Poskus definicije politične sredine

29

volitve»Kdo je sploh ta sredina, o kateri neprestano pišeš?« bi se upravičeno glasilo vprašanje na moje dosedanje članke za pričujoči spletni portal. Ker tega kritično nastrojenega vprašanja do zdaj še nisem prejel, si ga zastavljam kar sam sebi (primorske bralce bo to nemara spomnilo na italijanskega televizijskega voditelja Gigija Marzulla in njegov legendarni poziv intervjuvancem: »Postavite si vprašanje in si odgovorite nanj!«).

Podvprašanje bi se lahko glasilo: ali »politična sredina« dejansko obstaja ali je le želja, analitično mašilo, mokre sanje kritičnih intelektualcev, utvara brez statistične podlage?

Mislim, da obstaja. Prav tako mislim, da bi se jo dalo z razdelano in inteligentno raziskavo tudi empirično opredeliti. Ker takih raziskav, kolikor mi je znano, zaenkrat še nimamo (kar je v veliki meri posledica stanja na naši največji družboslovni fakulteti), lahko svoj odgovor naslonim le na špekulacije.

Recimo takole. Volilni izkupiček levice in njenih »priveskov« (to se pravi, če smo manj ironični in natančnejši, strank, ki jih sicer ne moremo tout court uvrščati na levico, a se njihovo volilno telo čvrsto umešča v nazorsko polje tranzicijske levice; npr. DeSUS in SNS) skoraj nikoli ne zdrsne pod 43-45 %: to je njeno volilno jedro. Kot vidimo, gre za zavidljivo visok odstotek. Heterogenost strank, ki predstavljajo to volilno telo (za katerega je, kot lahko opažamo zlasti v zadnjem desetletju, značilno prehajanje med strankami), je po eni strani dejavnik, ki omogoča optimalno mobilizacijo (in posledično, v razmerah proporcionalnega volilnega sistema, tudi reprezentacijo) tega telesa; po drugi strani pa je vse večja razlika med levosredinskimi strankami glavni razlog, ki desni sredini sploh omogoči, da se prebije do parlamentarne večine.

V najboljših letinah (2000, 2008) pa se levica povzpne krepko čez 50 %.

Volilno jedro desnice se giblje tam okoli 34-38 %. Včasih se povzpne do 45 %, le v izjemnih trenutkih (npr. leta 2011!) pa doseže 46 % (vštet je rezultat DLGV). Nekje znotraj teh škarij med najnižjimi rezultati pomladnih strank in najboljšimi rezultati levosredinskih strank lahko iščemo sredinsko volilno telo.

Ni prav, da pavšalno, brez stvarne podlage v empiričnih raziskavah, sklepamo na gibanje volilnih preferenc; a v pomanjkanju podatkov nam ne preostane drugega. Kaj lahko torej, vsaj okvirno, rečemo o teh volivcih? Vsaj dvoje. Prvič: za velikansko večino od njih lahko s precejšnjo gotovostjo trdimo, da so leta 1990 glasovali za Demos (tisti pač, ki so imeli volilno pravico: nikar ne pozabimo, da je vmes zrasla ena cela generacija in da je med tistimi, ki l. 1990 še niso mogli voliti, tudi nekaj ministrov sedanje vlade – to omenjam zavoljo prave perspektive na stvari). Drugič: večina od njih se je po tem še večkrat vrnila k desnosredinskim strankam. Za ponazoritev lahko rečemo, da so to volivci, ki so pripomogli k relativni zmagi desne sredine, tako da so leta 1996 glasovali za SLS, leta 2004 za SDS in leta 2011 za DLGV.

Že vidim, da se je marsikdo, ki je v mislih poskušal rekonstruirati profil teh »letečih volivcev«, ob tem nekoliko zmrdnil. Ne zamerim mu. A vendar si predočimo dvoje. Prvič: od glasovanja za »žlahtni populizem« Podobnikov do podpore Virantovemu projektu lahko zaznamo neko politično evolucijo, za katero upam, da se bo zmrdujoči se bralec strinjal, da predstavlja zorenje oziroma premik na bolje. Drugič: ko razmislimo, kaj imata skupnega Podobnika in Virant, po sili navade najprej pomislimo na tisto politično akrobatstvo, iz katerega smo se nekoč norčevali s pojmom »mostogradnja«. Toda dejansko sta si stranki šele s kasnejšim ravnanjem prislužili stigmo političnih dvoživk. Če se dobro spomnimo, kampanja SLS leta 1996 ni bila osredotočena na preseganje politične polarizacije (ki je takrat sploh ni bilo), temveč na vprašanja politične etike, boja proti organiziranemu kriminalu, korupciji, klientelizmu v državnih institucijah ipd.; glavna politična parola tedanje SLS niso bili mostovi (ti so postali aktualni šele kasneje, ko je SLS po dolgih pogajanjih vstopila v tretjo Drnovškovo vlado), temveč poštenje. Enako Virant leta 2011: tudi tu je bil poudarek na politični morali, meritokraciji, boju proti klientelizmu in korupciji, prevetritvi in pomladitvi političnih elit. Zmaga SDS leta 2004 je temeljila na podobni mobilizaciji upov po etični prenovi politične prakse in modernizaciji državnega aparata; in ne pozabimo, da je njena tedanja retorika, prav tako kakor SLS pred in Virant za njo, poudarjala pomen dialoga onkraj ideoloških pregrad.

To bi torej lahko bile osnovne poteze sredine: občutljivost na etično razsežnost politike, želja po dvigu politične kulture in neopredeljenost do »ideoloških« tem. In nek zanos do vsega novega, ki se nam morda zdi naiven, a je zapisan v samo bistvo političnega delovanja.

O letu 1996 ne morem govoriti iz osebne izkušnje, ker sem bil premlad, toda če pomislim na leti 2004 in 2011, lahko dodam tudi lastna opažanja iz svoje okolice. V obeh primerih sem lahko videl, da so za stranko, ki je prebila stekleni strop, ki ločuje desno sredino od zmage, glasovali isti ljudje; in da tega niso storili iz nekakšne brezbrižnosti ali podleganja trenutnim »trendom«, ki se včasih pripisuje sredinskim volivcem, temveč iz prepričanja, iz premišljenega zanosa, iz razumskega upanja, iz politične stave na stranko, ki bo voljna in sposobna reformirati upravni, ekonomski in politični sistem, v katerem je lojalnost še vedno (in morda celo vedno bolj) edini merodajni kriterij napredovanja in uspeha.

Leta 2008 sta SD in Zares privabili te volivce s podobnimi obljubami: »ustvarili bomo pogoje, da se nikomur več ne bo potrebno bati, kdo bo prišel na oblast – naredili bomo konec političnemu kadrovanju – etično bomo prenovili politiko – sposobnost bo prevladala nad politično barvo«.

Pomislimo na fenomen »sredine« iz tega zornega kota in se vprašajmo: smemo, glede na politično kulturo, ki vlada na Slovenskem, na te zahteve, na ta upanja, res zgolj cinično zamahniti z roko, jih odsloviti kot ceneno moraliziranje? Je nestanovitnost sredinskih volivcev res le posledica njihove politične neukosti, naivnosti, vetrnjaštva ipd., ali tudi tega, da jim nikakor ne uspe najti politične sile, ki bi verodostojno zastopala njihove upe in pričakovanja?

Lansko zimo sem mnoge od svojih prijateljev in znancev, ki jih imam za značilne predstavnike sredine, videl na demonstracijah v Mariboru, Ljubljani in drugih slovenskih mestih. Na njihovih facebook profilih sem lahko bral zanimive in tehtne razprave o potencialih te državljanske mobilizacije in jih jezil s svojimi pesimističnimi, sarkastičnimi in pogosto že ciničnimi komentarji. Morda res niso predstavljali jedra protestnikov; a brez njihovega sodelovanja bi demonstracije ostale na ravni že videnih priložnostnih povork radikalne levice in se ne bi razplamtele v pojav, imenovan vseslovenska vstaja. Bolj kot o »levem fašizmu«, bi zato veljalo govoriti o »radikalni sredini«. Ali morda o razjarjeni in razočarani sredini.

Sam nimam pravice, da govorim iz sredinske pozicije. Odkar sem prvič s ponosom opravil državljansko dolžnost volivca, sem skoraj vedno, tako na državnih kot na lokalnih volitvah, volil za eno od desnosredinskih strank (v skoraj 90 % primerov le eno od njih – in nikoli nisem skrival, katero). V svojem imenu lahko zatorej govorim le s stališča volivca desnosredinske opcije. A svoje sotrpine v kolektivnem mazohizmu, ki se mu reče podpora slovenski desnici, bi rad prepričal, da je pritegnitev te sredine, ki sem jo v zgornjih odstavkih tako površno in nezadostno skiciral, edina možnost za dolgoročni uspeh; hkrati pa tudi pot, ki vodi proč od nevarnosti intelektualne stagnacije pomladnega tabora.

Pritegniti pa ne pomeni isto kot zvabiti! Pomeni povabiti v skupni projekt, kjer seveda vsakomur pripada delež, ki ustreza njegovi številčni in kadrovski moči. Uspešnost tozadevnega projekta bo bržkone odvisna od sposobnosti oblikovanja takšnega političnega predstavništva, ki bo verodostojno artikuliral in konsistentno izvajal politike, ki jih sredinsko volilno telo pričakuje in zahteva. Dejstvo, da to telo ni a priori lojalno, pa je lahko dragocena spodbuda takšnemu predstavništvu, saj bo bolj kot nasprotnik podvrženo državljanskemu nadzoru in presoji. In to je dobro!

Tega pa ne bo mogoče doseči drugače kot tako, da pomladne stranke oblikujejo novo paradigmo, ki bo nadgradila in modernizirala njihov dosedanji diskurz, ki je – in to je danes očitno bolj ali manj vsem, ki ne spadajo v krog njihovih jedrnih volivcev – obtičal nekje na koncu 20. stoletja. Še bolj kot to pa je pomembno, da svoje partikularne programske prioritete podredijo skupnemu naporu za vzpostavitev odprte, bolj meritokratske, a hkrati solidarne družbe, ki bo spodbujala vsakršno ustvarjalnost in inovativnost in kjer bo veter proste razprave pregnal tisto pritlehno opreznost, iracionalni strah in vnaprejšnjo nezaupanje do bližnjega, ki so dediščine dolgotrajnega življenja v nedemokratični državi. Slovenija, ki bo enako kot na raznolikost svoje krajine ponosna tudi na razgibano pluralnost svoje družbe in bo začenjala razumevati, da je vprašanje, kako to pluralnost preusmeriti iz razdiralnosti v tvornost, ključni politični problem naše generacije.

To je pravzaprav le nadgradnja vizije, povzete v oklevetanem in po krivici zanemarjenem geslu »sproščena Slovenije«. Pri njegovi obuditvi se lahko pomladne sile oprejo na dediščino treh njenih največjih duhov: Jožeta Pučnika, Rudija Šeliga in Andreja Bajuka. Marsikaj pa bodo – kot je pred časom opozorila že Urška Makovec (Družina, 13. 1. 2013) – morali iznajti tudi povsem na novo.

 

 




29 KOMENTARJI

  1. Vredno upoštevanja, sicer bo zmaga pomladi na volitvah vedno zelo izmuzljiva in bodo zopet “drugi kriv”.

  2. Aktualne in zelo koristne misli.

    Temeljni problem desnih strank je ravno tam, kjer so po svoji idejni naravananosti, ki temelji na krščanskih vrednotah, najmočnejše, to je pravičnost.

    To pravičnost si razlaga vsak po svoje, zlasti še v praksi. Zato se dogajajo velike anomalije, ki zbegajo volilce.

  3. Dokler se t. i. desnica ne bo jasno distancirala od RKC in obsodila medvojne kolaboracije z okupatorji, bo prisiljena životariti v opoziciji. NOB je namreč za večino Slovencev velika vrednota, RKC pa je v javnosti upravičeno precej osovražena, to kažejo vse raziskave stališč in vrednot našega prebivalstva.

    • “Desnica je bil žal “prvi sovražnik” komunistov med NOB, nato šele okupator, ki je bil hkrati tudi njihov konkurent med tedanjimi totalitarizmi. Seveda pa je dejstvo, da so partizani tudi tako pristali na zmagoviti strani. Z opombo, da je KPS zagrešila tudi zločin, ker je med okupacijo izvajala boljševiško revolucijo in oprala možgane veliki večini, vse do danes.
      Bilo je zelo narobe, celo zločin, kot je dejal pokojni akademik prof. dr. Aleksander Bajt, da je partija med NOB oziroma med okupacijo prevzemala oblast z lažjo in nasiljem, likvidacijami političnih nasprotnikov. Komunistični veljak in vodja OZN-e Ivan Maček Matija je namreč dejal: »Če bi to, kaj se dogaja in kako se živi v SZ, povedali ljudem, ne bi šel nihče v partizane!« To pove vse!!!
      O vsem tem se, sicer redko, a zdaj že javno govori, tudi slovenska zgodovinska stroka. Opomba; akademik dr. A. Bajt in tudi olimpionik, pravnik Leon Štukelj sta bila privrženca gibanja slovenskih četnikov, »kraljeve vojske v domovini«, kar se je lahko izvedelo šele po osamosvojitvi. »Kraljevo vojsko, plavo gardo«, četnike so partizani likvidirali v Grčaricah že l. 1943. »Ne želim žaliti partizanov. Partizani so imeli hude boje z okupatorji. Toda zadaj je zmeraj stal en cilj. In to je bila boljševistična revolucija. Glavni sovražnik revolucije pa ni bil Nemec ali Italijan, pač pa mi, četniki, vojaki Jugoslovanske vojske v domovini.

    • Še bolje bi bilo,da bi desnica in RKC izvedli kolektivni samomor in ne bi motili žlahntih izročil NOBja,katerih rezultati so danes vidni vsepovsod kjerkoli stopi človeška noga.Dobesedno

      • Zopet in še naprej likvidacija drugače mislečih? A je to dediščina revolucije, komunizma, ki se ga ves normalni svet boji?
        Niso vsi tega mnenja. Tudi tako se občasno le izve prava in logična resnica, čeprav se zgodovina žal še vedno drugače uči in promovira, kot češ, revolucije ni bilo, in ni bilo protirevolucionarjev, bili so samo okupatorji in njihovi hlapci, izdajalci, ki jih je tedanja komunistična oblast le (ne) upravičeno izvensodno po vojni pobila. Bivši predsednik države Milan Kučan pa je v javni izjavi zapisal, da obžaluje in obsoja povojne zunaj sodne poboje, ki bodo v slovenskem zgodovinskem spominu zapisani kot moralni in pravni zločin; Nedelo, 9. julij 2000. Zmagala je torej «Revolucija, tudi in predvsem s pomočjo Stalina«, a revolucija je bila samo po vojni, skoraj v enem dnevu, prej, med celo 2. svetovno vojno, pa revolucije seveda ni bilo, čisto nič ?! Kdo lahko to še verjame in dojame?

  4. Soglašam, podpiram in tudi sam pričakujem:

    – da pomladne stranke oblikujejo novo paradigmo, ki bo nadgradila in modernizirala njihov dosedanji diskurz;

    – da svoje partikularne programske prioritete podredijo skupnemu naporu za vzpostavitev odprte, bolj meritokratske, a hkrati solidarne družbe.

    Slovenija, mora postati ponosna na razgibano pluralnost svoje družbe in jo preusmeriti iz razdiralnosti v tvornost.

    Upam, da se bodo ob tem zamislili tisi na desni, ki se zadnje čase zgubljajo v nekoristnem in za pomlad škodljivem kreganju.

      • Spoštljivo se priklanjam gospe Drobničevi, zaupam poslancu Toninu, rad prebiram Blažičeva poročila, pogovore, analize in komentarje, poznam in spoštujem prizadevanja gospoda Strgarja, vesel sem Demokracije in Reporterja…

        Nikomur pa niso v čast nesoglasja, ki jih premlevajo drug proti drugemu v javnosti. Pričakoval bi, da bodo sedli za mizo, se pogovorili, si prisluhnili in poiskali minimalno soglasje in spoštovanje drug drugega.

        Zakaj? Ker si želim močno NSi in močno pomladno koalicijo, saj sem prepričan, da je to najbolje za Slovenijo. Velik in visoko postavljen cilj! Pot do uresničitve bo težka.

        Robert, uganil si, kot katoličan želim in prosim, da bi tudi Bog pomagal. Ker sem samo volivec, sem prepričan, da lahko največ pomagam z molitvijo. Če ti moje prizadevanje ni tuje, te vabim, da se mi pridružiš, da nas bo več.

        • …zaupam poslancu Toninu … 😮
          Jaz tudi. Zato pa ne bom volil NSi.

          …Ker si želim močno NSi in močno pomladno koalicijo, … 😮
          Jaz tudi. Želim si še glavni zadetek na Lotu. Mogoče bom naslednji teden vplačal kako kombinacijo.

          😉

  5. Poudarjanje odnosa do NOB, je oblika zavajanja od današjih vrednot, ki bi jih naj živeli.

    S takšnim zavajanjem pozornosti na današnje probleme, se lahko še naprej ribari v kalnem, ljudje pa tega ne opazijo.

    Škof Grmič je v svojih knjigah poudarjal vrednote NOB in navajal, da so to: upor proti okupatorju ter tovarištvo in solidarnost.

    Vendar te vrednote danes ne pridejo v poštev, ker nismo okupirani in ker je tovarištvo in solidarnost v mirnem času povsem nekaj drugega kot v vojnem času.

    Zato je v nasprotju z zdravo pametjo in življenjsko logiko trditi, da se moramo danes držati vrednot NOB.

    Dtži pa, da se moramo držati krščanskih vrednot. Tisti, ki pa to nočejo slišati, pa naj rečejo, da se bodo držali svetovnega etosa.

  6. Včerajšnje pozitivno dejanje Stanovnika in novogoriškega vodstva zbeze borcev pa je resnično veliko pozitivno presenečenje.

    Ne morem verjeti, da so napravili tako velik korak k spravi.

    Treba jim je izreči spoštovanje in občudovanje.

    Zdaj je na potezi desnica, da stori nadaljnji spravni korak.

    Mogoče z današnjim poklonom mrtvim partizanom, ki so bili večina kristjani in se se po večini borili s pozitivnimi domoljubnimi nameni.

  7. Smem povzeti: politična sredina si želi poštene vlade, dursa, sodstva, vojske in policije, zdravstva in šolstva. Pri tem ji ni toliko pomembno, kakšen je svetovni nazor človeka. In kako najti take ljudi? Seveda obstajajo. Verjamem, da jih lahko najdemo povsod.

    Problem je, da ni lažjega, kot umazati poštenega človeka. Po Herkulu, ki začel čistiti naš Avgijev hlev, bo padalo. Prav smili se mi. Naj ponazorim s študenskim delom. Durs ima dovolj računalnikov, da bi študensko delo lahko obstajalo brez servisov in študentskih klubov. Potem, v času interneta je zbiranje ponudb za delo v študetskih servisih postalo anahronizem. Vendar bo Herkul moral poslušati, da je kriv za to, da študenti ne morejo študirati, ker ukinja servise. Se morda motim?

    Napad na Herkula se bo začel z napadom na njegovo poštenje. Če greha ne bo mogoče najti, se ga bo pa izmislilo. Naslednja faza napada pa bo razširjanje parol, da so vsi glih. Pa so to samo servisi. Kaj bo, ko se bo lotil pravih tajkunov?

    En Herkul ne bo dovolj. Potrebujemo veliko mravljic iz sredine. Napad na poštenje bi se tako razpršil. Oprostite za vojaške izraze, vendar bo to dejansko spopad. Potem, napad na poštenje bo besedni. Vendar so besede tudi protistrup. Sem spada Časnik in internet v splošnem.

    Tudi Janša bo imel nemajhno vlogo. Kdor se bo lotil čiščenja hleva in ne bo vprašal Janše, od kje jo lahko dobi po glavi, bo to izvedel na grd način.

    Še iztočnici za dva članka: kdo so zvesti volilci levice in kdo zvesti volilci desnice?

  8. Berem in poslušam.
    Janša: Mesto predsednika PS je že zasedeno, a ga ne zaseda Alenka Bratušek, pač pa Milan Kučan.
    Žaljiva in krivična paranoična izjava!
    Čemu to koristi?

    • takim kot si ti,da se jim razbije monotonost dneva..

      PS:kaj je sicer v Janševi izjavi neresničnega,žaljivega in paranoičnega?

  9. Mene zanima,kaj se plete Janši po glavi,da ves čas objavlja cinične /milo rečeno/ komentarje o drugih strankah in politikih na pomladni strani? To je začel ,takoj po oblikovanju njegove vlade leta 2012.Torej,kaj se mu dogaja da žali ljudi,ki so /bili/ edini priprabljeni podpreti njega? Kaj se jim “dogaja” na Reporterju,da napadajo NSI in SLS

  10. Spoštovani g. Lisjak!
    Tole za dopolnitev k vašemu besedilu. Levičarstvo – desničarstvo je ena razsežnost politike: najbolj na ‘levi’ so komunisti, ki gojijo ideal delitve dobrin po posameznikovih potrebah in najbolj ‘desni’ so fašisti, ki se držijo načela: naravno je, da vsakdo (posameznik in narod) skrbi in dela zase in za svoje in s tem bo največ prispeval k dobrobiti skupnosti. Glede vrednot, kot jih deklarirajo, stranke lahko razvrstimo na abscisi (Razen skrajnih, komunistične in fašistične, sem stranke izbral poljubno):

    LEVI-komunist.-soc.-kršč.soc.-liber.-konserv-fašist-DESNI

    Cilji komunizma in fašizma so zelo vsaksebi. V tem smislu ni čudno, da so obojni užaljeni, kadar jih enačimo! Spomnite se le razburjenja ob pojmu ‘levi fašizem’. Ne glede na to, kakšne cilje deklarirajo stranke, je treba poznati tudi njihov način, s katerim hočejo doseči svoje cilje. Ali hočejo svoje – pogosto idealne – cilje doseči v dogovoru in demokratično ali s prisilo, prevaro in manipulacijo? Možne načine doseganja ciljev lahko razvrstimo na ordinato:

    demokratično z dogovorom
    demokratično z glasovanjem
    avtoritarno
    z manipulacijo oz. prevaro
    z nasiljem

    Tako smo dobili koordinatni sistem. Če so komunisti in fašisti na abscisi glede ciljev vsaksebi, so si glede nasilne poti do cilja (diktatura proletariata pri enih in podreditev drugih ras in narodov pri drugih) na ordinati v isti točki! Ne bi bili zelo proti, če bi komunistične stranke v preteklosti hotele doseči brezrazredno družbo z izobraževanjem ljudi o humanizmu, enakosti ljudi, nesmiselnosti potrošniške mentalitete itd.? Morda ne bi verjeli, da je to možno, vendar bi njihovi napori bili povsem legitimni; čim pa so ustvarjali brezrazredno družbo tako, da so vse družbene razrede razen enega likvidirali – niso ustvarili brezrazredne družbe – ampak zločinsko. Če bi fašistične stranke poskušale doseči čim večji uspeh svojega naroda in ob tem ne bi napadale, poniževale, likvidirale drugih, tudi ne bi imeli nič proti: naj uživajo sadove svojega dela. Čim pa so skušale do uspešnosti priti z uničenjem drugih narodov, so postale zločinske stranke. Tako se na ordinati komunisti in fašisti znajdejo na isti najnižji točki, ki smo ji dali ime: ‘z nasiljem’. Od tod izraz ‘levi fašizem’.
    Za volivce, ki zaradi nepoznavanja ekonomske kompleksnosti omahujejo med levičarskimi in desničarskimi idejami ter zato ostajajo ‘na sredini’, je mnogo pomembnejši položaj na ordinati. Odločajo se glede na to, kdo obljublja več pravičnosti in poštenosti. Slovenci smo, kljub splošnemu drugačnemu mnenju, še vedno zagovorniki teh starih vrednot. Žal pa zaradi naivnosti verjamemo besedam in ne opazujemo dejanj. Retencijske elite danes ne potrebujejo nasilja, zadostuje jim prevara in manipulacija preko dominantnih medijev, ki jih obvladujejo; in tu in tam kakšna anonimna grožnja pomladnikom ali fotografije podmladka borčevske organizacije s starimi mitraljezi in starimi zastavami, da ljudje ne pozabijo: še vedno je možno tudi nasilje.
    Strinjam se z vami, g Lisjak, ‘politična sredina’ obstaja. Po mojem so to ljudje iskreno zavzeti za poštenost in pravičnost, ki pa se – zmanipulirani – udeležujejo protestov proti vladi pomladnikov v prepričanju, da se tako borijo za pravico. Do njih je nujno priti s klasičnimi mediji ali drugače in jih ozaveščati, da so zmanipulirani. Pomladna stran, ki je ne določa desničarstvo ampak predvsem demokratičnost in odpor proti totalitarizmom, bo tako pridobila najmanj 80% podporo državljanov Slovenije.

    • Tole je eno veliko zavajanje:
      “najbolj na ‘levi’ so komunisti, ki gojijo ideal delitve dobrin po posameznikovih potrebah in najbolj ‘desni’ so fašisti, ki se držijo načela: naravno je, da vsakdo (posameznik in narod) skrbi in dela zase in za svoje in s tem bo največ prispeval k dobrobiti skupnosti.”

      Fašisti so nacional-socialisti, ki se isto kot komunisti zavzemajo za socialistične vrednote:
      Firer, velika birokratska država, politika se vpleta v gospodarstvo, medije, šolstvo, kulturo, v družino itd.

      Da je človek odgovoren in svoboden in da naj poskrbi sam zase – to je liberalizem. Klasični liberalizem, ki spodbuja podjetništvo.

      Socializem pa se bori proti individualizmu, svobodi posameznika. Za vsako ceno uvaja MNOŽICE, KOLEKTIV in duši osebo, človekove pravice, svobodo, podjetništko in raziskovalno, znanstveno iniciativo.

      Pri komunizmu in fašizmu o vsaki stopinji premika letalonosilke KOLEKTIV odločajo politkomisarji na FDV. Zato ni čudno, če gospodarske firme, šolstvo in zdravstvo po hitrem postopku propadajo ob tem, da so banke že v štartu izropali.

      • drži, da so komunisti najbolj na levi po programu tlačanje ljudi v enake kalupe, velikega obdavčevanja in prerazporejanja davkoplačevalskega denarja in to, da DRŽAVA ( politika) vodi gospodarstvo.

        V resnici pa gre samo za tolpo, ki se na fevdalni način polasti večine kapitala in ga tako MAFIJSKO upravlja, da sebe konzervira ves čas na oblasti.

        Vse komunistične partije so bile zločinske, teroristične in mafijske organizacije, tako v času KRVAVEGA ( pobijanje civilistov, množični umori) prevzema oblasti kot v času ohranjanja KONZERVIRANJA oblasti.

        Konzervativci ( desnica) v demokratičnih družbah želijo OHRANJATI tradicionalne vrednote stare tisočletja, ki običajno temeljijo v monoteističnih religijah. In cenijo narod, ki je vrednota stara dobrih 200 let.

        Klasični liberalci so v demokratični in pravni državi SREDINA.

        Socialdemokrati so levica ob tem, da je treba vedeti, da SD v nasprotju s socialistom ( ekstremist, terorist) priznava kapitalizmu bistveno vlogo za razvoj blagostanja in ga vidi kot najboljši možni sistem, medtem, ko socialist (fašist, nacist, komunist) pravi, da je kapitalizem gnil in da bi ga bilo potrebno z družbenim inženiringom po revoluciji spremeniti.

        Edina razlika med fašisti in komunisti je, da eni narod zlorabljajo za prihod na oblast in ohranjanje oblasti ( fašisti), drugi pa narod hočejo uničiti, ker jim je vrednota multikulti in internacionalnost.

        Trenutno so največji konzervativci v Sloveniji komunisti, ki so hkrati tudi provincialci in fašisti ( nacionalni interes, strah pred tujim kapitalom). Oboji so zagrizeni sovražniki klasičnih liberalcev, socialdemokratov, desnice, tujega kapitala, odprtosti), katoliške Cerkve.

    • lbl, spet pišeš neumnosti.

      Fašizem je daleč od desničarskih idealov, saj gre le za dve različni obliki nadzora države nad državljani.

      Fašizem ni omogočal svobode in tudi komunizem je ni.

Comments are closed.