Poslednji dom sinov Črne gore

4
211
Kamniška Bistrica, foto: Jošt Gantar.
Kamniška Bistrica, foto: Jošt Gantar.

Na planjavi pred vstopom v prelepo dolino Kamniške Bistrice se na mali vzpetini nahaja morišče in zadnje počivališče nekaj tisoč črnogorskih vojakov in civilistov, od otrok do starcev in žena. Kdo jih je na nečloveški način pobil dolgo ni bilo znano, odnosno se o tem ni smelo govoriti. Pobili so jih idejni nasprotniki, ki so tudi iz rodne Črne gore prišli da bi uničili svoje sonarodnjake, ki so bili ideološko nasprotni njihovim prevratniškim in revolucionarnim ciljem – zato so morali umreti – brez sodbe, brez dokazane krivde, brez možnosti obrambe!

Ko danes obiskujemo te grobove se sprašujemo kdo so bili ti (ne)ljudje, ki so lahko na tak način in tako kruto in krvavo obračunali z ljudmi, ki so bežali pred ‘svobodo’!? Tega današnja mladina sploh ne pozna in ne razume – in prav je tako – vendar je sveta dolžnost nas  ki smo preživeli vse te strahote, da tej naši mladini in novemu rodu sveta povemo končno in brez strahu ter posledic RESNICO.

Dragi mladi rod! Ti dogodki po II. svetovni vojni, so se predvsem po končani vojni leta 1945 dogajali pri nas v naši domovini Jugoslaviji, kjer so komunistični “osvoboditelji” obračunali s svojimi vojaškimi, političnimi in razrednimi nasprotniki na najbolj krute načine, ki jih pozna novejša zgodovina. Po ocenah strokovnjakov je bilo pobitih nekaj sto tisoč ljudi, ki so bili krivi le tega, da so bili ideološki in vojaško nasprotni komunizmu in njegovi revoluciji. Regularna okupirana država se je borila proti boljševiški revoluciji in ostalim, ki so čakali, da bodo to državo lahko dokončno uničili (ustaši, balisti, separatisti in vsi nasprotniki Kraljevine). Tako so se medvojni poboji in etnična čiščenja nadaljevala še po liniji politike – nasprotovanju komunizma tudi in v veliki večini po vojni.

Uroš Šušterič, Vojvoda triglavski, edini še živeči častnik Jugoslovanske vojske v domovini, se je odzval na povabilo Igorja Podbrežnika (levo), predsednika Društva Demos na Kamniškem, da je prisostvoval blagoslovu kapelice, ki je posvečena vsem žrtvam vojne in revolucije na Kamniškem. Foto: Milan Windschnurer
Uroš Šušterič, Vojvoda triglavski, edini še živeči častnik Jugoslovanske vojske v domovini, se je 13. junija 2015 odzval vabilu Igorja Podbrežnika (levo), predsednika Društva Demos na Kamniškem, da je prisostvoval blagoslovu kapelice v Parku spomina in opomina Kamniška Bistrica, ki je posvečena vsem žrtvam vojne in revolucije na Kamniškem. Foto: Milan Windschnurer

Pred vhodom v prelepo dolino Kamniške Bistrice bo odslej stal spomenik žrtvam, ki so bile v begu pred ‘svobodo’ nečloveško pobite od svojih ‘pravovernih’ bratov. Smo člani evropske družine narodov, ki takšnih pobojev pretežno ne pozna – kaj poreče tujec, kaj naši otroci, vnuki, pravnuki!? Ali je le res to, kar so pripovedovali preživeli, da je ‘svoboda’ prinesla s seboj tudi nerazumen krvav in zločinski obračun med različno mislečimi – RES JE. Nekomu je konec II. svetovne vojne pomenil dokončno osvoboditev od okupatorjev, vendar s komunizmom novo družbeno TOTALITARNO ureditev, ki je v marsičem bila podobna ali celo hujša od okupatorske. In tudi to je dokončno odvrženo na smetišče zgodovine. Ostali so spomeniki, grobišča in druga sveta mesta na milijone tako pomorjenih, kot so tile nesrečniki na tej sveti zemlji – kot pomnik, kaj lahko stori zločinski totalitarni komunizem.

Mladim rodovom v spomin in opomin, pomorjenim pa – počivajte v miru! +

4 KOMENTARJI

  1. Na prostoru,kjer so pobijali mučenike iz Črne gore in med njimi tudi Slovence,so se v povojnih letih in še danes prirejajo veselice in sindikalne zabave in vse ostalo,kar temu sliši! Ljudje,ki prostor in njegovo zgodovino poznajo,si ne morejo predstavljati brezsramnih orgij na morišču!Dolga leta sem pohajal po prelestnih Kamniških alpah in če me je pot peljala skozi Bistrico,sem se šel vedno pokloniti spominu pobitih mučenikov!

  2. Normalen človek ne operira ob množičnih po kolih z izrazom “izdajalec”. Slovenski četnik ni klerikalec ali domobranec, kar bi moralo zadostovati, da tisti, ki imajo alergijo, lahko sprejmejo dejstva o zločinski komunistih in partizanih, ki so se slabo bojevali proti domobrancem in cetnikom, še slabše proti okupatorju. Veliko pa so pobijali civiliste, družine in ujetnike.
    Bogdaj, da bi se večina odmaknila od teh brezramnih kriiminalcev, psihopatov. daj

    • Ne bo čisto držalo. Poznal sem “klerikalce” ( in to dobro, ker gre za družinsko zgodbo), ki so sodelovali z Vladimirjem Vauhnikom, ki je kot brigadni general v letu 1944 na Slovenskem vodil jugoslovansko vojsko ( torej četnike ali plavo gardo) v domovini.

      Izdajalec je v komunističnem žargonu ideološki konstrukt, ki ima malo zveze z resničnostjo. Izdajanje konkretnih ljudi, ki so zato deležni nepravičnih šikaniranj ali še česa hujšega ( taborišča, likvidacije ipd), je sicer zavržno dejanje, kdorkoli ga stori.

      Ban Natlačen, ki je bil ena prvih žrtev komunističnih likvidacij, se je odločil, da je raje uničil spisek slovenskih komunistov, njegovih političnih nasprotnikov, kot da bi ta spisek prišel v roke okupatorki vojski. Nasprotno so mnogi prepričani, da so Toneta Tomšiča izdali njegovi lastni komunistični tovariši in se tako znebili resnega konkurenta ( ki je dejansko menda osebno bil dobrega značaja).

      O izdaji domovine bi verjetno najlažje govorili pri nekom, ki je vojaški obveznik, pa se ne odzove splošni mobilizaciji v primeru vojnega napada na lastno državo. To izdajstvo, o katerem se je pol stoletja molčalo, so v aprilu 1941 storili slovenski komunisti, vsaj večina njih in njihov celotni vrh.

  3. V Izoli je živel človek,ki se je hvalil ko je bil pijan,kako sta dva mitraljezca z navskrižnjim ognjem pobijala v Kamniški bistrici z kamijoni pripeljani in zvezani vojaki in žene z otroci.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite