Portal plus: Vsi okostnjaki ljubljanskega UKC (I.)

1

Objavljamo prvi del ekskluzivne in doslej najbolj izčrpne ter natančne analize strokovnih, akademskih in raziskovalnih referenc vodilnih funkcionarjev ljubljanskega Univerzitetnega kliničnega centra. Podatki vas bodo pretresli, morda celo šokirali. Avtorji raziskave odlično poznajo delovanje in notranje razmere v tej, kot sami pravijo, vrhunski kliniki z narekovaji. Zaradi njihove varnosti jih v tem trenutku ne bomo javno izpostavljali.

Naša izhodiščna teza je, da je Univerzitetni klinični center Ljubljana nekakšna novodobna izpeljanka Potemkinove vasi. Že SCI, indeks citiranja posameznega avtorja pokaže precej čudno stanje akademskosti na nekaterih oddelkih Interne klinike in klavrno stanje na Kirurški kliniki. Odsotnost objektivnih pogojev glede tega, kdo sploh lahko zasede vodstvene funkcije, je pripeljala do politikantstva. Ker so kriteriji za prvo izvolitev na mesto predstojnika tako nizki, so vrata odprta tudi lenuhom, kar prevesi tehtnico ponudbe v negativno smer. Ker ni jasnih kriterijev, ki jih mora vodja, predstojnik ali strokovni direktor doseči, da je ponovno izvoljen v naslednji mandat, pridemo do maršalskih funkcij. Ker sčasoma s svaljkanjem po predstojniških foteljjih izpuhtita in vizija in klinično znanje, postane obdržanje funkcije edini moto maršalskih predstojnikov. In ko se to zgodi, so upravičena vsa sredstva. Izgubi se razum. Prioritete postanejo povsem druge, samo stroke in raziskovanja ni med njimi…

Preden pa se spopademo s konkretnimi indeksi, imeni in priimki, bomo skočili nekaj stoletij nazaj. Za boljšo ilustracijo, kaj pravzaprav mislimo s tem, ko namigujemo, da je UKCL morebiti moderna Potemkinova vas.

Čemu ravno Potemkinova vas …

Konec 18. stoletja je na ozemlju južne Ukrajine in Krima tlelo podobno kot danes: ruske sile so to rodovinto ozemlje s silo odvzele Otomanskemu cesarstvu, guverner regije knez Grigorij Aleksandrovič Potemkin pa je postal najljubši ljubimec ruske carice Katarine II. Velike. Leta 1787 se je med velesilama obetala nova vojna, zato je Katarina v močnem vojaškem spremstvu odšla proti Krimu, da bi sosedom pokazala rusko moč. Da razkošja in udobja vajena carica ne bi že prvi dan izgubila volje do potovanja skozi neskončno prostrano, a revno in uničeno rusko podeželje, je genialni Potemkin vzdolž reke Dnjeper postavljal kulise vasi in zaselkov, kjer so najeti igralci v pražnje oblečene kmete uprizarjali srečno kmečko življenje vsakič, ko je skozi kraj jahala carica s spremstvom. Zvečer, ko je Katarina Velika spala, so kuliso podrli in jo do jutra znova postavili nekoliko dlje ob predvideni poti, da bi se vesele kmetske slike naslednji dan ponovile. Katarina, ki se ji še sanjalo ni, kakšna velika potegavščina je vse skupaj, je bila nad videnim navdušena in še bolj prepričana, kako bogata, mogočna in uspešna je njena Rusija.

Zgodovinarji si o zgodbi sicer niso povsem enotni, toda sintagma Potemkinova vas je ostala nesporni sinonim takšne ali drugačne fasade ali kulise. Skratka nečesa, kar obstaja le navzven, medtem ko mu manjka vsakršnje vsebine.

… in kakšno zvezo ima z njo Janez Novak

Takšna digresija je nujna, če želimo temeljito razložiti in argumentirano, na podlagi empirično preverljivih dejstev in podatkov razkriti Potemkinovo vas, imenovano Univerzitetni klinični center Ljubljana. Naša današnja zgodba se torej pričenja 230 let po slavnem popotovanju Katarine Velike na Krim; začenja se v majhnem, bogaboječem slovenskem kraju, denimo Jurovskem dolu, kjer se ob petih zjutraj proti prestolni Ljubljani odpravi Janez Novak. Po več mesecih čakanja je namreč le dobil zaskrbljujočo diagnozo in poziv na hospitalizacijo v ljubljanski Klinični center za nadaljnje preiskave. Pražnje oblečen, s kovčkom z nekaj najnujnejšimi potrebščinami se gospod Janez, podeželan v zgodnjih sedemdesetih, odpravi v neznano.

Nevajen velikega mesta previdno izstopi iz avtobusa na Zaloški cesti in se počasi odpravi proti prehodu za pešce. Med čakanjem na zeleno luč uzre impresivno stavbo na drugi strani ceste. Česa takšnega še ni videl. Slišal je, kako velika stvar je ta UKCL, spominja se, da je prav tu umrl tovariš Tito. Šele ob pogledu na orjaško betonsko kreaturo se gospod Novak dokončno zave svoje majhnosti. Popraska se po čelu. Piskanje semaforja ga opomni, da zeleni signal počasi izginja, zato se hitro požene čez cesto. Ko se približuje vhodu, postaja stavba vse večja, z njo pa tudi strah pred tem, kaj ga čaka. Opazi prve obrise bronastih črk “Univerzitetni klinični center Ljubljana” na fasadi. Vidi tudi prve bogove v belem. V Janezu se začne prebujati strahospoštovanje do te velike stavbe, bronastih črk in belih halj. Podobno občutje je doživel pred letom dni že njegov sosed Vinko in mu ob kozarčku špricerja tolikokrat pripovedoval o njem. Čisto potiho se naš novi pacient zvečer obleče v pižamo, podobno jetniški, zleze pod težko odejo v bolniški sobi in skoraj negiben čaka na naslednje jutro, ko bodo bogovi v belem prišli na vizito in ko bo šlo zares…

Pacient na prvem mestu. Ja na katerem pa?!

Zadnja leta, predvsem v obdobju direktorja Simona Vrhunca, ki si ga, zanimivo, ne upa razrešiti nobena vlada, pada iz omar te univerzitetne in vrhunske (beri: Vrhunčeve) ustanove vse več okostnjakov. Od prefinjeno organizirane korupcije s katastrofalno preplačanimi žilnimi opornicami na oddelku za kardiologijo, do že famoznih operacijskih miz, škandala Mishaly z otroško srčno kirurgijo, ki še danes nima uradnega poročila. Od zlatih palic, ki so jih našli med hišnimi preiskavami korupcije v zdravstvu pod posteljami nekaterih zdravnikov, do podkupnin na tujih računih. Od malega Reneja, primera Ivan Radan, nedavnih razkritij in novih spoznanj v zvezi s podkupovanjem zdravnikov, preko motoviljenja o tem, kaj naj bi bila donacija in kaj podkupnina, do grobih izsiljevanj dobaviteljev medicinske opreme … In še bi lahko naštevali, verjemite.

Vrhunski direktor se ob teh priložnostih, ki jih je vedno več, sicer vedno manj smeji v kamero, hkrati pa še kar mehanično ponavlja svojo mantro o vrhunskosti ustanove. Na uradni spletni strani ljubljanskega Kliničnega centra je zapisano:

“Pri nas je pacient na prvem mestu v procesu zdravljenja in odločanja.”

Hm, hja, kaj naj k temu dodamo? Kadar se nekaj tako samoumevnega, kot to, da je pacient v bolnišnici na prvem mestu, preveč poudarja in ponavlja, je ponavadi v ozadju na prvem mestu nekaj drugega. O tem v enem od prihodnjih prispevkov.

Za zdaj pa nazaj k našemu Janezu, ki je pred spanjem prižgal televizor in na Dnevniku ponovno zagledal direktorja Simona, kako mu na eni od številnih konferenc za ubogljive novinarje ponavlja, da leži v vrhunski ustanovi in da naj ga nič ne skrbi. Kaj pa naj naš ubogi Janez ? Saj je vendar videl napis na pročelju. Zdaj to sliši še iz ust samega direktorja. Bele halje pa so tudi garancija, da mora biti vse v redu.

Ni vsak center vrhunska klinika

Kaj dela neko ustanovo univerzitetno in hkrati vrhunsko ? Ne strojni inženir, ki se piše Vrhunec – pa čeprav je nečak Titovega osebnega tajnika in prijatelja prvega direktorja taiste ustanove, sicer slučajno tudi bivšega direktorja bivše Službe državne varnosti Janeza Zemljariča, ki še danes hodi na obiske k svojemu nasledniku in mu nosi ideje o bolnikih –, ne napis na fasadi, ne velikost stavbe in niti ne samo dejstvo, da v vsej državi ni druge podobne ustanove.

Še manj dela bolnico najboljšo stalno ponavljanje v kamero, da je ustanova vrhunska.

Ustanovo dela vrhunsko zgolj in samo stroka, ki je v koraku s časom in raziskovanje, ki je pred njim. Problem seveda nastane, ker je ob odsotnosti prave konkurence in ob izredno nizkih kriterijih na tej strani Alp vsaka stvar in vsak prispevek objavljen v zborniku lokalnega strokovnega srečanja že hitro “vrhunski”. Tudi strokovna srečanja takšne in drugačne uporabnosti, kjer se do gala večerje vedno tako prisrčno zlijeta duša in srce – hja, če ne prej pa na večerni veselicah tipa dalmatinskih poletnih teras –, so lahko hitro “vrhunska”, pa čeprav le malokdo predstavi lastne rezultate lastnih študij.

Onkraj očitno zelo visokih Alp, kjer zadeve postanejo veliko bolj objektivne, si večina ne upa pogledati. Tam velja kruti zakon publish or perish (tj. objavljaj ali pa te ni) in tam ni popuščanja. Če raziskuješ in objavljaš, si. In če delaš veliko tega, si celo vrhunski. Sicer te ni. Ne pomeniš nič. Si in se lahko delaš, da nekaj pomeniš le na senčni strani Alp. Na sončni pa je edino in pravo merilo strokovnosti, vrhunskosti in raziskovalne vrednosti število publikacij v revijah z znanstvenim indeksom citiranosti.

Kaj je torej vrhunska ustanova

Šele ko postavimo ustanovi in njenim vodilnim zdravnikom pred obraz ogledalo, lahko objektivno ocenjujemo, s kakšno vrhunskostjo imamo v resnici opravka. Vrhunska ustanova spodbuja raziskovanje, si pri tem postavlja vedno višje cilje, za doseganje katerih postavlja vedno višje pogoje. Vrhunska ustanova ustvarja okolje, v katerem lahko uspevajo predvsem tisti, ki so pripravljeni stroko in raziskovanje potiskati naprej. Ki premikajo meje. Kar posledično umešča vrhunsko ustanovo v mednarodnem merilu vedno višje.

Vrhunska ustanova ima mehanizme, ki omogočajo in spodbujajo kreativnost in kaznujejo povprečnost, škodljve navade, korupcijo in negativno selekcijo, ki na površje na dolgi rok, kot to v Sloveniji dobro vemo, prinese samo najslabše, pa čeprav je oblečeno v belo haljo. Kajti posledično se ustvarijo pogoji, v katerih vzcveti korupcija namesto znanosti, kjer ustanovo in oddelke dejansko vodi zdravstvena mafija in kjer vladajo dobavitelji iz ozadja preko gumijasto upogljivih ali celo sodelujočih predstojnikov.

Več lahko preberete na Portal plus.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


1 komentar

  1. Moram priznati, da sem začuden nad uredniško politiko časnika.si, da tako ceni Dejana Steinbucha, da na svoji strani objavi praktično vsak njegov zapis. Zadnji zapisi na portal+, odkar je on prevzel tam uredništvo in ki so striktno podpisani z anonimnim ( skrivaškim!) pojmom “uredništvo” in ki jih časnik.si zvesto povzema, pa gredo preko vseh meja norm, ki bi jih sam kot urednik imel kot minimum kriterijev za objavljivost teksta. Minimum dostojnosti in človečnosti na prvem mestu.

    V nepodpisanem članku, za katerim očitno stoji urednik, v katerem se nedostojno anonimno obračunava z domnevno nestrokovnostjo šefov internističnih in kirurških oddelkov ljubljanskega KC, nedvomnega dela vrha stroke v Sloveniji, so vir “informacij” očitno nezadovoljneži od znotraj. Med tisočem in več zaposlenih se jih take najde povsod. Članek tega dejstva o virih niti ne skriva. Ob tem je več kot verjetno, da to ime, ta imena kljub drugačni napovedi ne bodo nikoli razkrita, ker je povsem jasno, da jih velika večina njihovih kolegov zaradi umazanosti, pritlehnosti, zahrbtnosti, demagoškosti njihovega početja, v življenju ne bi hotela več niti pogledati, kaj šele z njimi vsak dan delati, če bi se razkrili kot vir članka Steinbuchu.

    Ocene in vrednotenja o konkretnih ljudeh, v glavnem sama diskreditacija na najbolj zaničljive možne načine, ki so v nadaljevanju originalnega članka poimensko podane, so brez vsake objektivne vrednosti. Vsakemu, ki bi se na podlagi takšnih neodgovornih in primitivnih “informacij” začel npr. spraševati, ali bi se recimo na abdominalni kirurgiji sploh še dal operirati šefu oddelka in izjemnemu kirurgu dr. Francu Jelencu, ali raje ne, bi odgovoril samo, naj se ne da zavesti kretenom in zahrbtnim moralnim podležem. Žal bojo le redki, ki jim bo zaupanje podiral ta bombastično-demagoški semenj zaničevanja, kot lahko označim članek v portal+, dano brati ta moj komentar. Skratka, škoda bo nesanirana.

    Ker gre za vprašanja, ki so pomembnejša od tega, katera frajla ali frajer se bo sončil v parlamentu in kateri ne, ampak gre za zdravje in življenje konkretnih ljudi, mi dejstvo na kakšen način se jih slovenski medijski svet s vso svojo bedo, med drugimi izrazito konkretni prenešeni članek in konkretni novinar, neodgovorno loteva, na način, da avtorji, ki konkretne zdravnike krvoločno razsuvajo, tem svojim žrtvam v vseh pogledih, ne moralno, ne strokovno, ne sežejo niti do kolen, me to dejstvo navadaja z grozo ob spraševanju, kam pluje Slovenija. Take lumpenproletarske podlosti namreč ni bilo dano doživljati niti v komunizmu.

    V protest proti člankom, kot je ta, prenešeni s strani skritega, a očitnega avtorstva Dejana Steinbucha in z skritimi, zahrbtnimi viri, in ki jih ocenjujem kot višek človeške pritlehnosti in podlosti, se definitivno odpovedujem nadaljnemu komentiranju na časnik.si.

Comments are closed.