Portalplus: Kako so nekoč slovenski mediji pisali o Alenki Bratušek

3

Ne morem, da te dni ne bi slovenskim medijem iz srca čestital. Tako silno, kot so zavrteli zgodbo o Bratuškovi in s tem zradirali vse sledi za medijskim vzpostavljanjem nekdanje predsednice vlade, ki so jo slikali kot epsko borko proti trojkam, neoliberalcem in tujcem, se ni uspelo izkazati niti Miloševićevi propagandni mašineriji.

Da boste lažje razumeli, o čem je govora: evrokomisarstvo Alenke Bratušek (ki je bilo patetično samo po sebi) je razkrinkalo slovenske medije. V nadaljevanju boste lahko prebrali, kako so o njej poročali na Delu, Dnevniku, POP TV in Mladini, in to takrat, ko so jo interesne skupine krvavo potrebovale za preživetje. Primerjajte povzeto z zgodbami, ki se vlačijo naokoli zadnjih nekaj tednov, ko Bratuškove nihče v državi ne potrebuje več in postalo vam bo jasno, kako delujejo instrumenti medijskega inženiringa.

In ko boste vse to prebrali, ne recite, da vam nihče ni dokazal, da medijski inženiring, za potrebe interesnih skupin, obstaja. Pri vsem skupaj je najbolj bizarno to, da je Bratuškova, nekje sredi celotnega procesa poliranja njene medijske podobe, začela celo verjeti, da je res oseba, ki jo mediji slikajo v javnosti. In pa seveda bizarno je to, da lep del prebivalcev te države še kar verjame v medijske akcije umazanih rentnikov.

Vstopita Delo in Boris Jež

Vsak pregled medijskega poročanja bi bil seveda napačen, če se ne bi začel s prasnovjo slovenskih medijev, ki se kliče Delo. Spodnji vzneseni zapis je nastal pod peresom Borisa Ježa, komentatorja, ki personificira vse, kar Delo je (ali še bolje: kar Delo ni) in njegov zapis ni nič manj kot navodilo, kako oblikovati svetovni nazor, ki je na pravi strani. Poglejmo, kako nas je Jež svoje dni osveščal o pravilnem pogledu na zgodovinski pomen Bratuškove:

Bistveno je dvoje: prvič po dveh desetletjih smo “odkrili”, da imamo tudi sposobne ženske, ne le tistih dolgočasnih in pogosto puhloglavih možakarjev. Zdi se, da se je tu zgodil nekakšen spin v pameti in politiki, ki ga bo treba še doreči in osmisliti. Prvič za krmilom države ženska! Bravo, ampak zgodilo se je približno tako: “muškarci” so se bili nesposobni karkoli dogovoriti in je morala vajeti prevzeti babnica – ki že po prvih ministrskih ponudbah nakazuje spretnost in daljnovidnost. To je vsekakor erupcija v slovenski politiki, primerljiva s tisto, ko se je v Beograd in pozneje na čelo slovenske vlade zavihtel Janez Drnovšek.
Boris Jež: Ona, Alenka Bratušek, pa še filozof Ringo Starr, Sobotna priloga. 2. marec 2013.

Sposobna ženska, ki je spretna in daljnovidna ter po mnenju Delovega javnomnenjskega voditelja Ježa celo primerljiva Drnovšku, je seveda ista Bratuškova, katere zaslišanje v evropskem parlamentu so pri DigitalDiplomacy označili za novo dno zaslišanj komisarjev. In je seveda ista ženska, ki ima te dni v Delu daleč od eruptivno zgodovinske vloge, ki smo jo morali sprejemati, vse dokler je bil potreben medijski inženiring njene podobe.

Imeti karizmo se zdi, poleg drugega, nekaj skrivnostnega. To kar imajo Bernarda Jeklin, Pia Zemljič, Alenka Bratušek in druge.
OnaPlus, priloga Dela. 4. februar 2014

Res je, še letos pozmi je bila Bratuškova karizmatična in njena karizma je tako silno naraščala, da je to erupcijo karizme po zaslišanju koordinator evropskih socialistov (torej tisti, ki ga po definiciji Bandiera Rossa ne moti tako zelo, kot hadezlije) v odboru za okolje Matthias Groote označil kot: “Nastop je bil res slab. Nobene priprave ni bilo. Moram reči, da je to provokacija”. Provokacija? Ali ni Delo poročalo, da gre za zgodovinsko osebnost? Karizmatična ženska? Kdo je zdaj tu nor in koga bi morali državljani te države, skupaj z Bratuškovo, za vse večne čase poslati na smetišče zgodovine?

Toda če se vam je Delova akcija, “naredimo iz Bratuškove carico, potem pa se je znebimo, če ne da rezultata” zdela bizarna, počakajte na naslednjo porcijo te majhne analize medijskega poliranja javne podobe Alenke Bratušek. Ja, res je, na vrsti je ena in edina, nepozabna in fantastična Mladina!

Produkcijska hiša Mladina vam predstavlja: Protipotresna, konkretna in ultimativno pravična! Film z Alenko Bratušek v glavni vlogi!

Proti koncu pogovora je pisarno stresel potres. Strop je zaškripal, leseni elementi v šestem nadstropju vladne palače so zaječali, tla so za hip vzvalovila. Njeni sodelavci so pohiteli po stopnicah, proti pritličju. Bratuškova ne. Sprehodila se je po pisarni. Se pošalila, ali bi bila kaj bolj varna, če bi nanjo legel varnostnik, in nadaljevala pogovor. Nato je odšla v parlament odgovarjat na poslanska vprašanja.
Jure Trampuš, Borut Mekina: Intervju z Alenko Bratušek. 25. april 2014.

Epsko. Tega ne bi zmogel zapisati niti sam Marcel Štefančič mlajši. Bratuškova kljubuje naravi, stresejo se institucije, strese se svet, Bratuškova pa nadaljuje, kot da se ni zgodilo prav nič. Jebeš Tita v Drvarju, Bratuškova je pravi karakter! Si zamišljate nebogljenega Mekino in prestrašenega Trampuša, kako ju potres razrva? Ali slišite Mekino, kako ječi, da je še premlad za smrt? Vsi Alenkini sodelavci že bežijo, Mladinina novinarja pa se v smrtnem strahu zazreta v Alenko, ki kljubuje vsemu, celo naravi, in se pomirita.

Še aprila letos sta Trampuš in Mekina, srečnika, ki sta preživela potres v Bratuškini pisarni, javnosti prodajala Bratuškovo kot najmanj garancijsko shemo proti potresom. Krišjanis Karinš pa je, ne vedoč, da Bratuškova premaguje celo potrese (in zato poje energetsko unijo za malico), zapisal: “Nisem prepričan, ali je kompetentna za delo”. Si zamišljate? Ko je Mekina opazoval pobeg sodelavcev, sam pomočil hlače, se je Bratuškova šalila in odšla odgovarjati na poslanska vprašanja! Ali Karinš ne prebira Mladine? Mu jo kdo lahko, prosim, pošlje?

Alenka Bratušek govori preprosto, ne leporeči. Če bi jo želeli zaničevati, bi zapisali, da je računovodkinja, ne pa veliki mislec z vizijo. Morda pa je to ravno tisto, kar potrebuje Slovenija. Morda potrebujemo politika, ki zna brati proračunske bilance, ki ve, kako delujejo finančni trgi, ki ne besediči o stricih.
Jure Trampuš: Prva predsednica vlade, Mladina. 20. december 2013.

Vidite? Trampušu že pred “situacijo s potresom” hudič ni dal miru in je vsem nam iz prve roke razložil, kako zelo konkretna je Bratuškova. Kakšen super-duper karakter ima ta ženska, ki ne izgublja časa z izgovori in traparijami. Od kod potem ocena nekega Adama Malczaka iz London School of Economics, da ga je Bratuškova zdolgočasila do smrti in to do te mere, da potrebuje kavo in novega kandidata na njenem mestu? Mar nam ni Trampuš že davnega leta 2013 povedal, da Bratuškova vse ve in vse zna in ne okoliši? Ima morda Malczak težave s hipersomnijo? Bo to Mladina razkrila? Je mogoče, da slovenska realnost ne odgovarja tuji?

Bratuškova je med državljani priljubljena. Oba njena predhodnika sta podporo izgubila v nekaj mesecih, ona pa jo je pridobila. Razlogov za to ni malo. Ljudje je ne čutijo kot agresivno osebo. Poleg tega je v njej nekaj človeškega, v tem je res podobna nemški kanclerki Angeli Merkel.
Grega Repovž: V pasti. 13. september 2013.

Ja, Bratuškova je priljubljena, v njej je nekaj človeškega. Bravo, bravo in še enkrat bravo za ta enkraten karakterni opis Alenke Bratušek! Kako grozno je Bratuškova nategnila uredništvo Mladine, pa tako radi so jo imeli. A ne?

Več lahko preberete na Portalplus.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


3 KOMENTARJI

  1. Če je bila Bratuškova produkt medijskega inženiringa, potem najbrž obstaja tudi obratni medijski inženiring? Janez Janša?

  2. Nevem, kako si razumel, vendar je bilo mišljeno v smislu, da če lahko nekoga “zmontirajo” v javnosti (AB), potem lahko nekoga tudi “odmontirajo” (JJ). Je pa slednje težje pokazati, čeprav obstajajo resni indici, vendar se je za to treba potruditi in imeti rad resnico.

Comments are closed.