takratni družbeni sistem ni bil naklonjen zasebnim podjetjem in začetek je bil težak in povezan z veliko tveganja, saj je moral misliti, kako bo preživel svojo številno družino. Ko pa je Slovenija postala samostojna je privatni sektor in delo v njem pridobilo na veljavi in tedaj je tudi njegovo podjetje zacvetelo. Plodno je ustvarjal za Iskratel in pozneje še za nekatere druge uporabnike programske opreme. Pridobil je nekaj odličnih sodelavcev in zaposlil svoja sinova Adama in Nejca. Nekaj naslednjih let je podjetje uspešno poslovalo in Srečko je poleg posla že razmišljal o času, ko bo odšel v pokoj.
V vasi Planica je ob cerkvi sv. nadangela Gabrijela postavil novo mežnarijo
V poznih zrelih letih, ko si je prislužil nekaj več denarja, je Srečko začel razmišljati, da mu je vse to omogočila ustvarjalna družba in da je sedaj čas, da ji iz tega dobička tudi nekaj vrne. Pred približno 18 leti sva se s Srečkom domenila za izlet k cerkvi sv. nadangela Gabrijela na Planici. Ob pogledu na propadajočo mežnarijo pod cerkvijo je Srečko prišel na idejo, da bi staro mežnarijo podrli in na istem mestu zgradili novo. Srečko je bil pripravljen prevzeti breme celotnega projekta, jaz sem mu obljubil pomoč po svojih možnostih, k sodelovanju sva pritegnila Franca Benedika iz Lavtarskega vrha, nekaj okoliških vaščanov pa je obljubilo pomoč s prostovoljnim delom. Srečko je sklenil pogodbo z župnikom iz Stare Loke, kamor spada podružnica sv. nadangela Gabrijela, in dela so takoj stekla. V treh letih je bila zgrajena nova mežnarija, prava lepotica pod cerkvijo sv. nadangela Gabrijela, v ponos vasi Planica in vsej okolici. Naj si vsak po svoje predstavlja, koliko dela, znanja, spretnosti, truda, znoja in denarja je bilo vloženega v ta projekt na višini 800 metrov.
Skoro 15 let je Srečko z veseljem vzdrževal mežnarijo, cerkev in negoval okolico v ponos vasi Planica in v zadovoljstvo obiskovalcev. Kljub življenju v lepi naravi starost in bolezen ne počivata. Že pred petimi leti je Srečko preživel zahrbtno mišično-živčno bolezen. Pred nekaj leti pa je zbolela še žena Anica in njej je moral posvetiti največ časa. Naj Ti Bog povrne vse te napore.
Po vrnitvi iz Belgije je bil vse bolj dejaven v civilni družbi
Ko se je iz Belgije vrnil v Slovenijo, je iskal in našel tudi možnost za dodatno civilno delovanje za dobro širše skupnosti. Ko smo v okviru delovanja katoliških izobražencev pričeli utrjevati in ohranjati pristno slovensko kulturno dediščino, ko smo prirejali predavanja, izlete k katoliškim izobražencem v sosednjih državah, ko smo prirejali simpozije npr. v Stični, Ljubljani in razna zborovanja, ali pa Krekov shod na Šentjoštu nad Kranjem in drugod, je bil zraven. Ko smo ustanavljali civilno združenje Prebudimo Slovenijo, da bi z aktivnim in rednim delovanjem prebudili slovenskega človeka za aktivnejšo družbeno sodelovanje, do bi oživeli slovensko zavest, je bil že od začetka tudi zraven.
Dolgo letno medsebojno prijateljevanje pa je rodilo še kar nekaj posebnih skupnih dejanj. Najprej je bilo vabilo, naj grem z njim ne neki hrib, da bi lahko videl širše hribovito področje med Kranjem in Škofjo loko. Tudi mene je povabil k sodelovanju pri urejanju okolice nove mežnarije na Planici. Rad sem se pridružil in uspelo je, da smo dostojno preuredili celotno okolico hiše in cerkve.
Pri Klančarju so se zbrali ustanovitelji Časnika in začrtali njegovo pot
Leta pozneje ko je bila hišica že opremljena, ko je posebej urejena krušna peč ogrevala celotno hišo in je delovala tudi kuhinja, smo s prijatelji in patrom Petrom Lahom pripravili posebno slovesnost – ustanovitev spletnega medija Časnik.si. To je bilo 30. januarja 2010.
Zamisel za dogodek je prišla od p. Petra Laha. Organizacija prireditve je pripadala Jožetu Strgarju, Srečo Klančar pa je že dan prej, bilo je sredi zime, zakuril veliko peč, da so se vsi prostori primerno ogreli, in nam vsem pripravil pogostitev. Bilo nas je devet, Peter Lah je prevzel nadaljnjo skrb za vse potrebno. Na srečanju smo določili glavne poteze Časnika, po katerih še vedno deluje.
Časnik.si še danes javnost obvešča o važnih družbenih, kulturnih in političnih dogodkih ter jih komentira. Naj živi in deluje še naprej.
