Poslednja in hkrati prva vojna za Slovenijo

Novo mesto vojna za slovenijo poganci
Novo mesto, Poganci. Vojna za Slovenijo.
(Vir: blog spomeniki).

Nekoč sem slišal pripombo, ki bi jo lahko imeli za diplomatsko globokoumnost ali pa za čisto spekulacijo, in sicer, da je imela Srbija Hrvaško in Slovenijo za vojni plen, ki naj bi ji pripadel po prvi svetovni vojni. Takrat se mi je zdelo tako razmišljanje zelo čudno, a hkrati zanimivo. Kako je mogoče, da si nekdo lasti neko ozemlje in ljudi, ne da bi te ljudi kaj vprašal? No, to vsaj s fevdalnega in imperialnega vidika niti ni tako čudno. Bolj čudno se mi je zdelo, kako je mogoče, da pri tem prisvajanju ozemlja ideologija, s katero bo nekdo to naredil, sploh nima pomena. Važno je le, da vanjo verjamejo ljudje, ki se bodo pustili podrediti. Tako lahko na primer Slovenijo in Hrvaško prepričaš, da sami ne bosta mogli obstati in da potrebujeta zaščito in nato jima seveda ponudiš svojo zaščito in si ju prisvojiš. Problem nastane, ko podrejeni deželi spoznata, da ideja o zaščiti ne drži povsem in se začneta upirati nadvladi.

Tale razmislek bi gotovo potreboval temeljito zgodovinsko presojo in vprašanje je, če ni samo plod pripisovanja nekakšnih skrivnih naklepov ljudem ali narodom, ki se jih bojimo ali smo od njih trenutno ogroženi. Vsekakor se je Slovenija leta 1990 nenavadno zlahka otresla nadvlade iz Beograda, kolikor je ta sploh obstajala v taki meri, kot se je to zdelo s slovenskega nacionalnega vidika. Bolj kot za nacionalno, je šlo v prejšnjem režimu namreč za nadvlado nad drugače mislečimi. Toda tisto, kar nas tepe zdaj, je vprašanje, zakaj bi želeli to novo pridobitev znova nekomu podariti.

V zvezi s tem se mi bolj kot ideologijo partije zdi pomembno premisliti, ali si je partija, s tem ko je lastninila državni aparat in nasilno odvzela ljudem premoženje, resnično postala tudi lastnica ozemlja in njegovih ljudi. Mislim, da ne. Prvič, ker partija ljudem tako ali tako ni nikoli zaupala in jih je imela zgolj za nekaj, kar lahko zamenjaš ali utišaš, in drugič, ker nekdo, ki premoženje ukrade, tega tudi slej ko prej izgubi ali zapravi in sploh ni njegov lastnik. Kdo je bil potemtakem resnični lastnik jugoslovanske družbe, če ni bila partija? Najbrž nihče. Lastnik družbe namreč še ne postaneš s tem, da ti ta družba daje kruh, kakor na primer zaposlenim v jugovojski in državni birokraciji, ali pa da skušaš idejo bratstva prodati še drugim ljudem, v resnici pa ustreza samo tebi, pa še tebi samo toliko časa, dokler vsi bratje mislijo tako kot ti. In kot smo videli, država ali družba, ki je nihče ne lastnini, zaide v dolgove in nato razpade.

V tem pogledu se v Sloveniji zadnja leta ne dogaja nič novega in nič presenetljivega: še vedno smo družba brez lastnikov, lastnina kroži in ljudje si jo pulijo iz rok, misleč, da bodo s tem postali suvereni gospodarji. Vsi jokamo, si besno pulimo lase in nemočno obupujemo, ko se državni milijoni pretakajo v zasebne žepe. Dolg se nabira. Toda v čem je problem, če ne gre za denar in nadvlado, ki jo omogoča denar? Jedro problema je po mojem v tem, da lastnik ne more biti nekdo, ki se ne zaveda čustvenega bremena, ki ga prinaša lastnina, kakor tudi ne nekdo, ki denarja ne uporablja zato, da bi počel, kar ga veseli, ampak je posedovanje denarja njegovo glavno veselje. V tem je bil najbrž tudi problem partije, ki si je sicer ukradla državo, potem pa z njo ni vedela kaj početi. Partija bi namreč samo gospodovala, ne pa gospodarila. Od tod najbrž izhaja tudi naš sedanji spor med ti. levico in desnico glede tega, kdo je zaslužen za slovensko državnost in kdo jo uničuje ali razprodaja. Država, ki smo jo podedovali od partije, namreč ni bila lastninjena država, ampak zgolj ukradeno premoženje, ki ima še zdaj tak status. Prav zato si jo lahko prilašča marsikdo, ker jo v resnici samo puli iz rok nekoga drugega, ki tudi ni bil pravi lastnik.

Biti lastnik neke države v prvi vrsti pomeni prevzeti nase čustveno breme preteklih generacij, ki so to državo ustvarile, izborile ali karkoli že. Partija bi zlahka postala lastnica bivše države, če bi si upala priznati, da je za novo državo lagala, kradla in pobijala. Tako bi se rešila pekla in očistila svojo dušo. Ker tega ni zmogla, je vse ostalo zgolj pri ukradenem premoženju in pri neki zlagani in cinični zgodbi o tem, »kako smo vam omogočili življenje v najlepšem sistemu na svetu, pa tega niste hoteli, no, zdaj pa imate ta vaš kapitalizem, v katerem se, mimogrede, mi spet bolje znajdemo od vas«. Problem novih potencialnih lastnikov naše države pa je v tem, da so se zapletli v dolgotrajni spor z bivšimi partijskimi »lastniki« in njihovim cinizmom, pri čemer so mnogokrat pozabili prevzeti čustveno breme nove države. Kaj bi to pomenilo? Za začetek iskreno opravičilo lastnikom ukradenega premoženja doma in v tujini in seveda vrnitev vsega premoženja. Tudi za ceno tega, se razume, da na volitvah propadeš, ker ne ščitiš nacionalnega interesa. Nadalje pokop povojnih žrtev in iskreno sožalje svojcem, tudi za ceno tega, da morda vse ne bo idealno urejeno. Nato iskreno opravičilo izbrisanim in ustrezna kompenzacija, tudi za ceno tega, da porabiš kako milijardo več. Skratka, novi lastnik slovenske družbe in države bi moral in bo moral delovati kot čistilna služba in opraviti pot neprestane sočutne skrbi za vse državljane in neprestanega opravičevanja za lastne in morda celo tuje napake. Samo tako bo pokazal, da mu je več do lastnine kot do tega, da ima prav in da pusti lastnino propadati, da dokaže svoj prav. Tega in samo tega ne zmore nobena partija na svetu in tega ne bo storil nihče za nas v naši državi, tudi če jo prodamo tujcem. Slovenija ni postala sama svoj gospodar in lastnik v vojni, ne v prvi, niti v drugi niti v kratki osamosvojitveni, zato ima zdaj, ko je mogoče ukrasti samo še dolgove, enkratno priložnost, da odpre notranjo fronto s svojimi lastnimi strahovi, ideološkim bojem za prav in narobe ter ciničnimi sprenevedanji. To je naša lastnina, za katero se ne puli nihče.

Dr. Tomaž Erzar je sodelavec Študijsko-raziskovalnega centra za družino v Ljubljani