Posameznikova varnost pred državno

Foto: M. J.

Na začetku avgusta so levičarji v Barceloni s kričanjem: »Tourists, go home, refugees wellcome!« (Turisti odidite, begunci pridite!) odganjali prestrašene turiste in luknjali gume turističnih avtobusov. Želje so se jim izpolnile 17. avgusta, ko so džihadisti, maroški imigranti, izvedli atentat v Barceloni, ki je zahteval 16 mrtvih in več kakor 120 hudo ranjenih iz kar 34 držav. Poznavalci ugotavljajo, da so v skrbno načrtovanih napadih – Pariz, 13. novembra 2015; Bruselj, 22. marca 2016 – džihadisti maroškega izvora najštevilčnejši. Razhajajo pa se, zakaj nekateri postanejo džihadisti. Za ene, npr. sociologa Farhada Khosrokhavara je eden glavnih vzrokov za sprejem džihadizma dvojno zanikanje: državljanstva svojih staršev in državljanstva države, v kateri so bili rojeni. Za druge, npr. sociologa Abdellaha Ramija, ne gre pri tem za vprašanje zavrnjene integracije, marveč za načrtno širjenje salafskih džihadističnih idej in struktur v nekaterih državah na obeh straneh Sredozemlja. Kakor koli že, ti zadnji džihadistični atentati so zopet podkurili in zaostrili razpravo o emigrantih in beguncih.

V to ozračje polno strahu, ogorčenja in jeze je papež Frančišek 21. avgusta poslal svoje sporočilo za Svetovni dan migrantov in beguncev, ki ga bo Cerkev obhajala 14. januarja 2018. Za moto sporočila je vzel »zapoved« iz 3. Mojzesove knjige: »Tujec, ki biva med vami, vam naj bo kakor domačin, kakor eden izmed vas! Ljubi ga kakor sebe, kajti tujci ste bili v egiptovski deželi; jaz sem Gospod, vaš Bog« (19,34). Že iz tega je jasen ton sporočila. Zato so ga mnogi žolčno napadli in mu očitali, da ogroža zahodno civilizacijo, zagovarja množenje nasilja in celo, da ima »krvave roke«. Nekaj površnih levih komentatorjev ga je zlorabilo za obračunavanje s tistimi, ki vidijo begunsko in emigrantsko problematiko kot zahtevno in dolgoročno vprašanje, ki ga ni mogoče reševati samo z dobro voljo in velikodušnimi izjavami, še manj pa z ideološkim floskulami. Toda ko človek vzame v roke papeževo Sporočilo, hitro ugotovi, kako se papež dobro zaveda težavnosti emigrantskega in begunskega vprašanja, ga ne obravnava lahkotno in ne ponuja rokohitrskih rešitev. Po njegovem je mogoče »naš skupni odgovor izoblikovali okoli štirih glagolov, ki so utemeljeni na načelih Cerkvenega nauka: sprejeti, ščititi, usposabljati in vključevati«.

Sprejeti in ščititi

Ko nekatere bogate države zavračajo sprejemanje migrantov, papež nasprotno poudarja, da jih je treba sprejemati. Pri tem je najbolje dajati prednost »programom razpršenega sprejema« ali kot je slikovito dejal ob drugi priložnosti, da naj vsaka župnija sprejme eno emigrantsko družino. To se mu zdi pomembno zato, ker »dela osebno srečanje lažje, omogoča boljšo kakovost uslug in bolj zagotavlja uspešno vključevanje«. In tukaj sledi stališče, ki je dvignilo nemalo prahu: »Načelo osrednjega pomena človeške osebe, ki ga je tako odločno poudaril moj ljubljeni predhodnik Benedikt XVI., zahteva od nas, da vedno dajemo prednost osebni varnosti pred državno.« Vendar je prav to personalistično stališče temelj, na katerem je zgrajena Splošna deklaracija človekovih pravic in drugi akti OZN. Pravzaprav na tem sloni vsa sodobna mednarodna ureditev, čeprav je res, da je uresničevanje tega načela mnogokrat podvrženo »višjim interesom«: državnim, kapitalskim, varnostnim, religijskim ipd. Vendar če ta temelj spodmaknemo, se zruši mednarodna ureditev in v tem primeru posledice ne morejo biti drugačne kakor katastrofalne, v smislu vsi proti vsem, vsak zgolj zase. V tem ni ne prihodnosti ne kakovostnega življenja za nikogar!

V večini primerov nimajo prišleki nobene varnosti, ker so tako rekoč goli in bosi: nimajo ne sorodnikov, ne zaposlitve, ne zdravstvenega zavarovanja, skratka ničesar, kar človeka ščiti v kolikor toliko urejeni skupnosti ali državi. Po koncu zadnjega migrantskega vala se je izkazalo, da je bilo »vsesplošno« vabilo Merklove zavajajoče, saj je Nemčija pričela prišleke »sortirati« med sprejemljive in nesprejemljivi in sedaj slednje vrača. Ti niso le ob vse svoje premoženje, ki so ga zastavili, da so se prebili do Nemčije, ampak so se razblinile tudi vse njihove sanje. Nazadnje so po zaslugi Merklove ostali še brez tistega, kar umre zadnje, se pravi upanja. Verjetno je ta za migrante zelo draga šola spodbudila papeža, da je krepko poudaril, kako se njihova zaščita začenja že na štartu, »v domovini. Zaščita temelji na zagotavljanju zanesljivih in preverjenih informacij že pred odhodom in na obvarovanju pred nezakonitim novačenjem.« Razume se, da naj bi se »zaščita nadaljevala, kolikor je to mogoče, v deželi imigracije …«.

Usposabljati in vključevati

Na tujem se človek težko znajde, pa tudi če je samo turist. Zato ima ta na voljo usposobljeno turistično osebje, pri katerem dobi potrebne informacije in navodila, da bo od svojega obiska kaj odnesel. Toliko bolj so potrebni takšne pomoči migranti, zato govori papež o usposabljanju ali opolnomočenju tako migrantov kakor skupnosti, ki jih sprejemajo. Gre za ustvarjanje takšnih pogojev, »da bi se vsi uresničili kot osebe v vseh razsežnostih, iz katerih je človeškost, kakor jo želi Stvarnik«.

Ker so katoličani pogosto deležni očitkov, sicer povsem krivičnih in zlonamernih, da jim je zgolj do lastne verske propagande, velja izpostaviti papeževo zavzemanje za versko svobodo. »Med razsežnostmi, iz katerih je sestavljena človeškost, je treba priznati pravo vrednost verski razsežnosti. Zato je treba vsem tujcem v deželi omogočiti svobodo veroizpovedi in verskega udejstvovanja.«

Na Zahodu se gotovo premalo zavedamo, da migrantski tokovi ne potekajo samo proti nam z juga na sever. Daleč največ migracij je jug-jug, npr. iz revnejše države v sosednjo bogatejšo, ali v naftne države, ki potrebujejo delovno silo; in ne nazadnje, migracije še vedno potekajo v smeri sever-sever. Spomnimo se, s kakšnimi težavami se danes po Brexitu soočajo delavci iz Srednje Evrope v Veliki Britaniji, ali pa mladih visoko usposobljenih Slovencev, ki odhajajo s trebuhom za kruhom ne le na Zahod, marveč tudi v arabske in azijske države. Zato ni odveč, ko papež izrazi željo, »da bi se pri hvalevrednih dosedanjih prizadevanjih mnogih držav na področju mednarodnega sodelovanja in humanitarne pomoči, upoštevale potrebe (npr. zdravniška in socialna oskrba, izobraževanje) držav v razvoju, ki sprejemajo ogromne tokove beguncev in migrantov ter ravno tako, da bi med prejemnike pomoči vključili tudi lokalne skupnosti, ki so v materialnem pomanjkanju in ranljive.« Ob tej zadnji misli, bi človek le stežka prezrl naše misijonarje, ki delujejo med najbolj potrebnimi, in njihove velikodušne podpornike v domovini, brez katerih bi tisoče otrok ne moglo v šolo, na tisoče bi jih ostalo brez zdravstvene oskrbe, in tisoče migrantov, notranjih in čezmejnih, ne bi imelo kaj dati v usta …

Zadnja od štirih papeževih dejavnosti je vključevanje, integracija. To nikakor ne pomeni izgubo lastne identitete in sprejemanje tuje, marveč vzajemno delovanje, v katerem se vsi spreminjamo, ko drug drugega bogatimo … ali, v nasprotnem primeru, tudi siromašimo. To dogajanje je način obstajanja in preživetja sleherne kulture, saj se ta nenehno spreminja, da bi ostala »ista«. Pomislimo na slovensko kulturo 19. stoletja, pa na tisto pred drugo svetovno vojno in ono po njej, in spet na današnjo: kaj vse je vplivalo na njeno spreminjanje in ohranjanje od idejnih tokov, političnih bojev, totalitarne strahovlade, urbanizacije do znanstvenih dognanj in tehničnih dosežkov … In med temi številnimi dejavniki spreminjanja so tudi migracije, nekoč iz vasi v vas, iz vasi v mesto, iz avstrijskih dežel v kranjske, iz Prekmurja na Primorsko, iz Jugoslavije k nam itd. … in še vedno smo tu. Integracija novega, drugačnega, tujega, neobičajnega očitno uspeva! Zato se ni treba čuditi ali celo pohujševati, če papež vztraja »pri spodbujanju kulture srečevanja, pri množenju priložnosti za izmenjavo med kulturami, pri dokumentiranju in razširjanju ‘dobrih vključevalnih praks’ in pri izdelovanju programov za pripravo krajevnih skupnosti na procese vključevanja.«

Skupno reševanje svetovnih problemov

Kakor na številnih drugih področjih, najsi gre za človekove pravice ali podnebne spremembe, spopadanja z revščino ali socialnim vprašanjem, lahko Cerkev prispeva svoj delež, sama pa teh splošnih, svetovnih problemov ne more rešiti. Zato papež pove, da »se je Cerkev pripravljena v prvi bojni vrsti zavzemati za uresničitev vseh pobud, ki jih je omenil, vendar pa bo želene rezultate mogoče doseči samo če bosta svoje prispevala politična skupnost in civilna družba«. V tem smislu je papeževo sporočilo podpora državam, ki so se 19. septembra 2016 na vrhu OZN dogovorile, da bodo do konca leta 2018 izdelala globalna sporazuma (Global Compacts), enega posvečenega beguncem in drugega migrantom.

Začeli smo z zadnjimi džihadističnimi napadi, ki so jih v Barceloni izvedli prišleki oz. potomci prišlekov. Že omenjeni sociolog Abdellah Rami ugotavlja, da je atentat storilo enajst džihadistov maroških korenin, v Kataloniji pa je 250.000 Maročanov. Zato je prepričan, da se ne sme posploševati in obtoževati vse maroške skupnosti v deželi. Pri tem še dodaja, da so bili v skrbno načrtovanih napadih po Evropi poleg Maročanov tudi Tunizijci in je treba vzroke za njihov džihadizem iskati v indoktrinaciji, ki so jo bili deležni v džihadističnih omrežjih, ki delujejo na obeh straneh Sredozemlja. In če se vrnemo k papeževemu personalističnemu izhodišču in se z njim strinjamo, potem ne bomo dajali le prednosti posamezniku pred skupnostjo oz. državo, ko gre za varnost, marveč bomo tudi odgovornost v dobrem in hudem iskali le pri posameznikih in ne pri celih skupnostih, najsi bodo narodne ali verske, politične ali ideološke …