Če ne bi bilo mita o zlati dobi Janeza Drnovška, bi se slovenska levica referirala zgolj na Tita, kar pa je slaba popotnica za zajemanje sredinskega volilnega telesa. Če ne bi obstajal mit o racionalnosti in progresivnosti levice, bi se levičarji razgalili kot vsebinsko prazni blebetači, požrtni hohštaplerji, homofobi in odurni nacionalisti. Če ne bi bilo mita o reformatorski desnici, bi desnica morala sama reformirati.
Slovenija je država, v kateri se na vsakodnevni bazi generirajo novi in novi miti. Njihov namen je preživetvene narave, saj brez metafizičnega verovanja Slovenci težko prenesejo realnost. K tem mitom dodajte še tiste klasične, ki omogočajo vzdihovanje, kako da je nekoč bilo lepo, in slika slovenske družbe je kompletna. V tem članku vas čaka razgradnja nekaterih najbolj tipičnih mitov. Nekateri so splošno sprejeti, nekateri omogočajo prolongacijo degeneriranih struktur, oboji pa služijo politični mobilizaciji.
Prvi mit: Drnovškova zlata doba
Običajno se interpretira obdobje Janeza Drnovška (posebej čas, ko je bil predsednik vlade) kot zlato obdobje slovenske družbe. V tem času naj bi vladala ekonomska prosperiteta in politična stabilnost. Realnost pa je daleč od tega.
Ekonomsko politiko Janeza Drnovška zaznamujeta dve lastnosti: gradualistična ekonomska politika in pa geneza tajkunov. Bodimo iskreni: ideja, da se ne sme nič spreminjati, ker vsaka sprememba zruši stabilnost, ter da so reforme šok, je pripeljala do kolosalnih idej, kot so denimo prestrukturiranje brezposelnosti z zgodnjim upokojevanjem, subvencioniranje mrtvih industrij (denimo tekstilne, lesno-predelovalne in kovinarske) z namenom odložitve njihovega konca na neznano prihodnost in to ob ekstremnem javnofinančnem in socialnem bremenu, vzpostavljanje paradržavnih monopolov (se še spomnite, kakšna svetinja je bil nekoč Telekom, ki ni smel imeti signifikantnega tekmeca?), podrejanje Banke Slovenije uzurpatorskim in rentniškim navdihom, ki so prihajali iz NLB, blokiranje tujih investicij (vse do ekstremistične pozicije, ko se je predlagalo uvajanje protekcionistične politike), Gasparijevi hokuspokusi s proračuni, ki so imeli več prihodkovnih kot odhodkovnih mesecev, z načrtnim vzdrževanjem visoke inflacije preko programirane depreciacije deviznega tečaja tolarja itd.
Se spomnite regulatorskega kraha v primeru Dadas? Kaj pa nastanek pidovskih baronov, praočetov “parkirišč”? Darko Horvat in Aktiva? Jože Mermal in BTC? Torej dva kalupa za vse kasnejše “managerske” prevzeme? Mar ni vse to nastalo v času Drnovškovih vlad? Mar ni gradualizem z nebrzdano prvobitno akumulacijo pidovskih baronov pripeljal do strukturno popolnoma neustrezne ekonomije, prelite s tajkuni in omrežji, ki leta 2008 ni imela več nobenih šans, da reagira na gospodarsko krizo, tako kot reagira normalno gospodarstvo?
Skratka, zgodba o Drnovškovi ekonomski politiki je zgodba o temeljih gnile ekonomije, na kateri sedimo danes. Še bolj natančno: zgodba o škodljivi in kriminalni ekonomski politiki, kjer so vleke rente na račun stroškov, ki so nam počili v obraz zadnja leta.
Druga zgodba je pravljica o politični stabilnosti. Težko me danes, ob vsem, kar je znano, kdorkoli prepriča, da so koalicije, kjer je bil glavni operativec Golobič, politično stabilne in ne rentniško stabilne. Če je predpogoj za politično stabilnost klasični izrek o Drnovšku: “vsem je dal nekaj in je bil mir”, potem je menda jasno, da nismo imeli političnih vlad, ampak vladavino oligarhov. Zato so današnja omrežja nič drugega kot Drnovškovi otroci.
In če vas zanima, kdaj so se točno interesne skupine zavlekle v stranke (in jih do danes spremenile zgolj samo še v svojo ekstenzijo v parlamentu in na Gregorčičevi), potem je potrebno s prstom pokazati na čas Janeza Drnovška. Za vse Drnovškove sledilce: ne pozabite, da je Drnovšek na portoroškem kongresu sam opozoril, da se je njegov sistem vladanja povampiril in izrekel epske besede (pravzaprav edine, ki se bodo zapisale pozitivno v slovensko politično zgodovino): “ali bo ta stranka (seveda LDS) obračunala s klientelizmom, ali pa je ne bo več”. In te izjave ni razumeti v smislu, ali to ali pa anonimni Anderlič, ampak v smislu, da so slovensko politiko dokončno prevzele interesne skupine, ki jih je, kako paradoksno, Drnovšek sam hranil in to zato, da bi imel politčno stabilne koalicije.
Res je, na levici je bil Drnovšek po pameti in opravilni sposobnosti svetlobna leta pred denimo Pahorjem in Bratuškovo, ampak kdo pa si lahko dvigne zgodovinski pomen, če se primerja s takšnimi klovni? Mit o Drnovškovi zlati dobi je zato mit in ga nehajte ponavljati kot zgodovinsko dejstvo!
Drugi mit: levičarji so v tej državi glas razuma in napredka
Levičarski glas razuma je bil podpora Jankoviću, tako na mestni kot na državni ravni. Kaj je tu razumnega? Podprli so človeka, za katerega se je izkazalo, da se bo zapisal v slovensko politično zgodovino kot prvi, ki je uspel dobiti volitve in ni uspel sestaviti koalicije. Podprli so človeka, za katerega se je izkazalo, da je imel sijajen preblisk, ko je razbil lastno stranko in to v trenutku, ko je le-ta kot največja dominirala vladno koalicijo in državo.
Je razumno, da so podprli človeka, ki je tako samozavestno razbil stranko in vlado, na koncu pa izpadel iz parlamenta kot zadnji bebček? Je to glas razuma slovenske levice ali predvidevanje na ravni bebcev? Da sploh ne omenimo, kako zelo progresivno je bilo oblikovanje glavnega argumenta za podporo Jankoviću: saj vemo, da krade, je pa vsaj nekaj naredil.
Ali je progresivno in razumno, da levica že več kot deset let na volitvah sploh nima operativnega programa, ampak se njena volilna mobilizacija glasi: glasujte za nas, da ne bo zmagal Janša? Je razumno, da ni programa, kljub temu da smo že šest let v krizi ali stagnaciji? Ali pa mislite, da so bile Zokijeve fantazije o milijardnih investicijah in Cerarjevo leporečje antikrizne programske teze?
Levičarska pravičnost so rdeči direktorji, za katere so nas v devetdesetih prepričevali, da so super izkušeni in garant rasti slovenskih podjetij, v dvatisočih pa so postali tajkunska sramota države. Levičarska usmerjenost k družbi enakih možnosti in majhnih dohodkovnih razlik so vsi tajkunski direktorji, ki so ustanovili Forum 21. Čestitam levičarji, tako zabitih sledilcev mitov pa še ne.
Da bo povsem jasno, še nekaj več o levičarski progresivnosti. Levica je vedno prva, ko je potrebno zaščititi pravice istospolno usmerjenih. Še več, ti so skorajda vedno na vrhu njihove agende, ko je potrebno z zgodbicami o človekovih pravicah slikati levičarsko progresivno podobo. V realnosti so, z izjemo ene Janševe vlade in dveh kuriozitet (Bajukove in druge Janševe vlade), s to državo upravljale izključno levo obarvane koalicije in v vsem tem času slovenski rdečuhi niso zmogli toliko opravilne progresivnosti, da bi uredili problematiko istospolnih zvez. Torej? Ne glede na to, kakšen je vaš svetovni nazor, lahko prikimate trditvi, da slovenska levica lažno slika svojo progresivnost. V resnici so zakrinkani homofobi, to, kar sami očitajo desnici.
Levičarski progresivni boj proti onesnaževanju je TEŠ6, levičarski boj za enake možnosti je božanje lokalnih in nacionalnih monopolov in kartelov, ki z različnimi pristojbinami, omrežninami in administrativnimi cenami izčrpavajo dohodke državljanov. Je glas razuma in boja proti klerikalizmu glasno prikimavanje “new age” verovanjem Violete Bulc, torej konkurenčni religiji?
Levičarji so tudi grozljivi ksenofobi in nacionalisti. Zgodbe o nacionalnemu interesu in sovraštvu do vsega, kar je tujega (ali tuji investitorji ali Bruselj), kažejo, da imamo opravka s političnimi mračnjaki, ki prisegajo na ideologijo, ki je bila s padcem fašizma in nacizma (na Balkanu pa s koncem Miloševića) izgnana iz Evrope.
Sprijaznite se, slovenski levičarji niso progresivni, ampak so ekstremno konservativni, nerazumni podporniki tajkunov, homofobi in nacionalisti. Povedano drugače: njihova dejanja kažejo, da je splošno ustaljeno prepričanje o njihovi revolucionarni vihravosti in monopol v boju za pravičen in socialno enak svet navaden in precej oduren mit.
Tretji mit: slovenski desničarji so gospodarski reformisti
Slovenski desničarji so sestavili tri vlade. Prva je bila polletna Bajukova vlada, ki se ni izkazala z ničemer. Druga je bila prva Janševa vlada, ki je imela na voljo celoten mandat in se je resnim reformam odpovedala že na samem začetku mandata. Ste pozabili? Naj vam osvežim spomin. Ekstremna davčna reforma Dušana Mramorja ni bila zaustavljena, pa čeprav bi lahko bila.
Več lahko preberete na Portalplus.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
