Posamezniki in sistem UKC Maribor

13
370
Foto: ustanove.zdravstvena.info.
Foto: ustanove.zdravstvena.info.

Zdravnica zavrne pacienta in ga pošlje po novo napotnico. Z vztrajanjem sorodnika ga na drugem oddelku sprejmejo in še isti večer operirajo. Bil je skrajni čas. Pri tem istem pacientu se nek drug zdravnik zelo zavzame in naredi največ kar lahko. Ko je vse končano, mu želi sorodnica bolnika v zahvalo podariti steklenico vilijamovke. Prijazno zavrne in pove, da je to kar je naredil, njegovo delo.

Še drugi primer iz zdravstva. Kakšen mesec nazaj je bila moja mama v bolnišnici. V sobi z njo je bilo tudi nekaj precej nemočnih pacientk, ki so potrebovale veliko pomoči. Bila je priča, kako je te bolnice medicinsko osebje nadiralo in bilo zelo neprijazno z njimi. Vse to so posamezni primeri. Ti trije konkretno iz UKC Maribor. O veliko podobnih primerih – pozitivnih in negativnih – lahko slišimo tudi iz drugih bolnišnic.

Posameznik je (ne)močen

In tukaj se skriva eden največjih izzivov. Posamezniki lahko vedno rušijo ali gradijo. Če je veliko takšnih, ki rušijo, se začne rušiti tudi celota. V zadnjem času tudi sam dobivam občutek, da se zdravstveni sistem počasi ruši. Še en pokazatelj: Sin je bil naročen na manjši poseg. Po takratni napovedi bi moral priti na vrsto februarja. Ko maja ni bilo nobenega sporočil, sem klical. Povedali so mi, da so se čakalne dobe povečale in bo najverjetneje na vrsti šele jeseni.

Celota – UKC

Delovati mora sistem ko celota. Če se osredotočim na UKC Maribor, imajo na spletu pod naslovom poslanstvo in vizija zapisno približno eno stran. Ključno sporočilo se skriva v prvem odstavku, ki pravi: “Zaposleni v Univerzitetnem kliničnem centru Maribor izvajamo celovito, do ljudi prijazno, bolnišnično in ambulantno specialistično dejavnost na sekundarni in terciarni ravni za prebivalce Maribora, okolice, severovzhodne Slovenije kot tudi celotne Slovenije in tujine. Obenem je UKC Maribor učni zavod za vse poklice zdravstvenih in nezdravstvenih delavcev, dodiplomskih in podiplomskih študentov.”

Zgoraj navedeni posamezni primeri ne predstavljajo celovite in do ljudi prijazne dejavnosti. Če to še ne pomeni katastrofe, pa je vsaj močan kazalec, da je nekaj narobe. Po drugi strani pa je to poslanstvo/vizija tako splošno(a), da težko rečemo, da ne drži. Sploh ni potrebe, da bi načrtovali konkretne dejavnosti za njeno uresničevanje. Poslanstvo je potrebno z vso močjo začutiti, ko stopiš v ustanovo. In v UKC Maribor močnih občutkov, ki kažejo na to poslanstvo, nisem dobil. Ob treh rojstvih, nekaj manjših lastnih zadevah in treh težjih boleznih pri starših, se je nabralo nekaj priložnosti, kje bi to lahko začutil.

Problema bi se lahko začeli lotevati na nivoju same ustanove. Kako bi se lahko tega lotili. Poti je več. Ena od možnosti je gotovo bolj jasno in prečiščeno poslanstvo, ki res odseva tisto, kar bolnišnica želi biti. To kar pa želi biti, je gotovo tudi stvar bolnikov in njihovih svojcev. Ali je zmožna ustanova kot je UKC Maribor odpreti prostor za soustvarjanje poslanstva, vizije in ključnih vrednot? Ne vem. Zagotovo pa je to ena najboljših poti.

Mayo: Potrebe pacienta na prvem mestu

Ne vem sicer, kako so do svojega poslanstva prišli na Kliniki Mayo. Glede na to, da so najboljša bolnišnica v letu 2014/2015 v ZDA, pa je precej verjetno, da temu poslanstvo sledijo in temeljna vrednota pri njih drži. Samo poslanstvo in vrednota me tudi prepričata, ker sta kratki, konkretni:

Poslanstvo: Navdihovati upanje in prispevati k zdravju in dobremu počutju z zagotavljanjem najboljše skrbi za vsakega bolnika z integrirano klinično prakso, izobraževanjem in raziskavami.

Temeljna vrednota: Potrebe pacienta so na prvem mestu.

Zagotavljanje najboljše skrbi za vsakega bolnike in to, da so potrebe bolnika na prvem mmestu, je zelo jasno. Je tudi zelo zahtevno. Očitno so uspeli to konkretizirati v praksi.

Kartoteke še vedno prenašamo

Seveda lahko v neki posamezni bolnišnici – tudi v UKC Maribor – rečejo, da je slovensko zdravstvo slabo, da ne omogoča kakovostnega dela in solidnega plačila za to. V veliki meri to drži. Če samo pogledamo, kako dolgo se že govori o elektronski kartoteki, pa je še vedno treba prenašati neke bolj ali manj zapečatene kuverte. Da ne govorimo o tem, kako bi lahko preko IKT sistema enostavno uredili naročanje in s tem verjetno tudi skrajšali čakalne dobe. Zdravstveni sistem postaja slabši. A tudi zdravstveni sistem v ZDA ni dober. V celoti gledano je verjetno slabši kot naš. To pa ne onemogoča dobrim ustanovam, da delujejo odlično. Prepričan sem, da ni edini razlog ta, da v Kliniki Mayu pacienti plačujejo zdravstvene storitve. Pravzaprav jih plačujemo tudi v Sloveniji.

Podpora z vrha

Dobre in odlične posameznike seveda potrebujemo, a največ prispevajo, če s svojim delovanjem zboljšujejo tudi sistem. Že samo odlično delo posameznega zdravstvenega delavca izboljšuje zdravstveni sistem. Preveč energije pa se izgubi, če to ni podprto z vrha – če ni mehanizma, ki preko dobrega dela posameznikov zagotavlja kakovost.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


13 KOMENTARJI

  1. Avtor pravi: ” A tudi zdravstveni sistem v ZDA ni dober. V celoti gledano je verjetno slabši kot naš.”

    To je floskula, ki se dobro obrača v Sloveniji. Kljub temu, da nihče zanjo ni predstavil dokazov. Mislim, da jo je v obtok vrgel ideolog kubanske medicine v Sloveniji dr. Dušan Keber. Dober strokovnajk, a slab ideolog. In težek narcisoidni avtokrat. Seveda miljencu slovenskih medijev, levih in desnih, vsi nepremakljivo verjamejo na besedo. Mimogrede, tudi Keber se je učil medicine z izpopolnjevanjem v ZDA. Vsekakor pa vedno tudi ali predvsem iz ameriške strokovne literature.

    Ponavljam vprašanje: kje je en sam dokaz, da je ameriška medicina slaba?

    Seveda ga ni. A pri nas imamo po eni strani le skrajno socialistične ideologe, ki, vemo, zakaj Ameriko prav visceralno sovražijo in pa nekaj liberalnih ideologov, ki ameriškega zdravstva ne marajo, ker je zelo drago. Okoli 15 % BDP. V Sloveniji pa stane zdravstvo okoli 8% BDP. Liberalci trdijo na pamet ( še od Mrkaića, Pezdirja in Živkovića naprej), brez dokazov, skratka, da je še to preveč in da je treba rezat in rezat.

    Za 8% našega nizkega BDP Slovenci dobijo zelo dobro zdravstvo. Če se tega zavedajo ali če so jih prepričali, da ne. Res pa, da to zdravstvo poka po šivih in gre lahko brez reform in brez višanja deleža absolutno in relativno v deležu BDP ( na nad 10% vsekakor), lahko primerjalno samo še navzdol. Kar vključuje čakalne dobe, prekratko obravnavo, neprijaznost, nesledenje uvajanju novih metod, diagnostik, terapij …

    S tako preobremenjenim medicinskim kadrom ( zdravnikov večine specialnosti, začenši z družinsko medicino in znatnega dela medicinskih tehnikov) Danilo Kozoderc tretmaja v bolnicah, kot bi ga on želel in kot ga vidi v smernicah odlične Mayo Clinic, pač ne more pričakovati.

    • Nisem mislil kakovosti zdravstvenih storitev oz. kakovosti ameriške medicine ampak dostopnost teh storitev za velik del prebivalstva. To je bil velik Obamin izziv, ki pa ga ni uspel v celoti uresničiti.

      • Urgentna medicina, tudi najdražji postopki, so v ZDA dostopni vsakomur, ne glede na zavarovanje. Ostalo je pa vprašanje.

        Ampak kot da ni tako na nekaterih področjih tudi pri nas. Polovica Slovencev že približno plačuje zobozdravstvene storitve direktno iz žepa. Kar pomeni večja bela zalivka blizu 100 evrov, mostiček tudi do 1000 evrov, implantat še več.

        V ZDA je okoli 15% ljudi brez osnovnega zdravstvenega zavarovanja ( Ob čemer je znaten delež tistih, ki zavestno kalkulirajo, da so dovolj zdravi, da jim je škoda dajati denar za zavarovanje, čepravi bi ga zmogli). Tudi v Sloveniji se procent zdravstveno nezavarovanih približuje dvomestni številki.

        Ne vidim tako bistvene razlike od nas, da bi se posebej veljalo zgražati nad nedostopnostjo ameriškega zdravstva za recimo “malega človeka”.

  2. V Združenih Državah tudi sami opažajo, da imajo slab in zgrešen zdravstveni sistem. Seveda podobno kot na olimpijskih igrah poberejo tudi v zdravstvu večino zlatih medalj. A se kljub temu vse bolj utapljajo v civilizacijskih boleznih in nezmožnosti znanosti, da bi dovolj razumela vse interakcije po dvajset in več zdravil, ki jih posamezni pacienti prejemajo hkrati. Veliko več bi bilo možno narediti na področju preventive. Dopovedati ljudem, da govedina trikrat na dan škodi žilam in redi raka. A oni raje računalniško preračunavajo bypasse in se čudijo, da niti v kombinaciji z dvajsetimi vrstami tablet ne omogočajo dvajsetletnega preživetja brez še dveh-treh operacij na odprtem srcu. Skratka, niso leni. Le trudijo se v napačno smer.

    • To je pač cena zelo svobodne oz. individualistične potrošniške družbe, katere prototip so USA, ki temelji na predpostavki, da se ne vtikaš v življenje sočloveka. Npr. s prisilnim drilom o tem, kako naj bi preventivno lahko bolj zdravo živel, se tako hranil ipd. Pri čemer so vse te informacije na voljo, a le tistemu, ki je zainteresiran. In še informiranost ni zagotovilo, da si zdrav življenjski slog lahko privoščiš.

      Ja, Amerika je predvsem predebela, zlasti na jugu in srednjem zahodu. Tudi Slovenija je na dobri poti k istemu stanju. Po deležu predebelih osnovnošolskih otrok smo na 3. mestu v Evropi. Kljub temu ukrepov ni. Tisti, ki npr. zagovarjamo omejitev dostopa do sladkanih pijač za otroke in njihovo dodatno obdavčenje, smo manjšina ali celo vir posmeha. Zaradi domnevnega “paternalizma in represivnih nagnenj” s strani levice, zaradi domnevnega “poseganja v svobodni trg in nižanja konkurenčnosti” pa tudi od liberalcev.

      Kje smo še Slovenci primerjalno usodno slabi, pa bi ustrezni ukrepi zdravstvene politike lahko bistveno popravili položaj? Predvsem visoka umrljivost za rakom. Glavni razlog: oboleli prepozno prihajajo k specialostom na zdravljenje. Zakaj tako, skoraj ni treba razlagat. Eno je psiha Slovenca, posebej moškega. Drugo preobremenjenost družinske medicine, kjer ni pri obisku v povprečju 7. minutah časa za nič pametnega.

      Teh 2000 preveč umrlih Slovencev letno zaradi raka je verjetno prvi problem našega zdravstva. Ne to, če se zdravniku ne da s pacientom klepetat o učinkih bolivijskih in kapverdskih koreninic na zdravje ali o tem, da so nekje kupili nov avto ali da si je sosedov pes zlomil nogo.

  3. In glej ga zlomka, v poslanstvu Mayo klinike ni niti besede o prijaznosti. Nezaslišano!
    Tole natolcevanje o elektronskih kartonih in e-naročanju je pa kot, da bi pisal kdo iz Maranda, ki naj bi zaslužil na IKT v zdravstvu. IKT je seveda potreben, toda e-naročanje, e-recepti ne bodo prispevali nič. To je čisti emagoški lari fari, ki je všeč ministrom, ker se s tem prikupujejo ljudstvu.
    E-karton je že nekaj drugega, toda če bi avtor imel malo pojma kaj to pomeni, bi razumel da ga še nimamo. E-karton je še vedno velik informacijski zalogaj. To kar imamo, zdravniki bolj preklinjajo kot kaj drugega.
    Lahko pa seveda IKT veliko pomaga, ampak na pravih mestih.

    Naše zdravstvo je dobro, vsaj tako dobro kot je ruska vesoljska tehnologija. In niti ni slaba, torej.
    Kar je pri nas slabo so medčloveški odnosi. Odnos direktor, zdravnik, sestra, čistilka. To je poden podnov. Tako kot tudi kje drugje, sodstvu in šolstvu. In to bo še rušilo naše zdravstvo.

    • Zdravko, če bi ministri in ostali odgovorni res imeli interes, sem precej prepričan, da bi za ta denar, ki je bil vložen v informatizacijo zdravstva, vse to, kar pišem (e-naročanje, e.kakrtoteke) že imeli. Ampak očitno nekomu ustreza nepreglednost.
      Če lahko imamo e-bančništvo in če je lahko vse popravljanje NPK preko spleta, potem bi verjetno ne smelo biti preveč zahtevno izdelati tudi E-kartoteke.
      Sam pa sem tudi prepričan, da bi z e-naročanjem vnesli preglednost in eni stari ženici, ne bi bilo potrebno iti 2x v bolnico ali pa klicati po telefonu in potem pošiljati napotnice.
      Se pa absolutno strinjam, da so medčloveški odnosi temelj. In to se da izboljšati tudi, če imamao manjši BDP kot kakšan druga država.

      • Saj zato gre, da se zapravlja milijone za všečne projekte.
        Prenašanje kartonov ni taka reč. Koliko pa pomeni, da pacientu ne bo treba nesti recepta v lekarno? Mislim, da blizu nič.
        In kako bo žena dvignila zdravila za moža, ali soseda? A se bo sploh dalo?!
        Skratka vse te inovacije potegnejo za sabo slabšo poslovnost, ne boljšo.
        Da o “velikem bratu” niti ne govorimo.
        E-kartoni so pa tudi v svetu še vedno velik izziv. Zaenkrat je treba milijone € plačat, da prihraniš nekaj listov papirja.

      • Banka je preprosta. Tam imaš en sam števec in to je vse.
        Veš koliko “števcev” je v zdravstvenem kartonu?

  4. Zdravko, glede pomena medčloveških odnosov tudi na kakovost in dojemanje kakovosti zdravstva si zadel v črno. Ma kaj v črno – v sredino črnega kroga.

    A glede informatizacije nimaš prav. V e-banki ni najzahtevnejši tisti en števec pač pa varnost. Pri zdravstvenih podatkih je ta približno enako zahtevna, le da zdravstvene kartice ne dajemo kar kateremukoli trgovcu. Tako da bi se gotovo dalo. Morda kdo navija za katerega konkretnega ponudnika. Jaz osebno navijam za kateregakoli ponudnika, ki svojo rešitev bazira na odprtokodnem programju.

    • Zdravstvene podatke ne bo nihče vzel zdravnikom. Ne rabimo javnih zaščitenih portalov, tako kot Klik. Ko pravim en števec, je namreč ravno to, cash flow. Medtem ko je pri pacientu tisoč bolezni, vsaka s po tisoč podatki… Tu narest generičen sistem je skoraj nemogoče, oziroma je tako velik, da ga nihče ni sposoben zdizajnirat. Zato pa se vsi komercialni sistemi reducirajo na “predpotopno poslovanje s papirji”, ker vsebine se nihče ni sposoben dotaknit. Niti upa si ne. Razni demagogi pa se napajajo s projekti e-recept… Kot okoljevarstveniki iz ogrevanjem planeta.

  5. Pa saj v zdravstvenem kartonu ni risbic. Le črke in številke. To lahko nadomesti že navadna Notepadova datoteka. 😉 Seveda od računalniških rešitev pričakujemo več. A e-recept vsebuje recept za konkreten farmacevtski "izdelek" s črtno kodo – tako kot vsi ostali. Kaj bi tu lahko bilo nemogoče spraviti na računalnik? Skratka dopuščam možnost, da vse skupaj stoji, ker se ne znajo zmeniti, koliko futuristično naj bo vse skupaj. A da se ne bi dalo? Ne bo držalo.

    • kdo pa pravi da se e-recept ne da spravit na računalnik? Ti spet neumestne komentarje pišeš. Politično…slovensko.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite