Vstopili smo v advent, v tisti čas leta, ki vsakič znova spomni na začetek konca koledarskega leta. Ko vabi advent v tišino notranjega pričakovanja, se po mestih, ulicah in hišah prižigajo bleščeče luči. Dva vulkanska vira svetlobe – eden notranji, drugi zunanji. Vsako leto eden zmaga, na tak ali drugačen način.
Slovo osvobaja
Poslavljanja! Ste jih že doživeli? Koliko jih je (že) bilo v življenju – tistih globokih, resnih, takih, ki so vas zaznamovala? Se jih še spomnite? Po čem so vam ostala v spominu?
Lahko bi rekli, da je življenje sestavljenka srečanj in odhodov, stiskov rok v pozdrav in objemov v slovo. Koliko ljudi srečamo na poti svojega življenja! Prva srečanja so med seboj zelo podobna: predstavimo se, povemo svoje ime, stegnemo desnico, se nasmehnemo, povemo kaj duhovitega, podarimo kakšen droben kompliment …
Slovo je redko kdaj podobno prvemu srečanju, še posebej, če se poslavljamo od pomembnih ljudi našega življenja. Navadno ni stiskov rok in objemov. Slovo – sploh, če je boleče – pogosto mine v tišini, brez objema, brez poljuba slovesa, brez pogovora, brez pojasnila. Drugi preprosto odide in – ga ni več. V bistvu je še. Pač nekje … A dejansko ga ni več. Vsako slovo je zato predokus smrti.
Besede ob slovesu navadno tudi niso niti potrebne, kajti če smo iskreni s seboj, jasno vemo, zakaj nekdo odhaja ali zakaj mi nekoga zapuščamo.
Sledi navzočnosti dragocenih oseb
V spominu nam ostajajo različna poslavljanja. Najprej od predmetov, spominov, simbolov, slik, ki so nam v določenem obdobju življenja veliko pomenile. Veliko takih predmetov se nabere v življenju. Kar nam je nekoč pomenilo dragocen spomin, nas začne v drugem življenjskem obdobju utesnjevati. Če želimo svobodno dihati, narediti nov korak, se moramo odpovedati predmetom, ki nas spominjajo na določeno preteklost. Življenje je tako narejeno, da se človek ne more hraniti samo s spomini.
Posebej se vtisnejo v spomin poslavljanja od oseb, ki so pustile v našem življenju takšno ali drugačno sled. Kaj vse so nam (za)pustili ljudje, s katerimi smo se srečali od blizu in so odšli iz našega življenja? Veliko lepega in tudi kaj bolečega. Eni nova spoznanja, drugi otroke, tretji navdih za nadaljnje življenje. Prav zaradi odnosov, ki smo jih (s)tkali z ljudmi našega življenja, ostajajo spomini nanje najbolj živi in občuteni.
Tudi če se poti z dragocenimi osebami našega življenja razidejo, del njih ostane v nas. In del nas ostane v njih. V pristnem odnosu smo sooblikovali življenje drug drugega in postajali zaradi tega drugačni, bolj zreli, obogateni z ljubeznijo, življenjskimi spoznanji in izkušnjami. Boljši ljudje!
Ali kdo, ki odide, odide za zmeraj?
Navadno je tako. Ne pa vedno. Spomnim se zgodbe gospe, ki je po dolgih desetletjih srečala fanta, ki ga je ljubila v srednji šoli. Njun čas je dozorel malo pred njunim dopolnjenim šestdesetim letom. „Ne sprašujem se, zakaj se ni zgodilo prej. Vse življenje sem živela z globokim prepričanjem, da se nekega dne bo zgodilo. In se je!“ je pripovedovala.
Da, čas nekaterih resničnih, najpomembnejših srečanj življenja šele dozoreva …
Kot gazele
Nekoč je neki misijonar pripovedoval, da ljudje, s katerimi je živel in delal v Burundiju v Afriki, primerjajo pot življenja s tekom gazel skozi stepo. Gazele tečejo v čredi, a vsaka teče po svoji poti. Včasih tečejo druga ob drugi, včasih se poti zaradi grmovja oddaljijo, se nato spet srečajo, prekrižajo …
V tem je izziv: živeti odnose v sedanjosti na način, da bomo nekoč, če se bodo poti kdaj razšle, lahko rekli drugemu ali sebi: „Lepo je bilo teči skupaj!“
Pripis uredništva: Martin Lisec je strokovnjak za logoterapijo, mediacijo, izobraževanje.Več: stopinje.si
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
